Z avtodomom okoli Iberskega polotoka

Dan 1

Zjutraj sva se odpravila na najino naslednje daljše potepanje.

Peljeva se po italijanski avtocesti proti Milanu.

Prvi postanek načrtujeva na brezplačnem parkirišču, kjer sva v preteklosti že prenočevala, v Ovadi, 30 km severno od Genove

Najin tokratni potovalni načrt predvideva dobra dva meseca dolgo potepanje.

Ibêrski pòlotok, ki leži na skrajnem jugozahodnem koncu Evrope je najina destinacija.

Po Bojanovih načrtih bova pot začela na severni in zahodni obali polotoka, ob obali Atlantskega oceana. Nadaljevala po obali lepe Portugalske in se vračala po obalah Sredozemskega morja na jugu in vzhodu polotoka. 

Današnji dan je bil deževen in hladen, a je bilo potovanje mirno in prijetno, saj skoraj ni bilo prometa na sicer pregovorno

prenatrpanih avtocestah v Italiji. Sobota pač :). 

Čez Avstrijo domov

Včeraj sva se odpravila proti domu in še zadnjič pozdravila z jutranjim soncem obsijane dolomitske skalnate gore, ki obdajajo Cortino. Imela sva lepih in pohodniško zanimivih sedem dni v tem dolomitskem okolju. Odločila sva se, da se vračava preko Avstrije.

Vožnja po urejeni lokalni cesti je prijetna. Peljeva se mimo jezera Landro in se za trenutek ustavila ob njem.

Na poti pa sva želela obiskati tudi znano jezero Lago di Braies, imenovano tudi »Pragser Wildsee«. Pišejo, da je zelo mistično jezero, ki se nahaja v Dolomitih na Južnem Tirolskem. Peljala sva se do parkirnih prostorov in na žalost ugotovila, da z ogledom jezera ne bo nič. 

        (Iz spleta)

Pri jezeru je strog in drag režim parkiranja, vsaj za avtodome. Večina parkirišč je namenjenih osebnim avtomobilom, le dvoje je namenjenih avtodomom. Ob dejstvu, da so v sredo v polovici oktobra dopoldne zasedena že skoral vsa mesta, in ker to ni bil najin cilj potovanja, sva to odložila za naslednjič. Samo informativno, cena parkiranja za kamperje je možna le dnevna cena parkiranja 30€. 

Nikakor pa ni mogoče dobiti kakšen prostor kje na divjem. Preostala nama je le možnost, da se odpeljeva dalje. Morda pa kdaj drugič, parkirava kje v dolini in se s kolesom ali skuterjem odpraviva do tega bisera.

Naslednji postanek je bila najina priljubljena destinacija, jezero Weissensee. Želiva ga doživeti v nezimskem času, saj se sem pogosto vračava drsat na zamrznjeno lepotico.

             (ta je iz leta 2019)

Weissensee je najvišje ležeče kopalno jezero na avstrijskem Koroškem v gorovju Ziljskih Alp. Leži na 930 metrih nadmorske višine, v sončni visokogorski dolini Weissensee.

Ta naravni park zaznamujejo neokrnjena narava, bogati gozdovi in vrhovi gora, ki objemajo dolino. Tu lahko obiskovalci uživajo v celoletnih športih, od drsanja, smučanja, teka na smučeh, pohodništva in v poletnih vodnih športih. Trenutno je imelo jezero 19°C.

          (Letosnji obisk in drsanje)

Pozimi se jezero Weissensee spremeni v največje neprekinjeno zamrznjeno naravno ledeno območje v Evropi. Kar 6,5 kvadratnih kilometrov ledena površina ponuja užitke za vsakodnevne drsalce in za pomembna tekmovanja. 

Na urejenem ledu zahodnega dela jezera poteka Dutch 11-City Tour – največji svetovni ledeni športni spektakel, s 3000 aktivnimi udeleženci drsalnih maratonov na 50, 100 in 200 kilometrov.  Januarja pa je organiziran tudi največji tradicionalni curling turnir v Evropi.

Ustavila sva se na parkirišču ob športnem parku in se odpravila peš do mesteca ob jezeru. Želela sva se sprehoditi ob vodi, a žal so obale jezer v Avstriji privatizirane, zato je dostop do vode le na par mestih. Sedla sva na pomol, od koder štarta turistična ladjica in občudovala razgled proti vzhodu jezera.

Prešinila me je misel, da bi lahko bilo tudi pri nas tako, če ne bi civilna iniciativa dosegla spremembo zakona o vodah. Tako se lahko prijetno sprehajamo ob blejskem jezeru in vseh ostalih brežinah voda. Posedamo na klopcah ob urejenih poteh in parkih. Ljudje cenimo to in uživajmo to pravico. Nekaj podobnega sva doživela na Norveškem, kjer sva na mnogih mestih neskončne obale prebrala, da je narava od ljudi in za ljudi. Bravo Norvežani!

Želela sva se  s kamperjem peljati okoli jezera, a na žalost cesta ne obstaja ob zgornjem delu jezera. Se pa lahko do tam pelješ s turistično ladjico, ki vozi večkrat na dan.

Prespala sva v trenutno zaprtem, a dostopnem kampu ob zahodnem delu jezera

Tre cime di Lavaredo

Prespala sva na parkirišču na 2 300 mnm. Ponoči je vlekel veter in bilo je tudi goram primerna temperatura, zato sva malo ogrevala avtodom.

Po zajtrku sva se pripravila za pohod okrog skalnatih stolpov Tre cime. Obula sva pohodniške čevlje, vzela palice in se z nahrbtnikom s hrano in pijačo pridružila številnim pohodnikom. 

To je pravzaprav pravo romanje velikega števila pohodnikov od vsepovsod (veliko aziatov) do teh mogočnih skalnatih vrhov

Trije vrhovi Lavareda (Tre Cime di Lavaredo ) so trije zanimivi, mogočni skalnati alpski vrhovi in ena najbolj prepoznavnih in poznanih gorskih pokrajin v Italiji.

Stojijo na meji med Benečijo in Gornjim Poadižjem. So raj za plezalce in pohodnike, še posebej so popularni, ker so poti primerne tudi za tiste z malo pohodniškimi izkušnjami.

Hoja je prijetna, še posebej v sončnem vremenu, ki v teh koncih ni ravno pravilo. Celo poletje sva iskala napoved z vsaj par dnevi lepega vremena, a ga na žalost ni bilo. No, nama pa je uspelo sedaj. 

Kljub dejstvu, da ležijo Tre cime v divjemu in odročnemu okolju, so Trije vrhovi zlahka dosegljivi z avtomobilom, avtodomom, motorjem, kolesom ali avtobusom. 

Na vrhu je do 500 parkirnih mest, ki pa se kar hitro zapolnijo, še posebej v poletnem času. Tudi tokrat so bila skoraj vsa parkirna mesta zasedena z osebnimi avti, avtobusi in avtodomi.

Nad parkirišči je koča Auronco na 2333 mnm, kjer si lahko privoščite toplo hrano. 

Ob njej je prelep razgled na dolino z mestom Auronco z bližnjim jezerom.

Od koče Auronzo vodi lahka pot rahlo navzgor vse do dna treh vrhov. Na poti se ponujajo krasni razgledi na kočo in okoliške vrhove. 

Posebno lepi so pogledi na tri stolpe iz različnih zornih kotov. Vsi fotografiramo, delamo sebke, ali pa si drug drugemu pomagamo s posnetki.

Prvi postanek sva naredila na sedlu Lavaredo tik pod največjim stolpom. Tu je na skali obeležje, ki pripoveduje, da je ta kraj obiskal tudi papež Voitila. 

Na tem mestu lahko napraviš najlepši posnetek treh stolpov. 

Pot nadaljujeva proti zadnjemu delu stolpov, koder teče skalnata potka med kamni, mahovi in makijo. Veliko pohodnikov ima s seboj pse, ki se igrivo in energično sprehahajo po lepi naravi. 

Na pol poti okrog treh stolpov sva se ustavila in pomalicala. V bližini je bila večja živahna skupina srednješolcev in profesorjev, ki so imeli pohodniških športni dan.

Malo dalje sva se ustavila pri treh manjših jezercih, največje je bilo posebno lepe modrozelene barve.

Čakal naju je le še zadni del pohoda, ki poteka po melišču. Čeprav v tem delu ni sijalo sonce, so bili prekrasni razgledi na okoliške skalne gore, ki obkrožajo ta predel 

Ugotavljala sva, da so Dolomiti res nekaj posebnega, lepi, slikoviti s špičastimi vrhovi in posebno barvo. Rekla bi, da so pravljični in bi jih lahko postavila ob bok Lofotskim otokom, le da tu ni morja. Očarali so naju skoraj tako kot Lofoti.

Zadovoljna sva pohod zaključila na parkirišču. Trajal je 9,5 km za kar sva porabila štiri ure z vsemi pogostimi postanki. 

Letos se lahko z veseljem pohvaliva s kar nekaj podobnimi pohodi. 

Odpeljala sva se v Cortino na brezplačno parkirišče, kjer bova prespala.