Po vzhodnem delu otoka Rügen

Danes sva s kolesom raziskala jugovzhodni del otoka. 

Otok Rügen je največji nemški otok, ki se nahaja v Baltskem morju. Znan je po svojih ikoničnih belih krednih pečinah, zgodovinskih obmorskih letoviščih in kilometrih peščenih plaž. 

Razprostira se na približno 926 kvadratnih kilometrih (vključno z manjšimi okoliškimi otoki). Nobeno mesto ali vas, pravijo, ni oddaljeno več kot 7 kilometrov od obale.

Je ena najbolj sončnih regij v Nemčiji, ki se ponaša s približno 2000 sončnimi urami na leto. Danes sva jih nekaj ur izkoristila tudi midva.

Najvišja nadmorska višina je Piekberg s 161 metri, kar pomeni, da pri kolesarjenju nisva imela velikih vzponov

Najprej naju je lepa kolesarska steza

pripeljala do vasi Sellin. Vidi se, da je nastopilo pravo poletje. Od vsepovsod se po cestah zgrinnajo s plaži namenjeno robo mladi in stari. Res je utrip živahen.

Mesto je znano po vilah iz 19. stoletja in mnogih hišah z lepo oblikovano slamnato streho.

Valovito pot sva nadaljevala po senčnem gozdu in se izogibala številnim kolesarjem. Peljala sva skozi vas Baabe in se ustavila pri lepo zakljucenem vhodu na plažo.

V nadaljevanju je gozdna pot vidila do konca rta, kjer stoji nad plažo prijetna 

restavracija.

Bil je čas za kosilo, a sva le s težavo dobila prazno mizo. Naročila sva dve različni ribji jedi in si ju delila. 

Kot končni cilj sva izbrala razgledni stolp, do katerega je vodila le strma pešcena steza. 

Trud je bil poplačan z res lepim razgledom na dolgo ovalno plažo in dva zaliva.

Vračala sva se po drugi bolj prijetni poti z manj kamnitimi kockami. 

Postanek za sladoled sva naredila v mestu Sellin, kjer sva se sprehidila po res zanimivem pomolu, do katerega vodijo najprej strme stopnice iz mesta do obale.

Nadaljuje se do podaljška pomola, kjer stoji najvecje potopno dvigalo.

Po pomolu so razstavljene stare fotografije dogodkov na pomolu. Najzanimivejša prikazuje zimski zaledenel pomol.

V mestu sva srečala tudi star vlak s parno lokomotivo, namenjen turistom.

Sončen dan in veter sta me zdelala, tako da se mi je vožnja nazaj presneto vlekla in zaradi vetra v obraz sem na koncu kar nekajkrat posegla po električnem pogonu. Kako prijetno te razbremeni. Prevozila sva dobrih 56 kilometrov.

Do otoka Rügen

Danes zjutraj sva si ogledala podmornico, ki je največji muzej podmornic na svetu (U-461).  Nahaja se v pristanišču Peenemünde (Usedom) in je odprt 365 dni v letu.

Kot največji muzej konvencionalnih podmornic na svetu ta nekdanja sovjetsko plovilo iz hladne vojne ponuja popolnoma dostopen vpogled v drobovje plovila, ki preseneča s kompleksnostjo opreme po celi podmornici.  

Podmornica v Peenemündeju je U-461, sovjetska dizelsko-električna podmornica razreda Juliett (projekt 651), zgrajena v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Zasidrana v pristanišču, je zadnja preživela podmornica svojega razreda in služi kot muzej hladne vojne v naravni velikosti brez nadzora.

 V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja so bile zasnovana kot konvencionalne podvodne raketne križarke za boj proti ameriškim letalonosilkam. 

Gre za ogromno plovilo, ki meri 85,90 m v dolžino, 9,70 m v širino.

Podmornica je prvotno nosila torpede in štiri ogromne križarske rakete. Za izstrelitev raket se je morala plovilo dvigniti na površje.

Podmornico sva si ogledala brez vodenja, sama in odkrila kotičke življenskega prostoramornarjev

Ladja je polna modelov članov posadke v naravni velikosti in vsebuje večinoma originalno opremo. Pojasnjevalnih tabel skoraj ni, zato te pa še bolj prevzame ogromna strojna oprema.

V njej je do 30 dni bivalo od 79 do.82 mornarjev, ki so imeli na razpolago 2 WCja in en tuš.

Zanimiv ogled, a za mojo klastrofobijo kar izziv. Tudi en dan ne bi preživela ram notri pod vodo. 

Po ogledu sva pot nadaljevala proti največjemu nemškem otoku Rügen, ki je s celino povezan z visokim in dolgim mostom.

Parkirala sva v bližini zabaviščnega parka in prodajalne lokalnij izdelkov in hrane.

Na stenah imajo 28.000 keramicnih vrčev.

 Tu sva spoznala irski par, ki čez zimo živi v Španiji, sedaj pa potujeta z avtodomom.

Okrog zgodovinskih pomnikov Peenemündeja

Dopoldne sva se s kolesi odpravila raziskovat zgodovinsko podrpčje Peenemündija, zhornjega dela otoka Usedom.

Ma spletu sva dobila kolesarski zemljevid s točkami in se ravnala po njem. Vreme je bilo pravšnje za ta podvig, med 20 in 23°C z rahlim severnim vetrom. V senci sem si morala obleći dolge rokave. :). 

Na spletu pridobljeni podatki pravijo, da zgornji (severni) del otoka Usedom zgodovinsko zaznamuje vas Peenemünde. 

Nekoč mirna ribiška skupnost se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja preoblikovala v ogromen tajni vojaški objekt. Tukaj so pionirski vesoljski inženirji razvili prvo balistično raketo na svetu, V-2 in letečo bombo V-1.

Leta 1936 je nemška vojska v Peenemündeju ustanovila Heeresversuchsanstalt (Vojaški raziskovalni center). Pod vodstvom Wernherja von Brauna so sem pripeljali znanstvenike in na tisoče prisilnih delavcev, da bi razvijali in preizkušali prelomne raketne tehnologije.

Tu se je zgodilo rojstvo vesoljskih poletov: Leta 1942 so iz Peenemündeja izstrelili raketo A4 (V-2), ki je bila prvi umetni predmet, ki je dosegel vesolje. Ta tehnologija je kasneje postavila temelje za ameriške in sovjetske vesoljske programe.

- ostanki vstopne kontrolne točke v zaščiteno območje.

Program je potekal v strogi tajnosti, saj zanj niso vedeli niti delavci sami. Ti so bili pretezno pobrani po taboriščih. 

Območje so močno bombardirale zavezniške sile avgusta 1943. Med voznjo sva opazila bombne kraterje po gozdu. 

Po vojni so vse objekte razmontirali, da ne bi ostalo nič, so pa opremili zg. pot s tablami, ki na kratko pripovedujejo o tistih časih.

Vozila sva mimo letalisča, ki ni za javni promet, a še vedno obratuje.

Danes nas je bilo kar veliko obiskovalcev na tej trasi. Kar nekaj srednješskih skupin je imelo športni dan z ogledom.

Vmes sva zavila na ozko pešceno stezo, ki vodi ob zavarovanem naravnem parku za ptice na zgornjem koncu otoka. 

Ob poti so opozorilne table, ki opominjajo na smrtno bevarnost terena zaradi neekslodiranih sredstev. Treba se je držati urejenih poti.

Na poti sva se ustavila v mestecu Karlshagen. Ob obali je lepo urejen trg pred vhodom po sipini na plažo. Ob vhodu stoji avtomat, kjer kupujejo vstopnico s katero se pokriva stroške WCje, urejanje plaže, promenade in druge stroške. 

Na sredi krožnega tlakovanega trga leži lep kip deklice pod sončnikom.

Šla sva do pešene plaže, kjer je bilo na obeh szraneh veliko tipicnih sedežev in kppalcev. Pesek je zlatorjav, droben, sipek in zelo čist.

Bil je čas kosila, zato sva izbrala bližnjo restavracijo Italija. Privoščila sva si zares okusno obilno kosilo. Pa še poklepetala sva s prijaznim natakarjem. 

Vrnila sva se do parkirišca ravno v pravem casu, da sva podaljšala parkiranje. Prevozila sva le 27 kilometrov.