Do skrajnega severa Noorveške in nazaj

Iz Finski se vračava preko Švedske po avtocesti, ki teče vzdolž obale. Čakalo naju je preko 1700 km. Tu sva naredila 3 postanke za spanje. Avtocesta ni plačljiva in ni pretirano veliko prometa. Pokrajina je na zacetku več ali manj gozdnata, proti jugu pa se voziva mimo obsežnih pšeničnih polj .

Zadnji postanek na Švedskem sva imela v bližini pristanišča v Trelleborgu. Morje je tu precej zaudarjalo, zgleda, da je na obalo naneslo ostanke morskih bitij in trav, ki so razpadali. Naslednji dan sva se vkrcala na trajekt in se 6 ur vozila do nemskega Rostocka. Vreme se je spremenilo, zacelo je rahlo deževati.

V Rostok sva prispela po 22:00 uri in na parkirišču v bližini prespala. Čakalo naju je veliko kilometrov po nemških avtocestah s tremi postanki za spanje. 

Prve trije dnevi so bili precej deževni, promet je bil gost in veliko zastojev zaradi del na avtocesti. 

Zadnji postanek sva naredila tik pred avstrijsko mejo v bližini Chiemmsee. Zadnji dan je bilo vreme zopet sončno, a hladnejše. Odločila sva se za pot v Slovenijo preko Korenskega sedla, se ustavila v Kranjski gori, ki je v tem času kar oblegana od turistov. Pot sva zaklučila pod noč v četrtek.

Naj na kratko naredim statistični povzetek tega dolgega kroga po času in dolžini in najinh aktivnostih.

- Potovala sva 65 dni

- Prevozila sva 10 484 kilometrov,

- Prekolesarila dobrih 350 kilometrov

- prehodila več kot 150 kilometrov

Vmes sva se vozila tudi s skuterjem.

Spet doma! Po tako dolgem času se morava kar privaditi na večje prostore in vsakdanje obveznosti :). 

Preživela sva res krasno potovanje po še bolj krasni deželi v prelepem vremenu. Kaj več si sploh lahko želiva? Ugotovila sva, da je nomadsko življenje nalezljivo in nama odgovarja. 

Najin Waisberg se je odlično odrezal, šofer in navigator je bil več kot odličen, sama pa sem se obnesla kot kopilotka. 

Nasvidenje na naslednji misiji... ;)

Nazaj proti domu

Po 59. dneh se vračava domov. Izbrala sva pot preko Švedske, ker je za naju najbolj optimalna. Voziva po neskončni E4 avtocesti, ki se vije po ravni in deloma valoviti pokrajini v bližini baltske obale. V teh dneh naju čaka premagati razdaljo 1700 km do trajekta za Nemčijo brez posebnega ustavljanja in skoraj nič ogledov. 

Ker najino potepanje počasi izzveneva, bi povzela nekaj misli in ugotovitev o Norveški.

Norveška je pregovorno dežela zadovoljnih ljudi z visokim standardom, ki pa ga ne razkazujejo, pač pa živijo. Temu primerne so tudi cene primerljivo višje kot pri nas. Ko jih obiščeš, prilagodtiš porabo svojimi optimalnim možnostim. Midva želiva predvsem uživati ob spoznavanju dežele, pa četudi na račun le redkega obiska restavracij in okušanja njihovih kulinaričnih izzivov.

Presenetila naju je bogata ponudba v trgovinah, posebej kakovostna zelenjava in velika izbira dobrega kruha. Tu so bile cene le nekoliko višje.

Najpomembnejša pa je ugotovitev, da je Norveška polna neverjetnih presežkov glede naravnih lepot in zanimivosti, dih jemajočih pohodnih poti, tradicije in kulturne dediščine in z geografsko lego povezanih fenomenov. Pomembno je dejstvo, da težijp omogočiti lepote narave ljudem brezplačno, za razliko od prenekaterih držav, ki tržijo vsako malenkost. Tudi muzeji imajo sprejemljive cene.

Poleg tega ponuja tudi presežke v infrastrukturi, kot so slikoviti mostovi in izjemno dolgi predori, kolesarske poti v mestih in bližnji okolici, dobre cestne povezave do vseh kotičkov dežele. kljub temu, da ima zahtevno pokrajino, ali pa prav zato. 

Presenetljivo je tudi dejstvo, da se celotna dežela od juga pa do daljnjega severa, v velikih mestih in majhnih zaselkih pretežno ponaša z ljubkmi lesenimi hišami, ki so nekakšen njen arhitekturni simbol.

Dodala bi še letošnji vremenski presežek, saj domačini ne pomnijo, kdaj je bilo toliko sončnih toplih dni skupaj brez dežja. Midva sva imela srečo in to občutila na svoji koži.

Veliko naštetega sva si ogledala in izkusila, še veliko pa nama ostaja za naslednjič, saj verjameva, da v tretje gre rado in se torej še tretjič vrneva v te prelepe kraje. 

Tokrat si Švedske, ki je gotovo tudi zanimiva dežela, ne bova ogledala, jo bova pa prevozila po celotni dolžini. Pravijo, da je Švedska ena najbolj gozdnatih držav v Evropi, saj kar 70% države pokriva gozd.

Ima več kot 200.000 otokov in najdaljšo obalo v Evropi. 

Švedsko podeželje je posejano s tisoči jezer, potoki na severu pa z gorami in griči. Poseljenost ni velika na podeželju, kjer so manjši kraji, na jugu pa ima velika mesta, med njimi je Štokholm, glavno mesto. 

Na poti sva že in bova občudovala njeno okolico in kar med vožnjo naredila kakšen fotografski utrinek.

Danes prespiva v kraju Sundsvall. V blogu ne bom objavljala vsak dan, ker naju v večini čaka le premagovanje številnih kilometrov do doma

Spet pod polarnim krogom

Dan sva začela z ogledom Božičkove vasice. Že zjutraj se je nabrala kar zgledna množica obiskovalcev, večina družin z otroki in veliko turističnih avtobusov od vsepovsod. 

Vasica je sestavjena iz slikovitih lesenih stavb s koničastimi stolpi in ograjami v božični rdeči barvi. 

Ob pogledu na hiške in na značilno črto, ki označuje polarni krog in teče skozi center vasi, imaš občutek, da si na pomembnem kraju.

Pokukava v kar nekaj stavb, ki vabijo z napisom "Božiček te vabi,... Božička srečaš tu...", vstopiva in v notranjosti je trgovina z vsem mogočim in nemogočim. 

Zgodba se ponovi v vseh zgradbah. Ko si podrobneje pogledaš izdelke, opaziš, da so cene navite v nebo, kar še poslabša vtis. 

Nisem se mogla otresti občutka, da je celotna zgodba okoli te vasice grobo skomercializirana. Pričakovala sem, da bodo za otroke pripravili kakšne ustvarjalne delavnice na temo božička, da bodo škratje v živo izdelovali igrače in jih zavijali in podobno.

Edina dva primerka me nista razočarala. Prva je Božičkova pošta, kjer mu lahko pišeš in ti on resnično odgovori. 

Tu so predali s pismi otrok iz celega sveta, tudi iz Slovenije, v levem spodnjem vogalu.

Druga pa je Božičkova pisarna, posebna mistično temačna stavba z ogromnim zobnikom ure, ki odšteva čas do božiča in prostor, kjer se lahko slikaš z Božičkom. 

V bližini je tudi ograda z severnimi jeleni, ki jih lahko obiščeš z doplačilom pa ograda z aljaškimi haski in še nekatere druge stavbe, ki so najbrž aktualne ob samem prazniku. 

Po tokratnem obisku sva razmišljala, da sva bila ob prvem obisku pred 14. leti navdušena, ko sva obiskala osebno Božička, sedaj pa naju je podroben ogled celotne vasice in njen namen pustil precej hladna. 

Poslavljava se torej od kraja Rovanjemi in polarnega kroga, kjer sva preživela celih 25 dni.

 Pot sva nadaljevala proti mestu Kemi, kjer sva želela opraviti vse potrebno z vodo in WCjem, a nama ni uspelo. Srečala sva par iz Medvod, ki se je vračal iz Lofotov. Prijetno je po dolgem času poklepetati z našimi ljudmi. 

 

Od tu dalje naju je, že takoj ob vstopu na Švedsko, čakala predvsem vožnja po avtocesti. Pridobila sva nazaj eno uro, ki sva jo izgubila na Finskem, kjer so eno uro naprej.  

Pokrajina je precej ravna in gozdnata, podobno kot na Finskem, le manj je jezer ob poti. Pravijo, da je Švedska med najbolj poraščenimi državami v Evropi. 

Prenočevala bova na postajališču za avtodome pri Rosviku.