Tromso, lepotec severa

Ponedeljek, 22.6.2009

Sončno jutro je obetalo lep dan in ko sva se po zajtrku odpravila v Tromso, sva kmalu spoznala, da je ta nenačrtovana pot pravo presenečenje. Vrstili so se slikoviti zalivi z zasneženimi gorami, kjer je sneg še vedno segal skoraj do morja, zelenimi dolinami in pobočji, slapovi, bogato vegetacijo in mnogimi lepimi naselji, ki so se kopala v soncu. 

Ko sva prihajala v 75 km oddaljeni Tromso, sva najprej zagledala oboke visokega elegantnega mostu in obrise bele nenavdno oblikovane cerkve trikotne oblike. Ko sva čakala na plin, sva si šla ogledat notranjost turistično zanimive cerkve in se sprehodila po mostu in okolici. Ugotovila sva, da je Tromso s slikovito okolico pravi biser severne Norveške. 

To je mesto z najsevernejšo univerzo v Evropi, pomembno pomorsko izhodišče, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Še posebno v tako lepem sončnem vremenu, ki sva ga komaj pričakala po zadnjih zelo mrzlih in oblačnih dneh. Neverjetno, a resnično, tudi v tej polnilnici nisva uspela napolniti jeklenk s plinom (zaradi drugačnih priključkov), a sva mesto kljub temu zapustila z lepimi vtisi. Od tu sva se odpravila proti Lofotskim otokom, s krajšim postankom v Narviku, ki ni ravno na tej poti, ker naj bi tam vendarle uspela napolniti jeklenki s plinom. Najlepši del te poti je bil pogled na fjord z zasneženimi gorami v ozadju pred sestopom v Narvik, kamor sva prispela ob 16.00, a na veliko razočaranje našla polnilnico s plinom že zaprto. Obratovalni čas od 7.30 do 15.30, kljub že številnim turistom iz cele Evrope in drugod. Zgleda da Norveška ni prav prijazna do turistov, imajo pretirano drage vstopnine, tudi sicer so cene visoke, obratovalni čas ni prilagojen potrebam obiskovalcev, pa še kaj bi se našlo. Na Statoil črpalki so naju potolažili z informacijo, da bova na najini poti uspela napolniti jeklenke ali v Svolvaerju na Lofotskih otokih, ali pa v mestu Bodo na celini. Nadaljevala sva najino popotovanje proti bližnjim Lofotskim otokom. Ti otoki so pogosta cilj turistov, vsekakor vredni obiska zaradi svoje edinstvene narave in lege. Sestavljajo jih visoki, pretežno goli skalnati grebeni,špičastih nevsakdanjih oblik, temnosive barve, ki se strmo dvigajo iz morja. Na njih je še vedno snežna odeja. Pod njimi pa modro severno morje in zelene dolinice z bogato vegetacijo in tipičnimi raznobarvnimi lesenimi hišami. V sončnem vremenu in z dobro vidljivostjo sva imela priliko uživati ob pogledih na to stvaritev narave. Cesata teče okrog zalivov. Uspela sva priti do prvega otoka, kjer sva prenočevala v manjšem kampu ob jezercu v bližini Lodingena. Cena kampa ni bila visoka.

Nordkapp in mrzel severni veter

Nedelja, 21.6.2009

Zbudila sva se v mrzel zimski dan z močni sunki ledenega vetra in kapljicami dežja. Za slovo sva seveda zgradila majhno kamnito piramido za srečo poleg spomenika, ki so ga izdelali otroci pred nekaj leti. Ta dan so pred simbolom Nordkappa na koncu rta postavljali cilj rekreativnega 64 dnevnega teka od Barija na jugu Italije do Nordkappa-Race across Europe. Še nekaj posnetkov in odpravila sva se novemu cilju naproti. Že po par kilometrih sva srečala prve tekače, ki so se premraženi in mokri v vetru bližali cilju. Vesela sva, da sva Nordkapp doživela v mrzlem in neprijaznem vremenu, ki je značilen za ta konec sveta in na svoji koži občutila, kaj morajo preživljati prebivalci v tem okolju.
Pusta, skalnata pokrajina, prekrita z mahovi, lišaji in rjavo travo se je vlekla prav do kraja Alta, kjer se je nenadoma spremenila. Pred Alto je pot vodila ob reki. Na desnem bregu reke so bile po pobočju vidne vikendice ali »summer cottages«, kot jim pravijo, ob reki pa veliko ribičev. Od Alte dalje je poseljenost precej gostejša, pa tudi zelenja je veliko. Pogled na drevje, zelene travnate površine, hiše in celo živina na paši je prijeten, skoraj tak kot pri nas v alpskih dolinah, geografsko pa na samem severu Norveške. Vse to je seveda posledica toplega zalivskega toka. Naselja so gostejša s tipičnimi lesenimi hišami, raznovrstnih pastelnih barv od bele pa do temno rdeče prav povsod. Bojan jih je primerjal hiškam iz lego kock. Od tu sva se vozila po dolinah in zalivih, nabirala kilometre in zaradi neštetih zalivov pot traja dolgo časa. Prespala sva kmalu po priključku na glavno cesto proti mestu Tromso, ki sicer ni bil v najinem načrtu, a sva ga dodala, ker sva rabila plin. Prav pri plinu sva ugotovila, kako se standardi v EU razlikujejo, kjer človek tega ne bi pričakoval. Že od Finske dalje, nisva mogla zamenjati jeklenke za plin ali jo napolniti, zaradi drugačnih priključkov. Po dolgotrajnem iskanju sva zvedela, da v Tromsoju polnijo jeklenke. (slike sem večina posnela med vožnjo, zato kvaliteta ni najboljša)

Pot do Nordkappa

Sobota, 20.6.2009

Po zajtrku sva se poslovila od udeležencev seminarja in tutorjev in se odpravila proti severu. Sivi dežni oblaki so nizko viseli nad finsko pokrajino. Bilo je kar mrzlo za ta letni čas, tudi za Fince. Ko sva se bližala norveški meji, je začelo deževati. Mejo sva prestopila pri kraju Karigasnjiemi in pot nadaljevala proti Skoganvarre in Lakselv, kjer sva nato vozila ob morju. Srečevala sva veliko motoristov in kamperjev, pa tudi kolesarjev, vsi smo se do Nordkappa podali v tem hladnem deževnem vremenu. 

Zadnji del poti je zelo slikovit, saj na eni strani visijo nad teboj sive skrilaste skalnate gmote različnih oblik, na drugi pa obala in morje. Najini stalni spremljevalci so bile številne skupine severnih jelenov, ki se nemoteno pasejo po pobočjih in se tudi podajo celo čez cesto do morja. Zato je treba biti med vožnjo zelo pazljiv. Pred ciljem sta dva daljša (najdaljši je 6800 m dolg pod morjem) in nekaj krajših predorov. 

Pred vstopom v najsevernejšo točko Evrope sva plačala 192 kron za avto z voznikom in sopotnika v eno smer (skupno 44 evrov v dve smeri), za vstop v najožje območje Nordkappa pa še vstopnino v višini 430 kron za oba skupaj ali 48 evrov. Ni poceni! Nordkapp naju je pričakal z ledenimi sunki vetra in dežjem. Nase sva nadela vsa razpoložljiva oblačila - trojne hlače, pet rokavov, dvojne nogavice, kape, rokavice in šale in se podala do razgledne točke. Bilo je veličastno, kljub temu, da nisva dočakala polnočnega sonca, saj sva ga občudovala dva dni zapored v Inariju. 

Obvezno slikanje vseh kotičkov in previsov, simbolov in seveda sebe. Prespala sva na parkirišču v družbi velikega števila kamperjev in avtomobilov in v ritmu sunkov močnega vetra in gretju. Ponoči pa se je na sosednjem parkirišču zvrstilo več kot 20 avtobusov turistov. Velika stavba na koncu rta z restavracijami, trgovinami, kinodvorano, pošto, galerijami, muzejem in veliko areno za opazovanje polnočnega sonca se napolni šele okrog polnoči. Prespala sva na parkirišču skupaj s številnimi drugimi kamperji, avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi in ob močnih sunkih ledenega severnega vetra.