Pot do Nordkappa

Sobota, 20.6.2009

Po zajtrku sva se poslovila od udeležencev seminarja in tutorjev in se odpravila proti severu. Sivi dežni oblaki so nizko viseli nad finsko pokrajino. Bilo je kar mrzlo za ta letni čas, tudi za Fince. Ko sva se bližala norveški meji, je začelo deževati. Mejo sva prestopila pri kraju Karigasnjiemi in pot nadaljevala proti Skoganvarre in Lakselv, kjer sva nato vozila ob morju. Srečevala sva veliko motoristov in kamperjev, pa tudi kolesarjev, vsi smo se do Nordkappa podali v tem hladnem deževnem vremenu. 

Zadnji del poti je zelo slikovit, saj na eni strani visijo nad teboj sive skrilaste skalnate gmote različnih oblik, na drugi pa obala in morje. Najini stalni spremljevalci so bile številne skupine severnih jelenov, ki se nemoteno pasejo po pobočjih in se tudi podajo celo čez cesto do morja. Zato je treba biti med vožnjo zelo pazljiv. Pred ciljem sta dva daljša (najdaljši je 6800 m dolg pod morjem) in nekaj krajših predorov. 

Pred vstopom v najsevernejšo točko Evrope sva plačala 192 kron za avto z voznikom in sopotnika v eno smer (skupno 44 evrov v dve smeri), za vstop v najožje območje Nordkappa pa še vstopnino v višini 430 kron za oba skupaj ali 48 evrov. Ni poceni! Nordkapp naju je pričakal z ledenimi sunki vetra in dežjem. Nase sva nadela vsa razpoložljiva oblačila - trojne hlače, pet rokavov, dvojne nogavice, kape, rokavice in šale in se podala do razgledne točke. Bilo je veličastno, kljub temu, da nisva dočakala polnočnega sonca, saj sva ga občudovala dva dni zapored v Inariju. 

Obvezno slikanje vseh kotičkov in previsov, simbolov in seveda sebe. Prespala sva na parkirišču v družbi velikega števila kamperjev in avtomobilov in v ritmu sunkov močnega vetra in gretju. Ponoči pa se je na sosednjem parkirišču zvrstilo več kot 20 avtobusov turistov. Velika stavba na koncu rta z restavracijami, trgovinami, kinodvorano, pošto, galerijami, muzejem in veliko areno za opazovanje polnočnega sonca se napolni šele okrog polnoči. Prespala sva na parkirišču skupaj s številnimi drugimi kamperji, avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi in ob močnih sunkih ledenega severnega vetra.

Inari v polnočnem soncu

Četrtek, petek 18.6,09, 19.6.09

Tokrat nas je že drugič po oblačnem dnevu presenetilo polnočno sonce v polnem sijaju. Čeprav sem že skoraj spala, me je posebna rumenkasta svetloba, ki je nenadoma zasvetila skozi debele zavese v sobi, opomnla, da je polnočno sonce 'na pohodu'. Vzela sva aparat in naredila nekaj posnetkov z balkona najine sobe. Obrnjena je proti soncu in zato sva z užitkom občudovala to posebnost teh krajev. Udeleženci so zunaj iskali najboljše točke za slikanje Laponskega sonca.

Četrtek je sicer izzvenel v delu z ejournalom, saj so udeleženci postali že pravi eksperti. Moja skupina C je delovna in zelo zainteresirana in v veselje mi je deliti z njimi moje izkušnje. Po 17.00 uri je del skupine odšel na polet nad jezerom, nato je bila večerja in po večerji se je večina odpravila na farmo severnih jelenov. Z Bojanom pa sva šla 'down town' po nakupih spominkov. Termometer je sicer kazal 9°C, a ker je pihal leden veter z jezera, sem imela občutek, da je le okrog 0°C, brrrrrr... Oblečena sem bila v vsa topla oblačila, kar sem imela s seboj, pa me je vseeno zeblo.

Midnight-sun Course - eJournal

Ponedeljek, torek in sreda, 15-17-junij 09

Stekel je seminar, ki se ga udeležuje 45 učiteljev iz 16 držav EU. Prenočujemo v Hotelu Kultahovi v Inari, seminar pa poteka v bližnji šoli, ki služi ohranjanju Sami kulture (jezika, navad, obrti...). Delo poteka v delavnicah in raznih dodatnih predstavitvah. Ob uradnem delu pa je poskrbljeno tudi za spoznavanje naravnih lepot Laponkse in kulturnih znamenitosti kraja.

Ponedeljek je bil kar precej utrudljiv, saj smo imeli delavnice do 17.00 in se nato odpravili v SIIDA muzej Sami kulture v centru mesta. Muzej slikovito predstavlja njihovo kulturo in zgodovino od začetka izpred 12.00 let, takoj po ledeni dobi. Tam smo se tudi podkrepili z dobro lokalno hrano - jelenov golaž na lokalni način. Ker je bil dan precej sončen in se ta čas vreme hitro spreminja, smo se odločili, da namesto v torek kar danes z ladjo obiščemo nekaj kilometrov oddaljeni sveti otok Ukko island, ki je znan po čaščenju poganskih bogov še pred prihodom krščanstva. Izlet je bil pravo doživetje, saj je pogled z otoka nudil enkratne poglede na jezero in ostale bližnje otoke (skupaj naj bi jih bilo kar 3318). Vračali smo se okrog polnoči, a polnočno sonce so na žalost zakrivali oblaki.

V torek so udeleženci že bolje spoznali okolje eJournal, sami tudi že ustvarili nekaj zanimivih člankov, zvečer pa smo skupaj pripravili nacionalno srečanje s pokušino jedi in pijač 16 držav. Bilo je res lepo in prijetno doživetje.

Sredino popoldne smo preživeli v prijetn družbi Sami vodičke Irine, s katero smo se z avtobusom odpravoili do Sami vasice Nellim, na V delu jezera Inari. Obiskali smo njihovo pravoslavno cerlkvico, se od'pravili do nekaj kilometrov oddaljene izliva jezera Inari v reko Pacioki, ki teče v Barnentsovo morje. Peljali smo se ob dvokilometrski obmejni coni z Rusijo. Vstavili smo se na mostu čez reko in ovekovečili lepote narave in sebe. Natao smo odšli v vasico Nellim, kjer so nam prikazali domače izdelk in oblačila. Ena najstarejših domačinl nam je zapela nekaj Sami pesmic v vseh treh jezikih Sami, starejši domačin pa je ubrano zaigral na dvojne orglice. 

Obisk smo kronali s slastnimi Sami jedmi, ki so jih sestavljali sami domači proizvodi (bela riba, losos, severni jelen na različne načine z dodatki njihovih začimb, krompir, kruh, jagodičevje, oskusni namazi in sladice, z obveznim čajem iz treh različnih domačih zelišč). Vse nas je presenetila ta pestrost hrane, saj na pogled okolica daje vtis nerodovitne zelmje z mahom, iglavci in brezami. Vrnili smo se zvečer, če temu sploh lahko v tem času to rečemo (Italijan je pripomnil, da pozdrav dober večer ne pride v poštev ob teki svetlobi), ki sva ga zaključila s prijetno savno (imava jo namreč kar v svoji sobi!!!). Občudovali pa smo tudi polnočnno sonce.