Od Kristinehamna do Halmstada

Dopoldne sva se odpravila do 350 km oddaljenega Halmstada, kje se bova čez par dni vkrcala na trajekt za Dansko.

Halmstad je pristaniško, univerzitetno, industrijsko mesto ob izlivu reke Nissan na zahodni švedski obali.

Voziva po ne preveč prometni cesti, ki pelje po valoviti večinoma gozdnati pokrajini. Zanimiva je rešitev avtoceste, ki je v bistvu hitra cesta. 

Tu se izmenićno menjata eden ali dva pasova na nasprotnih straneh, glede na razmere. Hitrost je omejena večino na 100 km/h, na bavadnih cestah pa 80 km/h.

Vmes se ustaviva ob južnem koncu jezera Vänen, da si pripraviva kosilo in uživava ob lepih pogledih na prostranost jezera.

Pozno popoldne sva prispela na parkirišče v bližini lepe dolge zlato peščene plaže Tylösand,ki sva si jo šla raziskat.

Sonce se je že skoraj poslavljalo, a vztrajni kopalci so še vedno plavali v, po moje, mrzlem morju. 

Tudi galebi so iskali osvežitev v malem bazenčku.

Pred plažo so s travo porasle kopaste sipine, do obale pa teče urejena lesena pot, saj je pesek res droben in sipek.

Valovi živahno ližejo obalo in ustvarjajo lepo sliko. Sprehodiva se vzdolž plaže, kjer so postavljena številna igrišča za odbojko na mivki. Nekaj skupin se trudi igrati.

Sonce je zahajalo, zato sva se tudi midva odpravila v najin dom na štirih kolesih. Jutri pa se morda opogumiva in tudi midva zaplavava. :)

Na parkirišču sva spoznala par iz Nemčije, ki imata enak avtodom kot midva. Prijetno smo poklepetali.

Od Uppsale do Kristinehamna

Danes sva se iz Uppsale odpravila nazaj proti domu. Postanek sva načrtovala v okrog 260 km oddaljenem Kristinehamnu.

Potovanje je potekalo mirno z malo prometa, le oblaki so se gostili in kazalo je na dež, ki se res vlil ravno, ko sva parkirala na postajališču blizu jezera.

Ta del Švedske je precej valovit in poraščen z iglavci. Spominja me na finsko pokrajino, kar dopolnjujejo še ljubke lesene hiše rdeče bele barve. 

Kristinehamn leži, kjer se v bližini reki Varnan in Lötälven skupaj izlivata v Vänern jezero.

Vänern je največje jezero na Švedskem, največje jezero v Evropski uniji in tretje največje jezero v Evropi.

Prekrasen je pogled na mirno in široko površino vode, na obalo polno okroglih skal in manjših balvanov in veliko vodnih trav, ki zeleno obarvajo zalivčke.

Kot povsod na Švedskem je obala lepo urejena, travniki pokošeni in veliko klopc, kjer se lahko ustaviš, počijes in se naužiješ lepot.

Blizu najinega postajališča je ljubek zalivček, ki pa je kljub majhnosti znan po vsem svetu, saj gosti Picassojevo umetnino.

Zanimiva je zgodba o tej skulpturi. O njej piše Wikipedija, pa tudi lepo urejena predstavitev na tablah v bližini skulpture.

Naj jo povzamem.

Leta 1965 so na Strandudnu postavili 15 metrov visoka monumentalna skulpturo Pabla Picassa. Prikazuje njegovo ženo Jacqueline . 

Model zanjo je nastajal v Picassovem studiu 17 let in Picasso ga je želel postaviti nekje v naravi. 

Najprej so jo žekeli postaviti na Norveškem, a jo tam niso želeli, ker da je preveč grozljiva.

Na srečo se je zanjo ogrel švedski slikar iz Kristinehamna, ki je svoj domači kraj izbral za njeno postavitev.

Izbral je skalo v manjšem rtu ob jezeru in pričel z izdelavo in postavitvijo. Ker originala makete Picasso ni dovolil odnesti iz studia, so morale zadostovati fotograjije iz različnih kotov.

Mesto pos⁰tavitve je res posrečeno, saj lepa Jacqueline spokojno gleda na jezero.

Rt je postal zelo znana točka, ki jo obišče mnogo pomembnih in manj pomembnih ljudi. Le Pucasso jo nikoli ni obiskal, le zadovoljen je bil s postavitvijo

Dandanes je v tem mestu skoraj vse poimenovano po Picassu, od ulic, restavracij, picerij do športnih klubov. 

Največja Picassova skulptura na svetu je Kristinehamnu prinesla slavo in novo vsebino.

Na eni izmed tabel z informacijami sem našla ta dejstva o skulpturi:

-Višina: 15 metrov. 

-Teža: 35 ton.

-Material: naravni beton z majhnimi kamni.

-Skulptura je sestavljena iz jekla, cementa in 90 % črnega granita iz Larvika na Norveškem.

-Površina naj bi bila tako trda, da bo zdržala 2000 let.

Sprehodila sva se po rtu, slikala skulpturo iz različnih kotov in uživala na klopci ob sončnem zahodu. 

Srečala sva prijazen belgijski par, ki kolesari okoli jezera. Izmenjali smo si nekaj potovalnih izkušenj in si zaželeli srečno nadaljevanje.

Uppsala

Dopoldne je bil napovedan dež, zato sva se zgodaj odpravila s kolesom le po okolici Gamla Uppsale. Po makadamski poti sva se peljala mimo gomil, ki se vrstijo od cerkve do žitnih polj. 

Nekje na sredini poti sva opazila jaso, ki jo obkrozajo manjše skale, na katerih postavljeni barvni kamni. Vsak skekrbi za določeno počutje in ravnovesje.Prebrala sva na tabli, da je to mesto za meditacijo in umirjanje. 

Nadaljevala sva krog do avtoceste in nato do vasi, kjer sva se zstavila na odlični pici v turški restavraciji. Testo je bilo podobno italjanski izvedbi, hrustljavo, na nadevu pa so bile poleg osnovnih dodatkov za pico še mini mesne krogljice, ki so značilna švedska jed. Zelo okusno, res.

Ujela sva še pravi trenutek za vrnitev v avtodom, preden se je vsul dež. Opažava, da se vreme v teh krajih zaradi stalnega vetra hitro spreminja. Jasno nebo nenadoma preplavijo oblaki, ki kaj kmalu odložijo vodne zaloge. 

Na srečo so vremenske napovedi precej natančne, zato lažje načrtuješ, kdaj na pot s kolesom.

Danes sva se v bližnjo Uppsalo odpravila šele po peti. uri popoldne, ko je prenehal dež. 

Uppsala, je četrto najvećje mesto na Švedskem in ima 140 000 prebivalcev. Znano je po univerzi Uppsala, ustanovljeni v 15. stoletju. 

Do mesta pelje urejena kolesarska steza. Najprej se ustaviva pri impozantni katedrali, ki je najvišja v Skandinaviji. 

Če zunaj zgleda lepa in velika, pa je njena notranjost zgleda še veliko večja in lepša. 

V njej sta med drugimi pokopana tudi Charles Line, ki je postavil sistem poimenovanja rastlin in živali 

in švedski kralj Gustav l, ustanovitelj samostojne švedske kraljevine.

Cerkev je impozantna dd zunaj, znotraj pa te prevzame njena mogočnost, bogatost fresk in vitražev ter visokih obokov. 

Kar nekaj časa sva se pomudila v njeni notranjosti. 

Od tu sva šla v bližnje botanične parke, ki so lepo urejeni in na več predelih mesta.. 

Privabil naju je tudi velik grad, ki stoji na manjši vzpetini, od koder je lep razgled na mesto. 

Poleg gradu je na posebnem stojalu znameniti zvon, ki dandanes služi študentom v pomladabskih praznovanjih.

Na severnem vhodu v grad sta upodobljena kipa generalnega sekretarja OZN Daga Hammarskjölda kot otroka in odraslega, ki je otroštvo preživelo na tem gradu.

Uppsali pravijo tudi »švedski Cambridge«, saj je živahno univerzitetno mesto. Na vsakem koraku je čutiti študentski utri, saj je kar 20 odstotkov prebivalcev študentov. Tu študira veliko tujih študentov, kar zagotovo daje mestu mednarodni pridih. 

Glavna stavba univerze stoji v bližini katedrale. Univerza Uppsala je bila ustanovljena leta 1477 in velja za najstarejšo univerzo v Skandinaviji in se uvršča med najboljše visokošolske ustanove na svetu, ko trdijo viri.

Mesto ni prav veliko, je hitro obvladljivo, ponuja pa veliko zgodovinsko pomembnih in stoletja starih znamenitosti 

Uppsala velja za ključno inovacijsko mesto in gojišče novih idej.

Na koncu se odpraviva še v center mesta, ki sloni ob reki Fyris, ki deli mesto in prispeva k slikoviti lepoti mesta. Po njej vozijo ladjice in čolni.

Ob narežju so številni gostilniški objekti, polni gostov, pretežno mladih. V enem izmed lokalov je bilo slišati glasno glazbo in vudeti ßtevilne mlade, ki so tam praznovali. Na žalost pa tudi primer nesrečnega dekleta, ki je nezavestno ležalo v parku. 

Reko pa prećijo majhni s cvetjem okrašeni mostovi. V vseh švedskih mestih je veliko barvitega okrasnega cvetja.

Lep sončen dan je omogočil zanimive posnetke odsevov stavb v vodi.

Uppsala združuje šarm starega z dinamičnim in svetovljansko sodobnim vzdušjem. Srednjeveška arhitektura sobiva v sožitju s sodobno.

Uppsala velja za versko središče Vikingov, kjer je bil tempelj Uppsala, posvečen njihovim bogovom.

Je kolesarjem prijazno mesto, saj je kolesarjenje tu način življenja, pravijo.

Potep sva zakljčila polna vtisov v poznih popoldanskih urah