Torek, 23.6.2009
Prebudile so naju dežne kaplje. Po zajtrku sva nadaljevala pot po otokih do Svolvanaerja. Sprva je bila vidljivost kljub oblačnosri kar dobra, zato sva lahko uživala ob pogledih na vrhove in naselja v dolinicah ob jezerih ali zalivih. Ko sva prišla iz 6400m dolgega predora, naju je pričakal dež. Vrhove grebenov so zakrivali oblaki, kar se lepo vidi na nekaterih posnetkih. Takrat vozila bolj po notranjosti otokov. Cesta je speljana skozi številne krajše in daljše predore, otoke pa povezujejo tudi predori, ki so izpeljani pod morjem. Poleg predorov je tudi mnogo, mnogo mostov.
V dežju in meglenem vremenu sva okrog 11.00 prispela v Svolvaer, kjer sva končno uspela napolniti jeklenke s plinom. Hurrrra!!! Pri plačilu sva ugotovila, da je na Norveškem zaračunavajo število poljnjenj, ne pa količino napolnjenega plina. Hmmm, v eni najinih jeklenk je bilo vsaj še 3 kg plina, a sva zanjo plačala polno ceno. Vreme se je popoldne zboljšalo in lahko sva občudovala in slikala pokrajino in naselja. Ko sva se približala ribiških vasici Hamnoi sva že kak kilometer prej v zraku zaznala vonj po ribah, ki je naznanjal, da je v bližini ribiška vasica. Hamnoi je tipično naselje ob obali s majhnimi lesenimi kočami na kolih, postavljenimi na skalnatem obrežju. Povsod naokrog so lesena stojala za sušenje rib, nekatera so polna že povsem suhih trupov rib, na drugih visijo suhe glave.
Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Reine, ki je turistično znana točka. Ustavila sva se in za spomin posnela nekaj traku videa in seveda je digitalec škljocal kar ves čas. V vaški trgovinici, ki je dobro založena z ribjimi dobrotami, je bilo očem prijetno razstavljeno vse, kar lahko ponudijo. Scena je bila zelo tipična, zato sem tudi tam naredila nekaj posnetkov. Od blizu sva si ogledala lesena sušila polna rib ali ribjih glav, vonj suhe ribe je zelo močan in še nekaj časa sem ga občutila v nosu. Zanimivo je, da ta sušila obletavajo galebi, a ni bilo videti, da bi jim suhe stvari teknile, saj niso bile zavarovane z mrežo. Nadaljevala sva proti Moskenesu, kjer sva načrtovala vkrcanje na trajekt, ki pelje do pristanišča Bodo na celini. V Moskenes sva najprej preverila urnik in ugotovila, da imava čas za ogled zadnje vasice na tem otoku, zanimive po najkrajšem imenu na svetuz eno samo črko - Å, ki ga norvežani izgovorijo kot ozki »o«. Kot kontrast naj tu omenim valižansko vasico z najdaljšim imenom
Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch (58 črk). Å je slikovita ribiška vasica z muzeji in tipičnimi ribiškimi kočami na kolih ob obali. Na trgu imajo razstavljene modele ribiških ladij – minimundus v malem. Na skalnatem grebenu ob vasici gnezdi na policah ogromno galebov. Po ogledu sva se odpravila v Moskenes in se postavila v vrsto za trajekt, ki ga ne moreš rezervirati, pač pa se postaviš v vrsto, če je še prostor. Vkrcala sva se ob 19.30, vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj se je trajekt zibal na valovih in to zibanje smo občutili tudi v želodcu. Vožnja je trajala 4 ure. Ko sva prispela v Bodo, sva se odpravila do 33 km oddaljen kamp blizu Saltstraumen, kjer sva prespala.
Prebudile so naju dežne kaplje. Po zajtrku sva nadaljevala pot po otokih do Svolvanaerja. Sprva je bila vidljivost kljub oblačnosri kar dobra, zato sva lahko uživala ob pogledih na vrhove in naselja v dolinicah ob jezerih ali zalivih. Ko sva prišla iz 6400m dolgega predora, naju je pričakal dež. Vrhove grebenov so zakrivali oblaki, kar se lepo vidi na nekaterih posnetkih. Takrat vozila bolj po notranjosti otokov. Cesta je speljana skozi številne krajše in daljše predore, otoke pa povezujejo tudi predori, ki so izpeljani pod morjem. Poleg predorov je tudi mnogo, mnogo mostov.
V dežju in meglenem vremenu sva okrog 11.00 prispela v Svolvaer, kjer sva končno uspela napolniti jeklenke s plinom. Hurrrra!!! Pri plačilu sva ugotovila, da je na Norveškem zaračunavajo število poljnjenj, ne pa količino napolnjenega plina. Hmmm, v eni najinih jeklenk je bilo vsaj še 3 kg plina, a sva zanjo plačala polno ceno. Vreme se je popoldne zboljšalo in lahko sva občudovala in slikala pokrajino in naselja. Ko sva se približala ribiških vasici Hamnoi sva že kak kilometer prej v zraku zaznala vonj po ribah, ki je naznanjal, da je v bližini ribiška vasica. Hamnoi je tipično naselje ob obali s majhnimi lesenimi kočami na kolih, postavljenimi na skalnatem obrežju. Povsod naokrog so lesena stojala za sušenje rib, nekatera so polna že povsem suhih trupov rib, na drugih visijo suhe glave.
Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Reine, ki je turistično znana točka. Ustavila sva se in za spomin posnela nekaj traku videa in seveda je digitalec škljocal kar ves čas. V vaški trgovinici, ki je dobro založena z ribjimi dobrotami, je bilo očem prijetno razstavljeno vse, kar lahko ponudijo. Scena je bila zelo tipična, zato sem tudi tam naredila nekaj posnetkov. Od blizu sva si ogledala lesena sušila polna rib ali ribjih glav, vonj suhe ribe je zelo močan in še nekaj časa sem ga občutila v nosu. Zanimivo je, da ta sušila obletavajo galebi, a ni bilo videti, da bi jim suhe stvari teknile, saj niso bile zavarovane z mrežo. Nadaljevala sva proti Moskenesu, kjer sva načrtovala vkrcanje na trajekt, ki pelje do pristanišča Bodo na celini. V Moskenes sva najprej preverila urnik in ugotovila, da imava čas za ogled zadnje vasice na tem otoku, zanimive po najkrajšem imenu na svetuz eno samo črko - Å, ki ga norvežani izgovorijo kot ozki »o«. Kot kontrast naj tu omenim valižansko vasico z najdaljšim imenom
Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch (58 črk). Å je slikovita ribiška vasica z muzeji in tipičnimi ribiškimi kočami na kolih ob obali. Na trgu imajo razstavljene modele ribiških ladij – minimundus v malem. Na skalnatem grebenu ob vasici gnezdi na policah ogromno galebov. Po ogledu sva se odpravila v Moskenes in se postavila v vrsto za trajekt, ki ga ne moreš rezervirati, pač pa se postaviš v vrsto, če je še prostor. Vkrcala sva se ob 19.30, vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj se je trajekt zibal na valovih in to zibanje smo občutili tudi v želodcu. Vožnja je trajala 4 ure. Ko sva prispela v Bodo, sva se odpravila do 33 km oddaljen kamp blizu Saltstraumen, kjer sva prespala.
