Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

četrtek, 25. junij 2009

Čarobni Lofotski otoki

Torek, 23.6.2009

Prebudile so naju dežne kaplje. Po zajtrku sva nadaljevala pot po otokih do Svolvanaerja. Sprva je bila vidljivost kljub oblačnosri kar dobra, zato sva lahko uživala ob pogledih na vrhove in naselja v dolinicah ob jezerih ali zalivih. Ko sva prišla iz 6400m dolgega predora, naju je pričakal dež. Vrhove grebenov so zakrivali oblaki, kar se lepo vidi na nekaterih posnetkih. Takrat vozila bolj po notranjosti otokov. Cesta je speljana skozi številne krajše in daljše predore, otoke pa povezujejo tudi predori, ki so izpeljani pod morjem. Poleg predorov je tudi mnogo, mnogo mostov. 






V dežju in meglenem vremenu sva okrog 11.00 prispela v Svolvaer, kjer sva končno uspela napolniti jeklenke s plinom. Hurrrra!!! Pri plačilu sva ugotovila, da je na Norveškem zaračunavajo število poljnjenj, ne pa količino napolnjenega plina. Hmmm, v eni najinih jeklenk je bilo vsaj še 3 kg plina, a sva zanjo plačala polno ceno. Vreme se je popoldne zboljšalo in lahko sva občudovala in slikala pokrajino in naselja. Ko sva se približala ribiških vasici Hamnoi sva že kak kilometer prej v zraku zaznala vonj po ribah, ki je naznanjal, da je v bližini ribiška vasica. Hamnoi je tipično naselje ob obali s majhnimi lesenimi kočami na kolih, postavljenimi na skalnatem obrežju. Povsod naokrog so lesena stojala za sušenje rib, nekatera so polna že povsem suhih trupov rib, na drugih visijo suhe glave. 












Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Reine, ki je turistično znana točka. Ustavila sva se in za spomin posnela nekaj traku videa in seveda je digitalec škljocal kar ves čas. V vaški trgovinici, ki je dobro založena z ribjimi dobrotami, je bilo očem prijetno razstavljeno vse, kar lahko ponudijo. Scena je bila zelo tipična, zato sem tudi tam naredila nekaj posnetkov. Od blizu sva si ogledala lesena sušila polna rib ali ribjih glav, vonj suhe ribe je zelo močan in še nekaj časa sem ga občutila v nosu. Zanimivo je, da ta sušila obletavajo galebi, a ni bilo videti, da bi jim suhe stvari teknile, saj niso bile zavarovane z mrežo. Nadaljevala sva proti Moskenesu, kjer sva načrtovala vkrcanje na trajekt, ki pelje do pristanišča Bodo na celini. V Moskenes sva najprej preverila urnik in ugotovila, da imava čas za ogled zadnje vasice na tem otoku, zanimive po najkrajšem imenu na svetuz eno samo črko - Å, ki ga norvežani izgovorijo kot ozki »o«. Kot kontrast naj tu omenim valižansko vasico z najdaljšim imenom 








Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch (58 črk). Å je slikovita ribiška vasica z muzeji in tipičnimi ribiškimi kočami na kolih ob obali. Na trgu imajo razstavljene modele ribiških ladij – minimundus v malem. Na skalnatem grebenu ob vasici gnezdi na policah ogromno galebov. Po ogledu sva se odpravila v Moskenes in se postavila v vrsto za trajekt, ki ga ne moreš rezervirati, pač pa se postaviš v vrsto, če je še prostor. Vkrcala sva se ob 19.30, vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj se je trajekt zibal na valovih in to zibanje smo občutili tudi v želodcu. Vožnja je trajala 4 ure. Ko sva prispela v Bodo, sva se odpravila do 33 km oddaljen kamp blizu Saltstraumen, kjer sva prespala.

sreda, 24. junij 2009

Tromso, lepotec severa

Ponedeljek, 22.6.2009

Sončno jutro je obetalo lep dan in ko sva se po zajtrku odpravila v Tromso, sva kmalu spoznala, da je ta nenačrtovana pot pravo presenečenje. Vrstili so se slikoviti zalivi z zasneženimi gorami, kjer je sneg še vedno segal skoraj do morja, zelenimi dolinami in pobočji, slapovi, bogato vegetacijo in mnogimi lepimi naselji, ki so se kopala v soncu. 







Ko sva prihajala v 75 km oddaljeni Tromso, sva najprej zagledala oboke visokega elegantnega mostu in obrise bele nenavdno oblikovane cerkve trikotne oblike. Ko sva čakala na plin, sva si šla ogledat notranjost turistično zanimive cerkve in se sprehodila po mostu in okolici. Ugotovila sva, da je Tromso s slikovito okolico pravi biser severne Norveške. 






To je mesto z najsevernejšo univerzo v Evropi, pomembno pomorsko izhodišče, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Še posebno v tako lepem sončnem vremenu, ki sva ga komaj pričakala po zadnjih zelo mrzlih in oblačnih dneh. Neverjetno, a resnično, tudi v tej polnilnici nisva uspela napolniti jeklenk s plinom (zaradi drugačnih priključkov), a sva mesto kljub temu zapustila z lepimi vtisi. Od tu sva se odpravila proti Lofotskim otokom, s krajšim postankom v Narviku, ki ni ravno na tej poti, ker naj bi tam vendarle uspela napolniti jeklenki s plinom. Najlepši del te poti je bil pogled na fjord z zasneženimi gorami v ozadju pred sestopom v Narvik, kamor sva prispela ob 16.00, a na veliko razočaranje našla polnilnico s plinom že zaprto. Obratovalni čas od 7.30 do 15.30, kljub že številnim turistom iz cele Evrope in drugod. Zgleda da Norveška ni prav prijazna do turistov, imajo pretirano drage vstopnine, tudi sicer so cene visoke, obratovalni čas ni prilagojen potrebam obiskovalcev, pa še kaj bi se našlo. Na Statoil črpalki so naju potolažili z informacijo, da bova na najini poti uspela napolniti jeklenke ali v Svolvaerju na Lofotskih otokih, ali pa v mestu Bodo na celini. Nadaljevala sva najino popotovanje proti bližnjim Lofotskim otokom. Ti otoki so pogosta cilj turistov, vsekakor vredni obiska zaradi svoje edinstvene narave in lege. Sestavljajo jih visoki, pretežno goli skalnati grebeni,špičastih nevsakdanjih oblik, temnosive barve, ki se strmo dvigajo iz morja. Na njih je še vedno snežna odeja. Pod njimi pa modro severno morje in zelene dolinice z bogato vegetacijo in tipičnimi raznobarvnimi lesenimi hišami. V sončnem vremenu in z dobro vidljivostjo sva imela priliko uživati ob pogledih na to stvaritev narave. Cesata teče okrog zalivov. Uspela sva priti do prvega otoka, kjer sva prenočevala v manjšem kampu ob jezercu v bližini Lodingena. Cena kampa ni bila visoka.