Spinning Marathon Soča 2014

Tudi tokrat mi je uspelo udeležiti se spinning marathona, čeprav sem ga odpeljala le polovico, saj sem vozila v paru s kolegico. Bil je lep sončen dan, Soča je kot prekrasna kulisa dogodku dala svojo piko na i. 

Vsi smo bili dobre volje, imeli smo dobre mojstre, ki so izvedli zanimive ure. Vsekakor je to družba pozitivnih ljudi, ki želijo narediti nekaj zase ali kot je rekel Jarek iz Poljske, "Be one with your bike and do your best, as you payed for it." :) 

Irena, naša šefica Zdravega gibanja se vedno potrudi v nulo, tako da nikoli ne zmanjka napitkov, koščkov osvežilnega sadja, ki ga servirajo med urami, raznih energijskih dodatkov in nepogrešljive dobre volje. 

Spet sje bila z nami tudi Michelle iz GB, ki s svojim nasmehom daje zagon svojim uram.

Vse skupaj se zaključi ob dobri pašti in zabavi. Udeležba je vedno mednarodna (Italija, Madžarska, Poljska, GB...). 

Kljub vročemu sončnemu popoldnevu smo kot za stavo vrteli pedale... Vesela sem, da sem uspela odpeljati vse tri ure zaporedoma. Na drugo leto, na ponovno srečanje ob Soči, smo si vsi obljubili.

Prelaza Fedaia in Giau - po strmih poteh proti domu

Sreda, 18.6.14

Danes nadaljujeva pot čez Dolomite proti domu, raje kot po ravnini in po avtocesti. Ob opazovanju svojevrstnih obik in barv dolomitskih gora  sva se peljala preko dveh prelazov, Fedaja in Giau. 

Oba prelaza sta bila spet močno oblegana od številnih motoristov, ki očitno uživajo v vožnji po serpentinah in kolesarjev, ki očitno radi preizkušajo svoje sposobnosti na takih podvigih. 

Še posebej na prelazu Giau je razgled na okoliške gore in doline resnično lep.  To so bili zadnji od mnogih lepih utrinkov iz štirinajstdnevnega popotovanja. 

Domov sva se vrnila mimo Cortine d'Ampezzo in po dolinah mimo Tolmezza. Odločitev, da na potovanje vzameva tudi kolo, se je izkazala kot zelo dobra, saj sva z njim lahko opravila oglede mest in okolij, ki bi jih sicer ne uspela. 

Prelaz Stelvio (2760 m.m.).

Torek, 17.6.14

Iz nižinskega in ravninskega okolja sva se ponovno odpravila v visokogorje. Današnji cilj je bil že dolgo želeni ogled visokega prelaza Stelvio (2760 m.m.). Po cesti z mnogimi, dolgimi predori (vsega skupaj okoli 25 – 30 km) sva se po ozki in ovinkasti visokogorski cesti prišla do naslednje doline in od tam naprej po lepi cesti do Bormia znanega zimsko športnega središča. Že v mestu se začne zanimiv in slikovit 19 km vzpon z 1225 m.m. na 2760 m.m. po strmi serpentinasti cesti. 

Na poti sva srečevala ogromno število motoristov. Poleg cestno zanimivega vzpona sva občudovala tudi naravne lepote, še vedno močno zasneženih okoliških vrhov. Tik pod prelazom se odpre široka planotasta dolina s pašniki. Presenečena sva bila nad številom stavb v katerih so hoteli smučarske šole, restavracije in žičnica, ki tudi v tem času vozi na višino 3450 m.m.,zato je bilo tu videti tudi kar nekaj smučarjev. 

V slogu tokratnega potovanja, se nisva mogla upreti kratkemu »vzponu« na 100 m višji vrh nad prelazom, kjer je planinsko zavetišče. Poplačana sva bila s prekrasnim pogledom na obe pobočji prelaza in serpentinastih cest na obeh straneh. 

Prelaz je še popolnoma zasnežen, v bližini je urejena tekaška smučarska proga. Na prelazu je bilo zelo živahno, polno motoristov, turistov in kolesarjev, ki so prihajali predvsem iz severne strani. Vsaka čast vsakemu kolesarju, ki prekolesari 1800 m višinske razlike.   

Spust v dolino na severni strani je bil še bolj šofersko zahteven in kar vratolomen. Na izredno strmem pobočju so bile serpentine tako ozke, da sva jih z avtodomom morala zelo previdno in počasi izpeljati. Na poti proti dolini sva spodbujala številne kolesarje, ki so se vzpenjali na kolesarsko Meko. 

Ko bom velik, bom tudi jaz to opravil, je komentiral Bojan. Jaz pa sem bila modro tiho. Peljala sva se po dolini, ki je znana po sadnih nasadih jabolk in hrušk proti Meranu. Nekaj km pred Meranom, se odločiva za prenočitev v kampu v mestu Laces.