Albufeira, praja da Falésia

Dopoldne sva nadaljevala pot proti mestu Albufeira. Mesto ima bogato zgodovino. 

V srednjem veku je mesto postalo pomembno ribiško pristanišče in trgovsko središče za vino, oljčno olje in druge kmetijske proizvode.

Na promenadi nad plažo lepo urejena murala na keramičnih ploščicah prikazujeta zgodovino kraja in njen kratek opis. 

Mesto so skozi stoletja oblikovali rimljani, muslimani in kristjani

Leta 1755 je celotna občina utrpela močan potres in cunami, ki je poškodoval stari del mesta.

V zadnjem času je mesto zaradi svoje lege, klime in ponudbe postalo eno največjih turističnih središč v državi.

Parkirala sva na obrobju mesta in se peš odpravila proti centru in lepo urejeni razgledni ploščadi s krasnim razgledom na mesto in dolgo plažo.

Mesto leži na vzpetini in obkroža zaliv. Zanimive so stavbe, pravijo, da so v barvah in obliki sladkarij. Stavbe so skrbno urejene, svetlih barv in znaćilne arhitekture. 

Ko sva se naužila pogleda z dolge promenade in dveh razglednih polic, sva se po strmem stopnišču spustila do plaže.

Zlato rumeni pesek plaže je zgrajen in pripravljen na sezono. Tu so tudi slamnati senčniki, ki še samujejo in modri ležalniki.

Ikona plaže je posebna zlatorumena pesčena skala. Plažo obdajajo čeri, ki na desni strani ponujajo kratko stezo ob morju. 

Ob zgornjem robu plaže teče lesena steza, ki omogoča lažji distop do plaže in restavracij ob morju. 

V zalivu se v dolgi črti delajo za srfanje primerni valovi. Ocean prav zares nikoli ne počiva, pljuska in ustvarja neprestano zvočno in vidno predstavo.

Mesto je prijetno in polno turistov. Od tu se odpraviva le nekaj kilometrov stran do znane plaže Falésia.

Kot kontrast vsem dosedaj videnim plažam naju tu preseneti 6 km dolga peščena plaža, katere posebnost je njeno ozadje. 

Obrobljajo jo namreč dolga pečina, obarvana v rdečih bakrenih in zlatih odtenkih, ki se prelivajo med seboj. 

Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da so to peščene sipine, strjen oesek, ki ga oblikuje ocean in vreme v slikovite naravne čipke, ornamente.

Sončni žarki in značilna svetloba pokrajino še učinkoviteje povdarijo. Valovi na pesku ustvarjajo belo tančico, dež pa spira rdečino in ustvarja na plaži značilen vzorec.

Ko sva se sprehajala po plaži, se je na zahodu zbiral temen oblak, ki je obetal dež. Pihal je dokaj močan veter in morje je bilo razburkano. 

To vsekakor niso tipi plaž, na katere smo mi navajeni na jadranu. Tu ni mogoče mirno plavanje, se pa lahko prepustiš valovim, da te prevračajo, če te to veseli. Nikjer tudi ni sence, a sonce je močno. 

Nabrala sem nekaj znaćilnih kamenčkov in školjk za najino kolekcijo in za spomin. 

V bližini sva komaj dobila prostor v kampu, ker je vikend in še prazniki. 

Marinha in Benagil obala

Celo noč je deževalo, toliko dežja že dolgo nisva doživela v paketu. Sem že gledala, če Portugalci morda pripravljajo Noetovo barko ;), da se tudi midva vtihotapiva vanjo.

No, jutro je postreglo z sinjim opranim nebom in sonce je priklicalo nasmeh na obraze. Danes sva se odpravila na zahodni del Sedmih visečih dolin od Praja de Marinha do svetilnika.

Z razgledne ploščadi sva se odpravila proti desni. Pot poteka cez drn in strn, malo gor, malo dol, po grapah, platojih, skalah, ki visijo visoko nad morsko gladino – visečih dolinah.  Opisujejo, da je bila  v daljnji preteklosti vsaka viseča dolina povezana z ustjem reke, 

 Sladka in slana voda skupaj sta botrovala oblikovanju izjemnih oblik in vzorcev na tej vec kot 7 km dolgi obali.  Zanimiva kraška pokrajina ponuja izjemne in raznolike formacije skal, ki so jih oblikovale tukajšnje razmere v bližini 

Praia da Marinha, številni krasni oboki, jame, vrtače in plitvine, ki jih neprestano liže ocean.

Sledi plaža Benagli, do katere je možen dostop le s čolni, kot do večine teh plaž, danes pa zaradi visokih valov ni bilo to mogoče.

Sicer plaže na tem območju niso ravno za kopanje zaradi visokih valov.

 Zanimiv je bil dostop do Praia do Carvalho, kamor sva morala skozi tunel, izkopan v mehkem ocenskem apnencu.

Sprehodila sva se po plaži in se umikala burnim visokim valovom, ki so prihajali vse bliže po plaži.

V bližini je v skali morje izdolblo lepo jamo, od koder je bil lep pogled na plažo in morje, ki je bilo danes res bučno in razgibano.  

Pesek je droban, zlatorjav, plaža pa gladka zaradi lizanja valov. 

Platoji so poraščni z grmičevjem in edino evropsko pritlikavo palmo, na robu pa so kamniti in gladki. 

Vse nabrežine se krušijo, na kar pogosto opozarjajo slike na tablah. 

 Nad morjem visijo gole skalne previsne čeri, nezavarovane steze pa prav v bližini roba. 

Ob zloveščem bučanju oceana, razbijanju valov ob skale in pečine in dih jemajočih višinah, se sprehajaš in razmišljaš o neverjetnih lepotah našega planeta.

Veliko je jam, ki sežejo globoko od platoja do morskega nivoja. Najbolj znana in obiskana je jama Benagil, ki je v notranjost dostopna le z morja. 

                  Vzeto s spleta

Danes sva jo občudovala z vrha. Igra morske vode in sončnih źarkov ustvarja mističnost jame. Slike te jame od znotraj so prikazane na panojih v okolici. 

Neverjetno zanimiv je skani kompleks, kjer se je Letaa 1998 vsul del pečine in je danes zanimiv bazen različnih jam in obokov skozi katere močni valovi ustvarjajo pravcati vodomet, podoben gejzirju. 

Hodila sva vse do svetilnika Alfanzina in na poti občudovala mogočne valove in skale, ki jim, kljub svoji krhkosti, kljubujejo.

Če je obala v Lagosu pravljična, skoraj filmska, pa je tukajšna divja in adrenalinska. Vsaka posebej ti prirase k srcu in jo želiš še dolgo obdržati v spominu. 

Kočala sva pohod ob obali v bližnji restavraciji in uživala okusne sardine in solato. 

Vreme je danes zdržalo, bilo je prijetno toplo, kljub severnemu vetru, le nazaj grede sva imela nekaj kapljic dežja. Opravila sva 11 km dolg raziskovalni pohod, od tega skoraj 7 po obali.