Dolina Douro, 25.4.2010

Na srečo sva na recepciji dobila seznam njihovih kampov na Portugalskem, tako, da lahko brez skrbi nadaljujeva potepanje. Po zajtrku sva se odpravila navzgor po dolini reke Douro, znane po vinogradih, ki pridelujejo najboljši portovec. Na začetku dolina ni preveč zanimiva, reka je rjave barve, široka, bregovi so zeleni in se dvigajo v gričevje in hribovje. Bolj ko sva se dvigala po dolini, bolj divja in lepša je postajala. 

Ozka cesta se vije po hribovju in vsak naslednji ovinek ponuja nov zanimiv pogled na obdelane griče, na reko in na oddaljene dele doline. Dolina je skoraj v celoti gosto posejana, naselja so raztresena po obeh bregovih do vrhov gričev in hribov. Na višje ležečih slemenih hribov pa se vrtijo mnogoštevilne vetrnice, ki proizvajajo elektriko. Pot se vije po obronkih hribov in nudi vedno lepši pogled na z vinogrdi ali sadjem okrašene strmine, police, ki se simetrično vijejo ali stopničasto prehajajo ena v drugo so kot ornamentalni okras doline. 

Oko se spočije ob zares lično urejenih domovanjih, ki jih krasijo do potankosti urejeni vrtovi polni cvetja in gojenih živih mej, da palm, eksotičnih iglavcev in pomarančnih dreves sploh ne omenjam. Lepo, estetsko in čisto. Tu sva resnično skoraj na vsakem ovinku ustavila in slikala. Zelenje, reka, lepe hiše, vijugasta cesta, vinogradi, vinogradi in spet vinogradi. Več naj povedo posnetki sami.

Pot sva nadaljevala po skoraj 900 m visoki planoti, v dolini se raztezajo obsežna riževa polja. V bližini Obidosa, ki ga bova obiskala jutri, sva našla kamp in parkirala. Današnji dan je bil poln lepih in nepozabnih vtisov.

Porto, 24.4.2010

Dopoldne sva se odpravila z avtobusom, ki se ustavlja pred kampom, na ogled Porta. Vožnja z avtobusom je posebno doživetje, saj so ulice ozke, nepregledne, podobne tolminski gasi /solkanskemu klancu, avtomobili parkirani na pločnikih, avtobus pa v teh gasah za las obide vogale in druge avtomobile, a vožnje ne upočasni kaj dosti. Poleg tega je vsakih 200 m postajališče, kar je sicer za čakajoče potnike zelo prikladno, za vozeče pa kar stresno. A prispeli smo srečno tja in nazaj, kar je najbolj pomembno.

Porto je drugo največje mesto Portugalsek in eno starejših mest v deželi. Poznan je po znanih vinskih kleteh, kjer lahko degustirate portovec. Midva sva obiskala klet Croft in okusila to opevano portugalsko pijačo.

Sicer pa sva si peš ogledla najstarejši del mesta, obiskala znano stolnico Se in seveda nisva pozabila obiskati osrednjo železniško postajo, kjer stene krasijo veliki murali iz keramičnih ploščiic (azulejos), s podobami pomebnejših dogodkov iz zgodovine mesta. 

Posnela sva kar nekaj slik, posebej tistih delov mesta, kjer se na poseben način prepletata skromnost in bogastvo, uličice, ki se strmo vzpenjajo v hrib, stopnice, ki vodijo do skromnih, stisnjenih bivališč na bregovih "zlate reke".

 Reko sva prečkala peš preko visokega jeklenega mostu, ki ga je konstruiral Aiffel. Pogled z mostu je bila krasna prilika za slikanje mnogih različnih mostov vzdolž reke in pogleda na mesto samo.

Kosilo sva si privoščila na obali reke Doure v sončnem popoldnevu, kje je v tem času kar mrgolelo turistov.

Preživela sva resnično krasen dan.
Zvečer sva se šla sprehajat ob atlatsko obalo, dobrih pol kilometra oddaljeno od kampa. Našla sva lepo urejeno leseno sprehajalno pot, kjer je kar nekaj ljudi teklo ali hitro hodilo. Valovi so lizali obalo, kjer sva nabrala nekaj primerkov raznobarvnih kamenčkov za spomin na ta izet.

Nato sem, kot ponavadi, objavila opis in slikovne utrinke v svojem blogu.

Po galiciji, petek, 23.4.2010

Zbudila sva se v megleno jutro. Oblaki so viseli nizko nad zemljo. Po zajtrku sva se odpravila do najsevernejšega konca pirinejskega polotoka, kjer sva uspela poslikati zalivček. Bilo je vlažno in hladno. nato sva se odpravila proti A Corunji in Santiagu de Composteli, znanem romarskem kraju. Na poti sva lahko opazovala romarsko pot, ki je lepo označena s posebnimi tablami "Camino de Santiago", seveda sva jo midva tja mahnila kar lepo z avtodomom :-). Galicija je zelena in bogata z lepimi zalivi, ki jim pravijo "rias". Ko sva prispela v Santiago, sva celo uro zaman iskala parkirišče, kljub temu, da še ni turitična sezona, se je trlo obiskovalcev, povrhu pa še prenavljajo večji del vpadnih ulic v mesto. Na koncu sva obupala in nadaljevala pot proti Portu. Zadnji del galicijske obale je gosto poseljen. Ob vstopu v Portugalsko se pokrajina spremeni, veliko manj je gozdov. Pojavijo pa se že prvi vinogradi, saj v tem koncu domuje vino port.Portugalska je na severu bolj gorata, nato pa se zravna proti jugu v nižino do morske obale.

Zvečer sva prispela v Porto, iskala načrtovani kamp, ki pa ga že nekaj časa ni več, zato so naju napotili v 6 km oddaljeni kamp izven mesta, ki je velik in dobro opremljen. Tu bova prespala in nato šla na ogled mesta Porto.