Ponedeljek, 29.6.2009
Nadaljevala sva pot in tudi kamlu dobila potrditev, kako pomembna naprava na potovanju je GPS. Po dobri uri vožnje, sva ugotovila, da se število ilometrov do cilja veča in ne manjša, in končno odkrila, da je Bojan prejšnji večer preračunaval pot na GPS in izključil ton, ko sva ga vključila, nama je prijazen glas povedal, da morava nazaj, saj sva peljala celih 42 km v napačno smer. Tudi ko sva bila na pravi poti, naju je GPS peljal po takih ozkih, stranskih poteh, ki bi jih sam ne znal dobiti ali se znajti na njih. Drugi krajših poti do tega cilja ni, ali pa moraš narediti več 100 km daljšo pot. Po dalj časa trajajoči poti, pot sva načrtovala, sva končno popoldne prispela do parkirišča, izhodišče za pešpot na Preikestolen.
Smerokazi napovedujejo dveurni vzpon. Pot začne na 270 m n.m., dolga je 3800 m in se konča na 607 m nad morjem na previsni skalnati ploči Preikestolna. Kaže, da imava kondicijo, saj sva jo midva opravila v 1 uri 35 minutah. Preikestolen je romarski kraj za turiste, nekateri se kljub kamniti poti, nanjo odpravilo kar v sandalih ali balerinkah, hmm, kakšno je počutje v takem primeru pa si lahko samo mislimo… Že pred prihodom na vrh, ti začne srce hitreje biti, pa ne od hoje ali utrujenosti, pač pa ob pogledau v globino fjorda.
Pot je poplačana, ko zagledaš ploščad na kateri je polno ljudi, mnogi si drznejo pogledati čez rob v 607 m globok previs, vsi pa se želijo slikati čim bližje nevarnemu robu nad prepadom. Prav vsi pa najbrž občutijo tesnobo ob tem pogledu. Bojan je bil šokiran, ko me je naenkrat videl ležati z glavo čez rob in slikati v globino, saj ve, da se nerada približam nevarnim prepadom. Zanimivo je, da višina človeku povzroči podzavesten nagonski strah in občutek, da lahko zdrsneš v globino. Celo Bojan, ki se v takih situacijah dobro znajde, je imal ta občutek na tej polici. Ko stojiš tam gori, si le pikica in občutiš, kako mogočna je mati narava in kako nebogljeni smo ljudje v njej. Od tu je res prekrasen pogled na Lysefjord, ki se končuje več kot 20 kilometrov v notranjosti. Posnela sva nekaj minut filmskega traku in nekaj posnetkov z digitalcem v spomin na ta dogodek. Obisk je poplačal dolge prevožene kilometre in porabljen čas. Prespala sva v kampu pod Preikestolnom.
Nadaljevala sva pot in tudi kamlu dobila potrditev, kako pomembna naprava na potovanju je GPS. Po dobri uri vožnje, sva ugotovila, da se število ilometrov do cilja veča in ne manjša, in končno odkrila, da je Bojan prejšnji večer preračunaval pot na GPS in izključil ton, ko sva ga vključila, nama je prijazen glas povedal, da morava nazaj, saj sva peljala celih 42 km v napačno smer. Tudi ko sva bila na pravi poti, naju je GPS peljal po takih ozkih, stranskih poteh, ki bi jih sam ne znal dobiti ali se znajti na njih. Drugi krajših poti do tega cilja ni, ali pa moraš narediti več 100 km daljšo pot. Po dalj časa trajajoči poti, pot sva načrtovala, sva končno popoldne prispela do parkirišča, izhodišče za pešpot na Preikestolen.
Smerokazi napovedujejo dveurni vzpon. Pot začne na 270 m n.m., dolga je 3800 m in se konča na 607 m nad morjem na previsni skalnati ploči Preikestolna. Kaže, da imava kondicijo, saj sva jo midva opravila v 1 uri 35 minutah. Preikestolen je romarski kraj za turiste, nekateri se kljub kamniti poti, nanjo odpravilo kar v sandalih ali balerinkah, hmm, kakšno je počutje v takem primeru pa si lahko samo mislimo… Že pred prihodom na vrh, ti začne srce hitreje biti, pa ne od hoje ali utrujenosti, pač pa ob pogledau v globino fjorda.
Pot je poplačana, ko zagledaš ploščad na kateri je polno ljudi, mnogi si drznejo pogledati čez rob v 607 m globok previs, vsi pa se želijo slikati čim bližje nevarnemu robu nad prepadom. Prav vsi pa najbrž občutijo tesnobo ob tem pogledu. Bojan je bil šokiran, ko me je naenkrat videl ležati z glavo čez rob in slikati v globino, saj ve, da se nerada približam nevarnim prepadom. Zanimivo je, da višina človeku povzroči podzavesten nagonski strah in občutek, da lahko zdrsneš v globino. Celo Bojan, ki se v takih situacijah dobro znajde, je imal ta občutek na tej polici. Ko stojiš tam gori, si le pikica in občutiš, kako mogočna je mati narava in kako nebogljeni smo ljudje v njej. Od tu je res prekrasen pogled na Lysefjord, ki se končuje več kot 20 kilometrov v notranjosti. Posnela sva nekaj minut filmskega traku in nekaj posnetkov z digitalcem v spomin na ta dogodek. Obisk je poplačal dolge prevožene kilometre in porabljen čas. Prespala sva v kampu pod Preikestolnom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar