Ales stenar - megalitski spomenik

Zjutraj sva se, pred nadaljevanjem potovanja, sprehodila do lepo urejenega travnika nad obalo. Malo je pršelo, a to naju ne moti.

Poleg obeležja najjužnejše točke steza vodi še do par zanimivosti. Prva je posebna troblja za zbiranje zvoka. Če prisloniš uho, živo blizu slišiš šumenje bližnjega morja.

Naslednja zanimivist je skalnata kupola, ki jo imenujejo Bålhög. To je grobišče iz bronaste dobe. Meri 27 metrov v premer in 2,5 metra v višino.  

Nasip, na sicer ravni pokrajini, je nekoč služil kot navigacija za ladje. Na njem so prižigali ogenj - bål v švedščini, ki je vodil ladje do obale.

Nagrobne gomile pravijo, so tako rekoč posejane po vsej Skaniji, zlasti vzdolž zahodne in južne obale.

Posloviva se in se odpraviva do 50 km oddaljenega Ales stenarja. Tu je na parkirišču pred vasjo že vse polno avtodomov in osebnih vozil.

Peš se, zanimivo, postalo je precej toplo, odpraviva proti turistični atrakciji, ki spominja na angleški Stonehenge, le da je malo mlajši in morda malo manj mogočen. 

Najprej greva skozi slikovito vasico, kjer skoraj vsako hišo krasijo večbarvne rože. Ustaviva se v posebni trgovinici, ki spominja na bolšji sejem, saj je polna starih in novih predmetov. 

Nato se pridruživa številnim turistom po poti proti kilometer oddaljenemu spomeniku. 

Pot teče po travnati planoti, ki se dviga dobrih 59 m nad morjem. V daljavi vidiva balvane postavljene v obliko ladje. 

Ko se približaš spomeniku, imaš občutek, da tu še vedno lebdijo dobre misli naših prednikov, ki nam dokazujejo, da je narava tista, ki predstavlja začetek in konec vsega, zato jo ljubimo in spoštujmo. 

Alles stenar ali Ale stenar je megalitski spomenik, ki se nahaja v vasi Kåseberga in datira v čas okoli 540 do 790. 

Spomenik je sestavljen iz večjih kamnov postavljenih v obliko ladje. Na vhodu in na dnu sta dve večji skali. 

Dolg je 67 metrov, sestavljen pa iz 59 velikih balvanov, od katerih vsak tehta do 5 ton. Z ugotavljanjem statosti balvamov ocenjujejo, da je spomenik nastal proti koncu nordijdke železne dobe.

Sprehodiva se še po robu klifa in se vrneva mimo ribiškega naselja in malega pristanišča do avtodoma.

Čakalo naju je le še dobrih 20 km do parkirišča, kjer bova prespala.

Smygehuk, najjužnejša točka Švedske

Danes zapuščava najin kotiček na parkirišču ob Öresund mostu in se odpravljava proti najjužnejši točki Švedske,ki je oddaljena le 48 kilometrov.

Na poti se ustaviva še pri Limhamnskem kamnolomu apna. To je eden največjih odprtih kamnolomov v Severni Evropi. Jama je dolga 1300 metrov, široka 800 metrov in globoka 65 metrov. 

Kamnolom apnenca se nahaja v bližini mesta Malmö .

Odprti kamnolom je začel obratovati leta 1866, apno pa so v Limhamnu kopali že v 17. stoletju.

Opuščeni odprti kamnolom si je možno ogledati z vrha, saj del poti teče po njegovem južnem robu. Lahko pa si ga ogleda tudi vodeno v celoti. 

Pot nadaljujeva proti Smygehuku, pristanišču in ribiški vasi . Znana je po tem, da tu leži najjužnejša točka Švedske in celotnega Skandinavskega polotoka (55° 20' S). 

Ob cesti leži veliko parkirišče, ki nakazuje, da kraj obiskuje veliko turistov. 

Poleg parkirišča je v bližini na večjem travniku mogoče parkirati avtodome in tu tudi prenočiti. Pridružila sva se celi vrsti švedskih avtodomarjev. 

Parkirišče leži v bližini obale in znamenite toćke.

Okolje je prijetno, urejeno, do najjužnejše točke pelje pot ob kateri so stavbe, v katerih ponujajo izdelke lokalne obrti. 

Ogledava si ponudbo, ki je namenjena turistom. Izdelki so lični, zanimivi a precej dragi.

V bližini je ribiška vas, pristanišče in dolga obala z ostrim kamenjem.

Nad pristaniščem stoji v parku kip gole ženske, umetnika Axel Ebbe iz leta 1930. Imenuje se Famntaget ("Objem"). Model za kip je bila Birgit Holmquist , babica igralke Ume Thurman . 

Prebivalci te okolice oglašujejo vse mogovmče kot "najjužnejše", kot na primer najjužnejšo trgovino, restavracijo in celo najjužnejše stranišče. :)

Večina obiskovalcev pa pritegne le golo dejstvo, da se bolj južno v Švedski ne da.

Najjužnejša točka je lepo urejena s širokim tlakovanim platojem s kompasu podobno točko, ki označuje oddaljenpst pomembnejših mest v Evropi. 

Med drugim Treriksroset (1500 km) najsevernejša točka Švedske. V bližini je zanimiv dostop do morja.

Najpomembnejše pa je, seveda posebno kovinsko obeležje s koorinatami, ki privablja številne turiste. Tu se obiskovalci ustavljajo in slikajo. 

Tudi midva se ovekovečiva in na najin zemljevid takih točk dodava še tole.

Obala ob Malmöju

V soboto popoldne je prenehalo rositi, zato sva se odpravila na sprehod ob rtu v bližini mosta Öresund. 

Iz vseh grmov in travnikov so prihajali na cesto ali bežali z nje divji kunci. Zaradi barve trave in grmičevja jih ne opaziš, če mirujejo. 

Ko se jim približaš zbežijo s tako hitrostjo, da vidiš le hitre tačke in zasvetijo se jim bele ritke. So vseh velikosti, prav ljubki in zelo hitri. 

Na poti je lep razgled na velik in slikovit rezervat za ptice in druge vodne živali. 

Ob poti je postavljena zanimiva konstrukcija in na gričku poseben stolp, od koder se odpira razgled na Malmö in znameniti stolp. 

V nedeljo se je obetal pretežno sončen dan, zato sva se po kosilu odpravila, jaz s kolesom, Bojan pa z rolerji, raziskovat celotno Malmöško obalo.

Vse plaže in kopališča so bila polna obiskovalcev, nič čudnega ob dejstvu,da je bila nedelja. 

Celotna obala dolga dobrih 8 km je lepo urejena in ponuja vsakomur nekaj. 

Kopalci imajo urejene nabrežine, največkrat lesene stopničaste površine, ob plažah. Na obširnih travnikih so igrišča, igrala, platoji, stranišča, dva wake parka na vodi in restavracije ali kioski s sladoledom. 

Tudi fitnes naprave na prostem so na razpolago. Obiskivalci aktivno sodelujejo na joga vadbah na prostem, ali pa na salsa urah.

Popoldne je bil živahen in pester, v zraku je čutiti poletje, čeprav temperature niso ravno visoke.

Ugotavljava, da se v tem času švedi selijo na svoj jug, midva pa na sever, a smo pravzaprav na isti točki. Oni prihajajo ma toplo, midva pa na hladno. Zanimiv paradoks, kajne?

Nekje na sredini poti sva se odpeljala na manjši otok, ki leži ob obali in je z mostom povezan s celino. Prevozila sva ga po kolesarski stezi, ki ga obkroža.

V sodobnejšem delu mesta, v bližini Turning torso stolpa so na obali zgradili objekt, ki spominja na premec ladje Titanik. Tu se turusti ustavljajo in se slikajo v stilu znane scene v filmu. Seveda to storiva tudi midva. 

Preživela sva zanimiv, aktiven a ne preveč zahteven dan.