Otok Senja, prvi dan

Zjutraj se v mistični meglici, ki pokriva pobočja, zalive in naselja, odpraviva naprej. 

Najprej se vzpenjava proti prelazu, nato pa se cesta s planote spusti skozi dva ozka predora, in po serpetinah strmo do nivoja morja, kjer je velik zaliv.

Zaradi megle nisva veliko videla, a ko jo je sonce stopilo, sva pred seboj imela vasico Husøy, ki leži na 1 kilometer dolgem in 200 metrov širokem otočku sredi zalIva. Do njega vodi cesta po nasipu. 

Vasica ima slikovito, skoraj pravljčno lego, saj jo obdaja izjemno razgibana kulisa gorskih vrhov, nevsakdanjih špičastih oblik in obliva morje, ki se konča v oceanu.

Pred njo stoji zaliv poln ribiškuh ladij, ob vasi pa so tudi lesena stojala za sušenje rib. 

Imela sva neverjetno srečo, da je pred najinimi očmi megla risala čudovite kontraste in ustvarjala prekrasno mistično sceno za fotografiranje. 

Domačinka nama je povedala, da je tudi njih zjutraj presenetila tako gosta megla, ki ni ravno vsakdanji pojav. 

Sprehodila sva se po ulicah vasice raztresene po griču otoka. Nadaljevala pa sva po krožni cesti, ki naju je pripeljala do lesene steze. Ta se vije po grebenu vse do svetilnika na koncu otoka, kjer se na velikem balvanu zbirajo glasni galebi. 

Od tu je lep razgled na ocean in okoliške gore.

Po ogledu sva se odpeljala do najinega današnjega cilja, vasice Mefjordvaer. Na poti sva se ustavljala in slikala neverjetno zanimimive in slikovite gore. 

Parkirala sva na plačljivem parkirušču z lepim razgledom na okoliške vrhove, katerih gladke skalnate stene strlijo iz morja. Sva čisto na koncu fjorda. 

Pozno popoldne sva se odpravila na greben nad parkirisčem. Uhojena steza je tekla po mahovitem in z grmički borovnic poraslem pobočju. Ko se je strmina prevesila nad morje, naju je pri hoji varovala ograja. 

Najprej sva se povzpela do svetilnika, ki zre v daljavo oceana in označuje mornarjem pot. Čakal naju je le še vzpon do vrha vzpetine, kjer se odpre lep razgled na vasico in celoten zaliv z gorami. 

Na nasprotni obali se dvigajo zanimivi skalnate stene, ki navpično padajo v morje. Dopoldne sva jih videla z druge strani, kjer so bolj položna in zelena pobočja. 

Veliko sva prebrala o otoku Senja in večinoma so mu peli hvalnice, zato sva bila v pričakovanju lepega doživetja. Po Lofotih je res težko pričakivati še kaj bolj enkratnega.

Senja ali Sážžá je otok v okraju Troms. Je drugi največji otok na Norveškem. Zaradi svoje lege se deli na divjo, gorato zunanjo stran, obrnjeno proti Atlantiku, in blago in bujno zeleno notranjo stran. 

Ime je dekliško ime, ki pomeni "gostoljubna, prijazna ". 

Pišejo, da je ta občudovani otok znan po nazobčanih gorskih vrhovih, zaspanih ribiških vasicah, lepih belih peščenih plažah in bogatih borovih gozdovih .

Tukaj obljubljajo strme gorske vrhove, ki so dosegljivi in nudijo izjemne razglede, čist zrak. Jaz bi dodala še neverjetno sproščujoč mir in pobeg pred vsakdanjim mestnim vrvežem.

Že v zgodovini je otok služil kot pomembno središče obalnih trgovskih poti. Povezan je z avtohtonim ljudstvom Sami, ki živi že stoletja v notranjosti otoka.

Po osmi uri "zvečer" se je začela na vrhovih vleči megla in po deveti je segala do tal. Tudi danes ne bom mogla slikati polnočnega sonca. 

Čaka naju par dni spoznavanja lepot otoka in upava, da v lepem vremenu

Proti otoku Senja

Včerajšnji deževen in meglen dan sva prevozila in se le enkrat ustavila za kosilo. Iz udobnega sedeža sem lahko opazovala sceno, ki je bežala mimo. Otok Senja je najin cilj.

Zanimivi so bili oblaki, ki so kot poveznjen kl9buk prekrivali vrhove gora, mwmeglice pa so se vlekle po jezerih in zalivih. 

Včasih naju vreme prisili, da tudi malo počijeva in ustaviva raziskovalni nagon. ;)

Popoldne je bilo celo megleno na cesti. Pokrajina se v takem vremenu odene v sivino in zgladi meje med morjem in nebom ali pobočji gora in  izgubi svoje izjemne, slikovite oblike.

Kljub temu občudujem osamljene lesene hiške, ki nemo stojijo v bližini morja ali jezera.

Pozno popoldne sva parkirala na parkirišču, ki v zimskem času gosti tekmovanja v biatlonu.  Tu sva tudi prespala. 

Dopoldne danes pa sva nadaljevala pot proti Senji. Vseskozi ob poti se v ozadju dvigajo črno bele gore, kjer je še vedno veliko snega.

Zvedrilo se je in slika je veliko svetlejša. Pokrajina ob cesti je zelena in tu in tam med drevjem alu na obali opaziva samotne domačije. 

Ne predstavljam si, da bi živela v taki samoti, kljub prekrasni naravi. Nisva več daleč od otoka. Čaka naju le še vožnja po dolgem in zelo visokem mostu do otoka.

Na otoku  se raztezajo obsežni zalivi in dolge ceste, ki jih ovijajo. Ustaviva se na manjšem parkirišču sredi zelenja. 

Svølvaer, Lofoti

Tokrat bom zabeležila le nekaj malega o potovanju ta dva dni.

Predvčerajšnjim je po malem začelo deževati in včeraj nadaljevalo malo močneje. Ni naju preceč motilo, saj sva bila v glavnem na poti proti mestu Svølvaer. 

Peljala sva se mimo zanimivega in obsežnega muzeja o Vikingih. Ker sva mu pred dvemi leti posvetila cel dan, ga tokrat nisva obiskala. Je pa tu povezava do takratnega zapisa.

Vikinški muzej

Kasneje sva se peljala tudi mimo največje lesene cerkve na severu, kjer se mnogi ustavijo, saji je vredna ogleda.

Vedno močneje je deževalo in bližala sva se mestu Svølvaer, kjer naj bi po podatkih s spleta imeli javno pralnico. Po mesecu dni se nama je nabralo kar precej oblačil potrebnih pranja 

S pranjem je tu na Lofotih kar križ, saj imajo pralne stroje in sušilce le v kampih, kjer moraš bivati, če želis uporabiti njihovo storitev, pa še v tem primeru so težave, ker je vedno dolga vrsta. 

Ko sva prišla v mesto, sva v informacijski pisarni dvignila žetone za pranje, kupila prašek in na pomolu našla kiosk s pralnico in WCji.

Prišla sva hitro na vrsto in oprala perilo v dveh strojih, tezava je nastopila, ko sva hotela oblačila posušiti. Sušilec je sicer deloval, a brez učinka. Po uri in pol čakanja so bila oblačila vlažna toliko kot pred sušenjem. Ponovila sva postopek, a brez pravega uspeha. Okrog 23:00 sva odnesla vlažno perilo v avtodom.

Ni nama preostalo drugega kot napeljati po avtodomu vrvi, vkljuciti ogrevanje in ventilator in tako spremeniti avtodom v sušilec. ;)

Zjutraj je bila "žehta" skoraj v celoti posušena, le večji kosi so potrebovali še nekaj časa. 

Med žehto sva se malo sprehodila po mestu, ki sva ga pred leti podrobno spoznala.

Kako pomembno je, da imaš lepo vreme, ko si ogleduješ kraje in okolico se lepo vidi na teh dveh posnetkih. 

Na zgornjem je še deževalo, ko sem fotografirala. Na spodnjem pa se je oblačnost malo pretrgala in je posilao sonce in prebudilo barve iste scene.

Sonce obarva okolico in prebivališča s toplimi barvami in jim daje posebno težo, medtem ko oblačno deževno vreme ovije vse v sivino in vsemu odvzame blišč in barvo. 

To sva dodobra izkusila tudi midva, ko sva pred destletjem prvič obuskala Lofote v slabem vremenu. Kljub temu so naju prevzeli, a v soncu so naju brez dvoma očarali. 

Svolvær je upravno središče občine Vågan in ima 4720 prebivalcev.

Je največje mesto na Lofotih z živahnim pristaniščem in zanimivo gorato kuliso, od koder je lep razgled na mesto.

Pot sva nadaljevala proti otoku Senja in parkirala pozno popoldne na lepem kraju ob fjordu.