ponedeljek, 3. maj 2010

Puščava Tabernas, ponedeljek, 3.5.2010

Kamp je bil sicer čist, vednar se v njem nisva najbolje počutila zaradi osebja in nekaterih nevsakdajih gostov. Odpravila sva se proti Almeriji, kjer sva na poti načrtovala še en postanek ob opevani "costa del sol". Vendar naju ta del Španije naju ni najbolj navdušil, saj se ob obali ves čas vlečejo veliki kompleksi hotelov in turističnih naselij, opazno masovna in za naju neprivlačna turistična industrija. Na tem področjo skoraj ni kampov. V predelu pred Almerijo pa je področje, kjer najbrž Španija pridela največ zelenjave, saj se iz zaliva v zaliv, od morja do vznožja hribov razstezajo kilometri in kilometri toplih gred, tako da se mesta izgubljajo v morju plastičnih streh okrog njih.



Odloćila sva se, da nadaljujeva potovanje po daljši poti mimo Almerije proti Granadi. Želela sva si ogledati edino pravo evropsko puščavo pri Tabernasu, začne pa se že pri morju pri Almeriji. 









Ta puščava ni peščena kot Sahara, ampak so to krušljivi griči in hribi iz peščenjaka, prekriti s šopi trave in redkega grmovja. Tu je svoje špageti vestern filme snemal Sergio Leone. Scenska mesta in kulise so še vedno na ogled. Ta puščavska pokrajina se vleče še skoraj do Granade. Na visoki planoti (čez 1100 m) sva videlaštevilne vetrnice in dve ogromni solarni elektrarni, ena na sončne celice, druga pa na kolektorje (termo solarna, velika več kot kvadratni km). Zanimivost so bila tudi bivališča vgrajena v pobočja iz peščenjaka. Nad Granado so se v soncu bleščala pobočja prekrita s snegom na visokem pogorju Sierra Nevade.

Tudi kamp v Granadi ni bilo lahko najti. Jutri naju čaka zanimiv ogled tega mesta, predvsem palače Alhambra.

Gibraltar, nedelja, 2.5.2010

Poslovila sva se od prijetnega, lepo urejenega kampa Rio Jaro. Bilo je vetrovno jutro z nizko podečimi meglami. Najin naslednji cilj je bil Gibraltar. V nizu držav, ki sva jih obiskala do sedaj na svoji poti, dodajava še Veliko Britanijo, natančneje cono Velike Britnije, ki tu obsega eno samo skalnato pobočje in mesto ob njem. 





Gibraltar se je kopal v sončnem jutru in že na daleč sva zagledala tipično gibraltarsko pobočje. Ko sva se približala mestu, se seveda nisva mogla izogniti vsem mejnim formalnostim. Takoj zatem sva se znašla sredi letalske steze, ki jo prečka cesta . Na tak način so izkoristili že tako majhen prostor tudi za svoje letališče. Najprej sva se odpravila na južni konec polotoka, kjer stoji svetilnik. 



Nato sva poiskala žičnico, ki pelje na skalnat greben z razgledno točko. Parkirala sva in po petih minutah vožnje v kabinski žičnici prispela na razgledno postajo. Že med vožnjo nas je prijazen glas opozoril, da se odpravljamo v naravni habitat opic, edini v Evropi, ki se prosto sprehajajo po skalnatem grebenu in rade izmikajo turistom platične vrečke s hrano. Prav kmalu sva zagledala prve opice, ki so prava atrakcija za obiskovalce in rade pozirajo, ko jih slikajo. So pa tudi zelo prebrisane in se ti prikradejo za hrbet, da bi ti pokukale v nahrbtnik, zato je budno oko paznika vsakega opozarjaal na to možnost in na to, da opice lahko tudi grizejo. Na grebenu je nekaj zanimivih točk in do nekaterih sva se odpravila in občudovala lep razgled na obe strani skalnatega grebena.










Ko sva se vrnila v dolino, sva si ogledala zanimiv muzej 100 tonskega topa iz leta 1870. Pred nadaljevanjem poti sva se sprehodila po delu ceste, ki teče čez letališče.
Nato sva se odpeljala proti Fuengirole, kjer sva želela kampirati, a nama ni uspelo najti kampa, ko pa sva ga končno le videla, sav se odločila, da raje nadaljujeva pot do Torremolinosa, kjer sva našla kamp.

sobota, 1. maj 2010

Tanger, sobota, 1.5.2010

Po zgodnjem zajtrku sva se odpeljala v bližnje mesto Tarifa, kjer je potnike že čakal trajekt za Tanger. Odločila sva se, da vzameva aranžma (cena 65 evrov) za enodnveni obisk Tangerja, ki je vključeval vožnjo s katamaranom, voden avtobusni ogled mesta, voden sprehod po Medini, kot pravijo staremu delu mesta in kosilo v tipični maroški restavraciji ob spremljavi tradicionalne maroške glasbe. Po carinskih formalnostih sva se vkrcala in po nekaj manj kot uri smo prispeli v Tanger. 


V pristanišču nas je pričakal vodič in z njim kar nekaj pomagačev. Sprva je vse skupaj izgledalo precej konfuzno, a ko smo se razporedili po dveh avtobusih, bili smo vsaj tri različne skupine iz različnih agencij, je zadeva stekla in potekala brez zapletov in ob prijaznem spremstvu vodičev.










Tanger je peto največje mesto v Maroku in šteje skoraj milijon in pol prebivalcev od skupno 32 miljonov Maročanov. V mestu živijo pretežno arabci in berberi, poleg njih pa so še cele četrti v katerih živijo Španci, Italijani in Francozi, ki imajo svoje šole in cerkve. Sicer pa so prebivalci pretežno muslimani. Novi predel mesta je poln vil in lepo urejenih vrtov. V starem delu pa so ulice zelo ozke, s stavbami starejšega arabskega tipa, zato da delajo senco prebivalcem, kot je pojasnil vodič. Tu je nekaj ulic z majhnimi trgovinicami različnih izdelkov, kjer te na vsakem koraku ustavljajo ulični prodajalci spominkov, ki se ti prilepijijo, ti vsiljujejo svoje izdelke in se jih nikakor ne moreš otresti.



Skupno kosilo smo imeli v tipični maroški restavraciji z dobro hrano, ki je obvezno vsebovala kus-kus, atmosfero pa so popestrili zvoki tipične glasbe. Bilo je zelo prijetno. 




Zanimiv dogodek je bil kratek postanek pri skupini kamel, ki smo jih lahko za 1 evro zajahali in poslikali. Ko zajahaš in razjahaš kamelo, se moraš trdno držati visokega sedla, ki ima posebno držali spredaj in zadaj, da ne padeš s kamele, saj pri vstajanju in sedanju močno zaniha. V lokalih in trgovinah smo večinoma videvali moške. Pred odhodom sva se sprehodila po široki in dolgi peščeni plaži.