Dopoldne sva se peš odpravila do starega mestnega centra. Sprehodila sva se po dolgi glavni ulici, kjer se brez predaha vrstijo restavracije in trgovinice.
Prečno na ulico se odpirajo ozke ulice, kjer so tudi majhne restavracije. V sezoni mora biti tu zelo živahno.
V mestu je veliko stranskih ulic in zgleda, da jim je zmanjkalo lokalnih imen, zato so jih poimenovali po različnih državah.
Tudi Slovenija ima svojo ulico, zanimivo postavili so ko ob bok Izraela, Gabona in Gambije. Morda je nekaj simbolike v tem, da se ta ulica po 150 m konča, nima nadaljevanja.
Mesto ima urejene ulice v centru, na obrobju pa so le-te precej neurejene, luknjaste in nasmetene.
Imajo celo kolesarsko stezo ob obali, a zanimivo, da robnikov niso prilagodili, zato te ob prečkanju ceste čaka 10 cm visok robnik. Precej nevarno. Ja, čaka jih se orecej dela in mentalnega prilagajanja, če zelijo uvesti podobne kolesrajem prijazne razmere, kot jih imajo že nekaj časa na severu.
Ogledala sva si zelo staro baziliko Bazilika San Simplicio, ki je eden redkih primerov romanske arhitekture na Sardiniji. Žal vanjo nisva mogla vstopiti, ker so jo prenavljali.
Sva pa zato imela več sreče s cerkvijo San Paolo, ki se nahaja v starem mestnem jedru. Sestavljena je iz pravokotne osnove in treh kapelic, ki tvorijo križ .
Zgradili so jo na ruševinah rimskega templja, posvečenega Herkulu v poznem srednjem veku . Kasneje je bila sredi 18. stoletja obnovljena v baročnem stilu.
Cerkev kiti čudovita živobarvna polikromirana kupola. Celoten zunanji sklop zgradbe je impresiven.
V cerkvi je posebno lep veliki oltar, kor in lesena prižnica v beneškem slogu,
Tu sva zaključila dopoldansko potepanje in naredila predah za kosilo, okzsen ricet s klobado iz Olimja.
Popoldna pa sva sedla na kolo in se odpravila po kolesarski stezi.
Naredila nekaj zanimivih posnetkov, a zaradi prazne zračnice na Bojanivem kolesu malo prej zaključila vožnjo.
