Jausiers pod Cime de la Bonette

Dopoldne sva se odpravila proti najinemu naslednjemu cilju, prelaz Cime de la Bonette.

Na poti sva občudovala obsežne nasade sadja, predvsem rdečih jabolk, za katere je prav sedaj vrhunec obiranja. Povsod ob sadovnjakih stojijo veliki modri zabojniki in čakajo, da jih napolnijo s sadjem. 

Naselja oznanjajo svoja jabolka z velikimi maketami jabolka zapičenega na kol.

 Provansa ne le diši po sivki, pač pa je tudi dom lepega sadja. Leži na obrobju Alp, ki ji nudijo zavetje in rodovitnost. 

Nisem si predstavljala, da je v tem okolju toliko gora in hribov.

Na začetku sva vozila po precej ozki in vijugasti cesti, nad katero visijo skalnate gmote na eni strani, na drugi pa se spušča teren do soteska reke. 

V tem času je vegetacija še vedno bujna, odeta v res tople barvne odtenke, podobno kot na našem Krasu.

Vasi skozi katere voziva, so si zanimivo podobne. Cesta pelje skozi ozko glavno  ulico obdano z visokimi stavbami lepih pastelnih barv in lesenih polken.

Malo pred ciljem se ustaviva ob ogromnem jezu, ki zapira dolino in ustvarja veliko jezero v obliki črke Y. Ta voda je spidaj speljana v širok kanal, ki služi za namakanje vinogradov.

Po nekaj ovinkih lepe ceste prispeva v kraj Jausiers. Nahaja v osrčju doline Ubaye in je obkrožen z ikoničnimi vrhovi in lepotami naravnega okolja narodnega parka Mercantour.

Mesto ponuja tudi manjše jezero in zanimiv grad. Tu je na obrobju lepo travnato brezplačno postajališče za avtodome. Parkirava in se odpraviva na ogled kraja.

Najprej stopiva do belega gradu in na poti slikava še zanimivi obeležje za kolesarki cilj Tour de France v letu 2008.

Nato greva v center slikovite vasice, ki se ponaša s pastelnimi pročelji hiš. 

V bližini je vila Sekvoja z dvemi visokimi sekvojami ob boku. Lastnik je migriral v Ameriko in ko se je vrnil, je zgradil vilo in posadil drevesi.

Zanimiva je zgodba te vasice in okoliških naselij doline. Mnogo naseljencev se je v l19. stoletju preselilo čez Atlantik. Trije bratje Arnaud pa so zasli celo v Mehiko. Kasneje so povabili še nekaj svojih delavcev. Ko so si denarno opomogli, so se vrnili domov in sprožili veliko migracijo v Mehiko. 

Ko so se "Mehičani" vrnili v svojo domačo vas, so pustili svoj pečat v lokalni arhitekturi. Zgradili so velike meščanske vile, ki jim pravijo "mehiške vile" 

Najbolj pomemben je grad Château des Magnans, zgrajem v gotskem slogu in stoji na obrobju zgodovinskega središča. Danes je to luksuzen hotel.

Jausiers vzdržuje močne vezi z Louisiano, zlasti z Arnaudvillom, z mestom, ki so ga ustanovili trije bratje Arnaud. Na plakatih na trgu je zanimiv ponosen naslov "Ko je bila Amerika francoska". 

Ustavila sva se še pred mestno hišo, na kateri se sveti slogan francoske revolucije "Svoboda, enakost in bratstvo", še kako aktualne in pomembne besede za sodobno Evropo. 

Jezuitska cerkev,  z visokim zvonikom in dvemi sončnimi urami na pročelju, domuje pod gričem, na katerm stoji še manjši zvonik. Sprehod zaključiva ob sončnem zahodu

Mount Ventoux

Pozno dopoldne, ko je sonce malo ogrelo ozračje, sva se s kolesi odpravila na pot proti Mount Ventouxu. 

Poskrbela sva za hrano, pijačo in dodatna oblačila, ker zna biti tam zgoraj hladno zaradi stalnega vetra. 

Izbrala sva smer Mont Ventoux iz Saulta, ker je izmed treh možnosti pravzaprav najlažji po kilometrih, vzponih in težavnosti. Za naju pa še vedno najtežji...

Ta kolesarski podvig je dolg 26 km in premosti 1204 višinskih metrov s povprečnim naklonom 4,9 %, kar vključuje seveda tudi spuste. Cesta je lepa in široka a se ves čas samo dviga.

Po dobrih 10 km sva v daljavi, ja daleč stran brez pretiravanja. zagledala najin cilj. Čakala naju je še dolga pot po obronku hribov pred njim. V dolini se mi 25 km ne zdi veliko in jih pospravim mimogrede, a v hrib se le-teh par kilometrov lahko pomnoži z 2 ali 3 kratnikom.

Prvih 6 km sem uspela uporabljati le svojo energijo v nogah, ko pa se je klanec še bolj dvignil je zapela elektrika. Uporabila sem sicer le najnižjo stopnjo pomoči, tako da je bilo potrebno, kljub vsemu, kar dobro goniti. Brez ebika se nikoli ne bi odpravila na tako turo. 

Na cesti sva imela veliko družbe, nekateri s cestnimi kolesi, drugi s klasičnimi, težkimi, električnimi, vsi pa smo brez izjeme sopihal. 

Mont Ventoux je z 1910 m najvišja gora v Provansi, zato je dobila vzdevke »Zver Provanse«, »Velikan Provanse«, zaradi svojega izgleda pa »Plešasta gora«. Slavna je postala, ko je bola vključena v kolesarsko dirko Tour de France.

Ta vzpon, znan pod imenom »Velikan Provanse«, slovi po svojih neusmiljenih strminah, lunini pokrajini in ikoničnem radijskem stolpu na vrhu. Prav zato je bil to za naju pravi izziv tokrat.

Ko te čaka le še dobrih 6 kilometrov do vrha, se prava težava šele začne. Stolp na vrhu te vabi, a je do njega treba premagati pusto, luni podobno pokrajino. Na poti so uradni fotografi, ki slikajo vsakega kolesarja. Slike so obljavlhene po dnevih na njihovi strani (photoventoux.com). 

Vsake toliko se ustavim in poslikam goro s stolpom, saj je njen vrh tako veličasten.

 Beli apnenčasti kamni na pobočju dajejo vtis snežene pokrajine. S kamni posuta pobocja strmo padajo v dolino.

Na cestišču pod vrhom so napisi spodbud za kolesarje tura. Najmogočnejši in ostednji pa so za Pogija in za vse naše kolesarje. Ponosna!

Pod napise sem dodala še napis roza barve za roza kolesarko. ;)

Zadnja dva kometra sta najtežavnejša zaradi naklona, pa tudi zaradi že utrujenih nog. 

A ko dosežeš vrh in se pomešaš med ostale ponosne zmagovalce, so vse težave in trud pozabljene.

Pred teboj se odpirajo razgledi na vse strani, posebej pa pritegnejo strmine golega apnenca, brez nobene vegetacije pod vrhom. 

Ko se malo oddahneš in poješ sendvič, sledi obvezno slikanje ob stebrih z nalepkami.

Obvezno sva kupila magnetek za hladilnik in skedila je pot nazaj. Zame je to težava,  zaradi zavor. Imam premajhno dlan in prekratke prste, zato kar trpim. 

Preden prispeva do avtodoma, se ustaviva še na stojnici, ki ponuja izdelke iz sivke. Mmmm, kako lepo diši Provansa..

Utrujena a ponosna in zadovpljna sem se lotila pisanja bloga. Super dan je bil

Sault, Provansa

Včeraj sva imela sproščen dan, saj sva se šele popoldan odpravila do kopališča na obali Cassisa. Sprva je bilo sončno in toplo, kasneje pa se je pripodilo nekaj oblakov in zavel je hladen veter. 

Na plaži je bilo veliko obiskovalcev, tudi mladih družin z otroki. Vsi smo se kmalu oblekli in le redki so zaplavali. Ned njimi je bil seveda tudi Bojab, ki nikoli ne zamudi priložnosti, ne glede na temperaturo zraka ali vode. 

Danes pa sva se poslovila od prijetnega kampa, ki ima zelo lepo lego, dostopnost in je zelo čist. Ponujajo vse najpotrebnejše usluge, da se v njem dobro počutiš. Ni čudno, da je vedno polno zaseden.

Odpraviva se proti Mount Ventouxu, ki je znan po kolesarski dirki Tour de France. Na poti natočiva plin in gorivo. Voziva se po rodovitni pokrajini prepleteni s sadovnjaki in vinogradi. Jablane in hruške so bogato obložene.

Na začetku je prometna avtocesta, zadnji del poti pa precj ozka cesta, ki se v zaključku povzpne z dolgimi serpentinami po gozdnatem pobočju na planoto Sault.

Med potjo lahko občudujeva od daleč eno najlepših vasic v Provansi, ki čepi na grebenu.

Kmalu sva zagledala tudi znameniti Ventoux, se ustavila in ga slikala. Tu sva srečala nizozemski starejši par, ki z električnima kolesoma vozita po okolici.

Današja končna postaja je mesto Sault. Nahaja se na južni strani Mont Ventouxa, najvišje gore Provanse (1912 mnm) 

Seult je slikovita srednjeveška vasica, zgrajena na skalnem grebenu, ki dominira na istoimenski planoti z .800 in 1000 metri nad morsko gladino. 

Zanimivost kraja so polja zlate pšenice ob boku nasadov modre sivke, ki pa v tem času ne cveti (slika z intetneta). Vasuca je znano in idealno izhodišče za raziskovanje Mont Ventouxa. Provansa vedno diši, tukaj pa je sivka še posebej fina, pravijo.

Pišejo, da lahko obiščete tudi eno od družinskih kmetij, ki v okolici vasi pridelujejo in destilirajo "modro zlato Provanse".

Parkirala sva na plačljivem parkirišču v kraju. Jutri pa se nameravava s kolesi odpraviti na Mount Ventoux.

Ugotovila sva, da so do tja možne tri poti. Po eni sva se peljala pred leti s skuterjem do vrha, tokrat bova poskusila s kolesi. Kot sva prebrala je pot iz Saulta najlažja. Dolga je 24,4 km, vzpon znaša 1205 m, povprečni naklon pa 4,9 %.. zadnji del ima vzpon čez 6%. 

Jutri kaj več o najinem podvigu. Poskrbela sem, da je batetija na mojem eBiku polna :).