Oslo

Sreda, 1,7,2009

V torek sva predvsem potovala proti Soli na jugu Norveške. Ta predel Norveške je drugačen. Tu je doma poljedeljstvo (žitarice)in nekaj živine se pase na pašnikih ob cesti.
V sredo sva načrtovala ogled glavnega mesta Oslo (z več kot 500.000 prebivalcev). Leži na koncu severnega dela Oslofjorda, obdan je z gozdom poraščenim hribovjem, kjer so razgledne točke na mesto in okolico. Je pomembno pristanišče in najstarejše skandinavsko glavno mesto.(1050)

Najprej sva si ogledala glavno atrakcijo mesta, park Vigeland, poimenovan po kiparju Gustavu Vigelandu, ki leži v mestnem Frogenparku na SZ mesta. 650 posameznih skulptur krasi Vigelandpark, ki jih je kipar ustvarjal dobrih 40 let. Samo na mostu stoji 58 bronastih skulptur, pod njim pa so skulpture otrok. Za mostom je velik vodomet, ki je obdan s skulpturami, ki opisujejo človekov živjenski ciklus. Za njim je belo stopnišče z številnimi skulpturami, na platoju pa je 17 m visok monolitni steber, na katerem se prepleta 2121 človeških teles, park pa se končje s skulpturo ki predstavlja kolo življenja, sestavljeno iz 7 povezanih človeških teles. Vse skulpture izražajo komunikacijo med osebami. Na severni strani pa je postavljena skulptura družine. Park krasi tudi več vrat, narejenih iz kovanega železa ki prikazujejo like človeških teles. Potrebovala bi več šasa, da bi si podrobneje ogledala vse, kar je tam razstavljeno. Dan je bil izjemno vroč, sonce nas je vse pregnalo pod senco dreves v parku.

Po predahu sva se odpravila do kraljeve palače, kjer so stražarji v strumnnem koraku oblečeni do grla in s kapo na glavi stražili palačo na tem pekočem soncu. Za palačo je vadila skupina mladih kraljevih gardistov vadila rokovanje s puško z bajonetom. Pot sva nadaljevala proti Nobelovemu inštitutu, kjer odločajo o nobelovem nagrajencu za mir.
Nato sva si ogledala še mestno hišo, ki stoji v bližini pristanišča. To je masivna z opeko obdana zgradba, z dvema stolpoma, v enem je 38 zvonov, ki pozvanjajo različne melodije. Na fasadi so reliefi in skulpture. Pred mestno hišo pa je prostoren trg s pogledom na pristanišče, obdan s skulpturami mater z otroki in dvema vodometoma.

Zaradi močnega sonca in vročine sva zaključila z ogledom mesta. Nekatere zanimive točke, ki pa so izven mesta sva pustila za najin naslednji obisk (zimsko športni center s skakalnico Holmenkolln, lepo razgledno mesto , Kon-Tiki, splav iz trsja, na katerem je norveški antropolog skupaj z petimi spremljevalci preplul Tihi ocean in s tem hotel dokazati, da so najbrž že v davninini ljudje potovali daljše razdalje (tudi preko ocenana) z enostavnimi plovili.) Prepsala sva na večjem postajališču za avtodome in kamijone ob švedski obali.
Spodnji del Norveške, južni del Švedske in na Danskem so velike plantaže okusnih jagod, ki jih ponujajo na vsakem koraku.

Preikestolen

Ponedeljek, 29.6.2009

Nadaljevala sva pot in tudi kamlu dobila potrditev, kako pomembna naprava na potovanju je GPS. Po dobri uri vožnje, sva ugotovila, da se število ilometrov do cilja veča in ne manjša, in končno odkrila, da je Bojan prejšnji večer preračunaval pot na GPS in izključil ton, ko sva ga vključila, nama je prijazen glas povedal, da morava nazaj, saj sva peljala celih 42 km v napačno smer. Tudi ko sva bila na pravi poti, naju je GPS peljal po takih ozkih, stranskih poteh, ki bi jih sam ne znal dobiti ali se znajti na njih. Drugi krajših poti do tega cilja ni, ali pa moraš narediti več 100 km daljšo pot. Po dalj časa trajajoči poti, pot sva načrtovala, sva končno popoldne prispela do parkirišča, izhodišče za pešpot na Preikestolen. 

Smerokazi napovedujejo dveurni vzpon. Pot začne na 270 m n.m., dolga je 3800 m in se konča na 607 m nad morjem na previsni skalnati ploči Preikestolna. Kaže, da imava kondicijo, saj sva jo midva opravila v 1 uri 35 minutah. Preikestolen je romarski kraj za turiste, nekateri se kljub kamniti poti, nanjo odpravilo kar v sandalih ali balerinkah, hmm, kakšno je počutje v takem primeru pa si lahko samo mislimo… Že pred prihodom na vrh, ti začne srce hitreje biti, pa ne od hoje ali utrujenosti, pač pa ob pogledau v globino fjorda. 

Pot je poplačana, ko zagledaš ploščad na kateri je polno ljudi, mnogi si drznejo pogledati čez rob v 607 m globok previs, vsi pa se želijo slikati čim bližje nevarnemu robu nad prepadom. Prav vsi pa najbrž občutijo tesnobo ob tem pogledu. Bojan je bil šokiran, ko me je naenkrat videl ležati z glavo čez rob in slikati v globino, saj ve, da se nerada približam nevarnim prepadom. Zanimivo je, da višina človeku povzroči podzavesten nagonski strah in občutek, da lahko zdrsneš v globino. Celo Bojan, ki se v takih situacijah dobro znajde, je imal ta občutek na tej polici. Ko stojiš tam gori, si le pikica in občutiš, kako mogočna je mati narava in kako nebogljeni smo ljudje v njej. Od tu je res prekrasen pogled na Lysefjord, ki se končuje več kot 20 kilometrov v notranjosti. Posnela sva nekaj minut filmskega traku in nekaj posnetkov z digitalcem v spomin na ta dogodek. Obisk je poplačal dolge prevožene kilometre in porabljen čas. Prespala sva v kampu pod Preikestolnom.

Voringfossen,

Nedelja 28.6.2009

Najin naslednji cilj je bil Voringfossen, turistično najbolj atraktivni slapovi na Norveškem. Na poti sva šla skozi mnoge dolge predore, od 3000 do 7000 km, krajših in dvokilometrskih skoraj ne opaziš več. Posebno zanimiva pa sta bila dva ekstremno dolga predora, 11 400 km in 24 500 km. Slednji je zaradi izjemne dolžine in psihološkega učinka se je na vsakih 5 km razširil v večjo dvorano osvetljenoz mordo fosforencentno barvo. Učinek je res blagodejen. V takih predorih pomisliš na možnost nesreče in kako bi se v takem primeru reševal. 

Naslednji dan sva zvedela, da se je pripetila večja prometna nesreča v najnovejšem podmorskem predoru pod Egfjordom. Za kosilo sva se ustavila v kraju, kjer so postavili vzorčno vikinško vasico, ki jo bodo v prihodnje nadomestili z avtentičnimi primerki. V juliju bo tu potekale vikinške igre s predstavniki iz vsepovsod. Bojan je seveda pomeril posebno vikinško čelado. 

Na poti do slapov, sva prečkala dva zaliva s trajektoma. Ne le slapovi, tudio cesta do njih je atraktivna. Ker je dolina obdana z visokimi navpišnimi skalnatimi grebeni, so pot do planote speljali po petih serpentinastih predorih, eden izmed njih napravi cel krog. Na vrhu čaka obiskovalca dih jemajoč pogled na dva velika slapova, ki padata globoko v dolino in pršila oblak vode daleč naokoli. Popoldansko sonce se je poigralo in v kapljicah ustvarilo lepo mavrico, ki sem jo ovekovečila z digitalcem. Slapova si lahko ogledaš z več zornih kotov, razgledne točke pa na nekaterih mestih niso zavarovane, morda zato, ker želijo obdržati avtentičnost, ali pa ne poskrbijo za varnost. Osebno ob pogledu na to višino nisem imela prijetnega občutka. Zanimivost teh slapov je, da je dno slapov tudi sotočje dveh hudournikov. Pot sva nadaljevala po dolini ozkega fjorda, kjer sva na najino presenečenje naletela na območje sadovnjakov v katerih so pravkar zorele češnje (pri nas v Brdih se to dogaja mesec pa pol prej), poleg njih pa so bili tudi nasadi jabiolk in hrušk. Izgleda, da po fjordih prihaja topel zalivski tok in s seboj prinaša klimo primerno za gojenje sadja. Zanimiv je pogled na rdeče češnje z ledenikom v ozadju. Prespala sva v družbi z drugimi kamperji na počivališču.