Do Königstuhel pečine

Premaknila sva se nekaj kilometrov proti severu in parkirala na postajališču blizu turisticne točke belega klifa Königstuhel. 

Danes imava najtoplejši dan, celih 28°C, po občutku pa bi rekla, da je 40°C ;). Je kar velika razlika od prejšnjih dnevov, saj danes skoraj ni bilo vetra. 

Hladila sva se v bližnjem gozdu in se pozno popoldne odpravila s kolesi do opevanih belih klifov.

Spletni viri postrežejo s to razlago. 

Königstuhl je najbolj znana kredna pečina na Stubbenkammerju v narodnem parku Jasmund na otoku Rügen. Leži na 118 m nadmorske višine. Je zanimiva kredno skalna formacija na območju Stubbenkammer v narodnem parku Jasmund. 

Voziva se po dobro označenih gozdnih poteh mimo jezera. Srečujeva obiskovalce, ki se že vračajo, pa tudi prehitiva tiste, ki so se tja odpravili peš.

Med drevesi se je raztezalo majhno mirno jeuero. 

Gozd je resnično čaroben z visokimi drevesi, ki se naravno obnavljjo..

Parkirala sva kolesi in peš nadaljevala obhod do pečin. 

Najprej naju je pričakal lep razgled na Victoriasicht. 

Viktoriasicht bela cer nad morjem je dostopna le peš. Nahaja ob poti Jasmund High-Bank Trail, dvanajstkilometrski pohodniški poti, ki povezuje Sassnitz in Lohme. 

Ker steza pelje po robu klifa, je primerno zavarovana z ograjo in ppremljena ž razglednimi točkami. Prvi del je brezplačen, skywalk pa je plačljiv.

Razgled naravnost navzdol z ozke, ograjene razgledne ploščadi zahteva previdnost zaradi strme pečine in višine.

Na informacijski tabli so pojasnila, kako so nastale te čeri. 

Začelo se je pred 70 milijoni let. Nešteto enoceličnih alg je plavalo v plitvem morju. Ko so umrle, so se njihovi apnenčasti ostanki odložili na oceanskem dnu. Usedline so rasle plast za plastjo in oblikovale kredno obalo, ki jo vidimo danes.

Sprehidila sva se še do razglednih točk na Könisgstuhel. 

Po ogledu sva se vračala po drugi strani do parkirišča. Tu nudijo tudi tuširanje, ki bo nadomestilo najino mini kopalnico in naju osvežilo po celodnevnem potenju. 

Kolesarjenje do Binza in pristanišča

Po kosilu sva se s kolesi odpravila do Binza, obmorskega letovišča.

Mesto je živahno, polno turistov na kolesih, peš ali v avtomobilih. V centru je široka peš cona, ki pelje do glavnega pomola na peščeni obali. 

Binz je znan po dobro ohranjeni zgodovinski letoviški arhitekturi iz 19. stoletja in naravni pokrajini. Leži v bližini narodnega parka Jasmund in njegovih krednih klifov. Celoten otpk je poln zelenja, gozdov in drevoredov.

To nemško letoviško mesto na otoku Rügen v Baltskem morju slovi po peščenih plažah in elegantni obmorski promenadi. 

Desno od mesta se razprostira velika ovalna peščena plaža, ki je bila danes dobro obiskana.

Kolesarska steza teče ob zalivu vse do ProRe. Severno od mesta ležijo.zanimive letoviške stavbe, ki so  jih nacisti prvotno zgradili kot ogromno letovišče namenjeno prebivalstvu.

Nekdanji turistični kompleks ProRa, je bila po nacističnih načrtih zgrajena približno za 20.000 turistov. Kompleks je bil zasnovan kot ogromno letovišče organizacije »Kraft durch Freude« (KdF), vendar nikoli ni bil dokončan in pred drugo svetovno vojno ni sprejel niti enega dopustnika.

Stare razpadle stavbe so po letu 2004 obnovili in danes je ProRa razdeljena na hotele, počitniška stanovanja, mladinski hostel, muzeje in druge objekte.

Njena današnja nastanitvena zmogljivost je precej manjša od načrtovanih 20.000 mest ( okrog 3000)

Celoten kompleks je večinoma že renoviran in leži na razdalji 4,5 km ob obali in je lepo urejen. Le delček je še vedno tak kot v preteklosti. 

Slikala sva ga po dolgem in počez, kot še mnogo drugih. Nato sva pot nadaljevala do nekaj km oddaljenega pristanišča.

Tu namreč ob cesti leži ogromen balvan, ki so ga kedeniki prinesli iz severa, saj tu okoli ni skal ali hribov.. Težak je slabih 100 ton. Lep opomnik o razvoju in premih zemlje v tem območju.

Pritegnili pa so naju tudi visoki stolpi v pristanišču. Ko sva šla bližje, prav zraven ni dovoljeno, sva zvedela, da tu sestavljajo vetrne elektrarne za na morju. Neverjetno ogromni nosilci in zgornji deli. Slikati pa ni bilo dovoljeno.

Pot proti najinemu domeku na štirih kolesih je bila prijetna, saj je bilo sonce velilo nižje in pihal je svež severni vezer. 

Otok je zanimiv za raziskivanje s kolesi in tudi ni pretežak, ker je predvsem ravninski in  nima vzponov.

Z lahkoto sva prevozila slabih 60 km. Postajava prava kolesarja z namenom. :)

Po vzhodnem delu otoka Rügen

Danes sva s kolesom raziskala jugovzhodni del otoka. 

Otok Rügen je največji nemški otok, ki se nahaja v Baltskem morju. Znan je po svojih ikoničnih belih krednih pečinah, zgodovinskih obmorskih letoviščih in kilometrih peščenih plaž. 

Razprostira se na približno 926 kvadratnih kilometrih (vključno z manjšimi okoliškimi otoki). Nobeno mesto ali vas, pravijo, ni oddaljeno več kot 7 kilometrov od obale.

Je ena najbolj sončnih regij v Nemčiji, ki se ponaša s približno 2000 sončnimi urami na leto. Danes sva jih nekaj ur izkoristila tudi midva.

Najvišja nadmorska višina je Piekberg s 161 metri, kar pomeni, da pri kolesarjenju nisva imela velikih vzponov

Najprej naju je lepa kolesarska steza

pripeljala do vasi Sellin. Vidi se, da je nastopilo pravo poletje. Od vsepovsod se po cestah zgrinnajo s plaži namenjeno robo mladi in stari. Res je utrip živahen.

Mesto je znano po vilah iz 19. stoletja in mnogih hišah z lepo oblikovano slamnato streho.

Valovito pot sva nadaljevala po senčnem gozdu in se izogibala številnim kolesarjem. Peljala sva skozi vas Baabe in se ustavila pri lepo zakljucenem vhodu na plažo.

V nadaljevanju je gozdna pot vidila do konca rta, kjer stoji nad plažo prijetna 

restavracija.

Bil je čas za kosilo, a sva le s težavo dobila prazno mizo. Naročila sva dve različni ribji jedi in si ju delila. 

Kot končni cilj sva izbrala razgledni stolp, do katerega je vodila le strma pešcena steza. 

Trud je bil poplačan z res lepim razgledom na dolgo ovalno plažo in dva zaliva.

Vračala sva se po drugi bolj prijetni poti z manj kamnitimi kockami. 

Postanek za sladoled sva naredila v mestu Sellin, kjer sva se sprehidila po res zanimivem pomolu, do katerega vodijo najprej strme stopnice iz mesta do obale.

Nadaljuje se do podaljška pomola, kjer stoji najvecje potopno dvigalo.

Po pomolu so razstavljene stare fotografije dogodkov na pomolu. Najzanimivejša prikazuje zimski zaledenel pomol.

V mestu sva srečala tudi star vlak s parno lokomotivo, namenjen turistom.

Sončen dan in veter sta me zdelala, tako da se mi je vožnja nazaj presneto vlekla in zaradi vetra v obraz sem na koncu kar nekajkrat posegla po električnem pogonu. Kako prijetno te razbremeni. Prevozila sva dobrih 56 kilometrov.