Parc National des Calanques

Dan 27 - Park National des Calanques, Cassis

Naredilo se je skoraj pravo poletno vreme, veter je potihnil in nebo je brez oblačka. Veselila sem se današnjega dne, saj sva se odpravila na ogled tukajšnje posebnosti, kalanke, ali po francosko "calanques".

Kalanke so edinstvena vrsta geološke formacije iz apnenca. To so pravzaprav veliki skalnati zalivi, ki se strmo in ozko zajedajo v notranjost obale. Zaključijo se z ljubkimi peščenimi plažami obdanimi z minjaturnimi fjordi in prelepo tutkizno modro barvo morja. Kalanke so značilne večinoma za obalo Sredozemskega morja.

Danes so bile te male plaže že polne kopalcev. 

Mnogi so zaplavali, drugi so supali ali se vozili s kanuji, ostali pa so se le predajali prvim toplim žarkom sonca. V najvišji sezoni mora biti tu precejšnja gneča.

Med Marsejem in Cassisom je narodni park Calanques, to je zaščiteno in strogo regulirano območje, ki se razteza na več kot 20 km, s 26 kalankami različnih velikosti. Nekatere so lahko dostopne, druge manj. 

Glede na današnje pravcato romanje ljudi do kalank v bližini Cassisa, je to absolutno obvezen ogled, ko ste v tem koncu.

Kalanke sva prvič videla na Korziki, kjer so kalanke bolj pečine in ne ozki zalivi. 

 Naskednjič pa v južni Italiji v mestecu Montalbano Ionico. A tiste so posebne, zanimive oblike brazd na peščenih obronkih na kopnem.

Blizu Cap Morgiou, 37 metrov pod vodo, je edinstvena podmorska jama "La Grotte Cosquer" z več kot 200 slikami (s pingvini, tjulnji, bivoli, konji, moškimi in rokami) ter rezbarijami, starimi več kot 25.000 let. Replika jame je na ogled od junija 2022 v "Villa Méditerranée" pred The Mucem v Marseju.

Kalanke si lahko ogledaš s čolni, ki organizirajo oglede iz Marseja ali Cassisa za različno število kalank. 

Lahko pa se sprehodiš po lepo označenih pohodniških poteh okoli kalank. 

To možnost sva izbrala tudi midva. Bil je krasen 8 kilometrski sprehod po kamnitih rtih nad morjem in nad dvema večjima kalankama. Danes nas je bilo na ogledu res zelo veliko obiskovalcev vseh starosti. 

Pot je deloma peščena, deloma kamnita. Kamnite steze so od tisočerih stopinj zlizane in se svetijo v soncu. Potrebno je stopati previdno, ker se drsi. 

Vegetacije ni veliko, senco dajejo na redko posejani iglavci in grmičevje. Vsepovsod pa so raztresene skale in veliki kamniti bloki. 

Na vsakem koraku se odpira prekrasen pogled na morje, stene kalank in v ozadju v soncu žari rdeča barva Cap Canaille. 

Šla sva vse do konca rta Cap Cacau, kjer sva uspela videti od daleč tudi tretjo kalanko Calannque d'en Vau.

V kamp sva se vrnila prijetno utrujena in polna krasnih vtisov. Za nagrado sva si pripravila pregovorno značilno francosko sladico, ki jo ponujajo na vsakem koraku, "crepes", po naše palačinke ;). 

Marseille

Dan 26 - Marseille

Vremenska napoved je bila ugodna, zato sva se odpravila s Hondo do Marseja. Oblečeva se vetru primerno, čeprav je danes veliko blažji in sonce je že močnejše. 

Kljub nedelji je na cesti veliko vozil, zato sva morala biti previdna na precej ovinkasti cesti. Že po par kilometrih sva se ustavila in uživala lep panoramski razgled na mesto Marsej. 

Marseille je najstarejše in drugo največje mesto v Franciji, ustanovljeno leta 600 pred našim štetjem kot grška kolonija Massalia in se razvila v pomembno pomorsko mesto. 

Ko se bližava mestu se promet zgosti, zaradi ožjih ulic se počasi premikamo. Kmalu ugotoviva, da motoristi prehitevajo kar po sredini cestišča med obema vrstama vozil. Ker je vse stalo kar nekaj časa, sva se tudi midva opogumila in uspela pridobili nekaj 100 m na tak način. 

Ko sva prispela do obale sva se ustavila ob peščeni plaži in velikem panoramskem kolesu.

Najprej sva se odpravila do bazilike Notre-Dame-de-la-Garde, grajene v romansko-bizantinska stilu. Je ikona mesta, prebivalci ji pravijo Bonne-mère, dobra mati. 

Ta katoliška bazilika, ki jo najdemo na najvišji točki mesta, stoji na skalnem grebenu na jugu mesta. 

Ponaša se z osupljivim panoramskim razgledom na mesto.

9,7 metra visok Kip Device Marije in malega Jezusa, pozlačen z zlatimi lističi, stoji na vrhu njenega zvonika. 

Bonne-mère naj bi bila zaščitnica mesta, ki opazuje vse, kar se dogaja spodaj.

Danes se je tu trlo ljudi in skupaj z njimi sva obhodila to ogromno lepo baziliko in si ogledala tudi njeno bogato okrašeno notranjost. 

Sledil je ogled znane katedrale La Major, ki stoji na manjši vzpetini in gleda na obalo in Vieux-Port, staro pristanišče. Zanjo sta značilni neobizantinski 70 metrov visoki kupoli.

Pritegnila naju je utrdba Fort Saint Jean iz 1660, ki stoji v bližini na vhodu v pristanišče in moderen muzej Civilizacije Evrope in sredozemlja ob njej. 

Obhodila sva vse ploščadi in se povzpela po strmih krožnih stopnicah tudi v stolp.

 Od tu se odpira prekrasen panoramski razgled na staro pristanišce z mestom v ozadju. Z vetrom v laseh, ta je postal proti popoldnevu močnejsi, sva iskala dobre posnetke. Zgleda, da je za te kraje značilno veliko sonca, a tudi precej madležnega vetra. 

Postala sva lačna, prehodila sva desni breg 800 m dolgega zaliva starega pristanišča, zato sva se odpravila v staro pristanišče, kjer se ob obali vrstijo restavracije in lokali. A glej ga zlomka, v Franciji so kuhinje odprte le za kosilo in po 19:30 za večerjo. 

Morala sva se odpraviti v malo bolj oddaljeno ulico, kjer so se v poznem popoldnevu v restavracijah zbrali domačini ob pijači in sladicah. Na srečo so ponujali tudi nekaj hrane. 

Marsej je znan po:

- vročem sredozemskem vremenu,

- dobrih plažah, 

- Savon de Marseille, marsejskem milu, ki se tradicionalno izdeluje z mešanjem morske vode iz Sredozemskega morja, oljčnega olja in alkalnega pepela iz morskih rastlin.

- po tarot kartah,

- svoji hrani, tradicionalna jed Bouillabaisse, je ribja enolončnica z zelenjavo.

- in še marsičem.

Na poti skozi mesto nazaj proti kampu sva se zopet prebijala v gostem prometu, še posebej mimo stadijona, kjer se je očitno ravno končala tekma.

Sicer pa je preostanek poti potekal mirno in varno. Potepanje po mestni gneči me vedno utrudi veliko bolj, kot pa potepanje po naravi. 

Kljub vsemu je bil dan zanimiv. Marsej je res zelo velik in ponuja zanimive posebnisti

Provansa, Cassis

Dan 25 - Provansa, Cassis

Polna bogatih vtisov zapuščava prekrasno okolico Verdona in se odpravljava proti Sredozemskemu morju. 

Naj povzamem nekaj zanimivosti o tako opevani Provansi.

Provansa diši, vsepovsod, na prostem pa še posebej v času cvetenja sivke.

V mestih diši po sivki, španskem bezgu in drugih dišečih rožah, po dobrem vinu iz mnogih vinogradov s pritlikavo trto in ne nazadnje po okusni lokalni hrani. Torej se najde nekaj za brbončice vsakogar, ki jo obišče.

Ne draži le brbončic, pač pa tudi vidne čutnice, saj je na vsakem koraku videti nekaj lepega. 

Narava privablja poglede na lepo "počesane" nasade sivke z oker obarvano zemljo v  brazdah in negovane in urejene vinograde v dolinah in na pobočjih gričev. 

V času cvetenja, konec junija mora biti tu res opojno dišeče in čarobno za oči.

(iz leaka)

Tudi človekov vpliv pri zidavi vasic in mest v tem okolju je uglašen z osupljivo naravo in se, s pastelnimi barvami fasad in streh, s kamnitimi dodatki in živobarvnimi okni in vrati, zlijejo z očarljivo sceno. 

Nikoli si ne bi mislila, da Francija lahko prinese toliko spokojnosti moji duši.

Provansa slovi po:

- prostranih poljih sivke, vinu rosé in slikovitih srednjeveških vasicah,

- francoskih parfumih, večina je ustvarjena v Grassu, v "francoski prestolnici parfumov",

- gojenju citrusov in oljk,

- okusnih sirih in suhomesnatih izdelkih,

- izjemnih naravnih lepotah ( kot na primer  kanjo Verdon),

- Velikemu številu kampov in urejenih postajališč za avtodome.

Na poti proti jugu sva se najprej ustavila pri mostu in jezu jezera Lac du saint Croix in naredila nekaj posnetkov.

Naslednji postanek je bil pri drugem jezu na Verdonu, kjer je manjše jezero in kanjon.

Po dobrih 100 km sva prispela do najinega naslednjega kampa v mestecu Cassis. Sončno je in topleje kot v notranjosti, vendar danes piha tu močan veter. 

(Iz Wikipedie)

Popoldne se odpraviva peš do mesta. Cassis je ribiško pristanišče, znano po prodnatih plažah in kalankah, številnih ozkih zaščitenih zalivih, ki jih obdajajo strme apnenčaste pečine. Kalanke si nameravava ogledati, ko ne bo vetra.

Že na poti po strmi ulici navzdol proti zalivu sva občudovala okoliške vrhove, še posebej Cap Canaille, visoko, rdeče pobarvano skalnato pečino, rt nad morjem.

V pristanišču je množica restavracij, kavarn in slaščičarn. Danes je sobota, zato je povsod veliko obiskovalcev. Sprehodiva se po obalni promenadi na desno in nato na levo vse do svetilnika. Morje v zalivu liže plažo in v vetru prši naokoli.

Mestece je ujeto v zalivu med kalankami, ki so zaščiteni manjši slikoviti zalivi na desni in Cap Canaille, najvišjo obalno pečino v Franciji na levi. 

Stavbe, ki obkrožajo pristanišče so lepih pastelnih barv z izrazitimi okni in vrati.

Tudi Cassis je pritegnila mnoge filmske ustvarjalce zaradi svojih lepot.  

Veter naju je dodobra prepihal na poti v kamp. Sonce je toplo, piha pa hlden in nadležen veter. 

Napoved pravi, da bo jutri malo manj vetrovno. Upava, da res