Do San Sebastiana

Zjutraj naju je pobožalo jutranje sonce. Kako prijetno je, ko po deževnih dneh s polnimi pljuči zadihaš v nov lep sončen dan.

Vožnja po avtocesti, ki teče pretežno po ravnini, je bila prijetna. Prometa je ravno prav in le tu pa tam kakšen kamijon. Zadnjih 250 km sva se vozila vzolž Pirinejev, ki so v teh svežih deževnih dneh dobili bogato snežno preobleko. 

Gorska veriga Pirenejev je kot mogočna, dolga skalnata pregeada, ki ločuje Pirenejski polotok od preostale Evrope.  Razteza se več kot 430 km med Španijo in Francijo in njeni vršaci segajo tudi nad 3400 m nadmorske višine. 

Znano je, da ponujajo urejene pohodniške poti in številna smučišča. Na tem območju je  tudi nacionalni parki in kot posebnost se v delu verige gora skriva.Andora, majhna suverena država..

Precejšen del poti je krasil pogled na snežene vršace, v bližnjih poljih pa je že zlatorumeno zacvetela oljčna repica. 

Ko sva se približala španski meji, je začelo ponovno pršiti. 

Kmalu za mejo je San Sebastjan, kjer sva poiskala že preizkušeno postajalisče za avtodome in se parkirala. 

Pozno popoldne sva se sprehodila do obale tega lepega turističnega mesta z 6načilno promenado ob velikem ovalnem peščenem zalivu.

700 km proti San Sebastianu

Dan 2

Zbudila sva se v deževen in vetroven dan. Nič hudega, saj naju čaka le cel dan vožnje.

Prvi del sva vozila po Autostrada dei fiori, mimo Sanrema, ki je pregovorno razgibana in slikovita, a danes siva in deževna. Avtocesta teče v večini po policah nad dolinucami in skozi predore gričev nad morjem.  Vsepovsod so razsejane tople grede. 

Ko vstopiva v Francijo, se pokrajina kmalu  spremeni. Voziva se po pretežno ravninskem svetu, poraščenem z makijo ali nizkim grmičevjem v prvem delu. Sledijo prostrani vinogradi s pritlično trto. Na tem delu naju je pričakal prav močan naliv z vetrom, ki zgleda domuje na tem območju. 

Vožnja ni bila prav prijetnoa, saj so sunki dežja močno udarjali v vetrobransko steklo, med kapljicami je bilo tudi nekaj sobre.

Temperatura je konstantno padala in nekje na sredini poti se je na zaslonu izpisalo 'Pozor možnost poledice', saj je termometer jazal manj kot 4 °C. 

Ko pa sva zavila malo bolj proti jugu, se je spet otoplilo do 10 °C in proti koncu, ko sva se bližala lepemu mestu Carcasone, so se oblaki raztegnili in pokazalo se je večerno nebo. 

To mesto sva si z užitkom ogledala lani.

Po 700 km sva malo izven avtoceste parkirala na brezplačnem parkirišču Fanjeaux, 15 Chemin des Fontanelles, ob še treh avtodomih. Tu bova prespala v varnem zavetju treh svetih kipov.

Zjutraj se po vrenenski napovedi obetata celo le 2°C.

Z avtodomom okoli Iberskega polotoka

Dan 1

Zjutraj sva se odpravila na najino naslednje daljše potepanje.

Peljeva se po italijanski avtocesti proti Milanu.

Prvi postanek načrtujeva na brezplačnem parkirišču, kjer sva v preteklosti že prenočevala, v Ovadi, 30 km severno od Genove

Najin tokratni potovalni načrt predvideva dobra dva meseca dolgo potepanje.

Ibêrski pòlotok, ki leži na skrajnem jugozahodnem koncu Evrope je najina destinacija.

Po Bojanovih načrtih bova pot začela na severni in zahodni obali polotoka, ob obali Atlantskega oceana. Nadaljevala po obali lepe Portugalske in se vračala po obalah Sredozemskega morja na jugu in vzhodu polotoka. 

Današnji dan je bil deževen in hladen, a je bilo potovanje mirno in prijetno, saj skoraj ni bilo prometa na sicer pregovorno

prenatrpanih avtocestah v Italiji. Sobota pač :).