Proti severu Lofotov

Poslovila sva se od Moskenesa in se odpeljala proti severu Lofotov. 

Lofotski arhipelag je sestavljen iz sedmih glavnih otokov, ki se ločijo od celine Norveške več kot 100 kilometrov nad arktičnim krogom. 

Pet jih povezuje 130 kilometrov slikovite ceste, E10, zadnja dva, Værøy in Røst, pa sta dostopna s trajektom.

Lofotski otoki so 160 km dolga gorska veriga z divjimi, domišljijo vzbujajočimi skalnatimi gorami, ki štrčijo naravnost iz morja. Gore so stare več kot 3 milijarde let in so starejše od severne Evrope.

Od daleč se lahko Lofotski otoki zdijo eno veliko gorovje, v resnici pa Lofote sestavlja približno 80 večjih ali manjših otokov.  Z zraka je gotovo vidno več modrine kot zemlje. 

Svolvær in Leknes, sta edini večji mesti, sicer pa so vsa omrežja posejana z rdeče belimi ribiškimi kočami in lesenimi stojali za sušenje rib. 

Lofotska pokrajina so ravni obalni robovi in strma pobočja gora. 

Prebrala sem, da so tako neverjetne oblike gora pravzaprav posledica ledene dobe in kamnin, granita. Led se je hitro talil in oblikoval posebne oblike gora, ki dandanes krasijo to prelepo otočje. 

In vse zgoraj omenjeno midva občudujeva in fotografirava. Težko je potovati hitro po tem otočju, saj se za vsakim ovinkom odpre nova, še lepša scena. 

Še sreča, da so to upoštevali graditelji ceste E 10 in pogosto uredili prostore za krajše postanke.

Množico otokov povezujejo posebno slikoviti mostovi, lahko bi jim kar dali oznako Lofot road (kot Atlantic road). Mostovi so enosmerni in urejeni z semaforjem.

Poleg mostov so tu predori, eden gre pod morjem. Cesta je lepa in slikovita. 

Voziva se mimo gojišča lososov in veliko lepih zalivov.

Ustaviva se pri dolgi peščeni plaži Ramberg z belim peskom, ki leži ob glavni cesti. 

Dolga ovalna plaža z belim peskom, zelenomodro morje, ki rahlo valovi in  velike zelene gore, ki se dvigajo nad plažo, spominjajo na Havaje. 

Sprehodiva se po toplem pesku, saj sonce lepo greje. Ko pa stopiva v morje, začutiva, da je tu sever, voda je mrzla. 

Na bližnjem parkirišču ob ribiški vasici pripraviva kosilo. 

Medtem so se oblikovali zanimivi oblački vzdolž sredin gora. Zaradi hladnega vetrca so se hlapi kondenzirali v oblačke. Kako slikovito!

 Peljeva se mimo Leknesa, se ustaviva v veliki dobro založeni trgovini Rema 1000 in nadaljujeva pot do Borga. 

Tu bova prenočila na manjšem parkirišču, saj bova jutri obiskala piseben vikinški muzej in veliko leseno cerkev.

 

Razgledna točka nad vasico Reine

Pred nama je nov sončen dan in v načrtu imava obisk bližnje vasice Reine.

Preden se odpraviva s skuterjem, pripraviva sendviče, pijačo in nekaj sladkega v nahrbtnik, saj za kosilo ne bo veliko možnosti. 

Reine je majhna in neverjetno slikovita ribiška vasica, ki leži na otočku Moskenesøya v fjordu.

Slikovite rdeče in bele ribiške koče so posejane ob obali v ozadju fjorda pa jih varujejo spektakularni in domišlijski okoliški granitni vrhovi gora. 

Pravijo, da si je prav zaradi omenjenega vas prislužila sloves »najlepšega kraja na svetu«.

V bližini je veliko znanih pohodniških poti. Eno izmed njih sva danes izbrala midva. 

Vzpon na Reinebringen.  

Že od daleč opaziva strmo stezo in pohodnike proti vrhu hriba.  Dober opis:Reinebringer trail

Parkirava pred predorom in se odpraviva. 

Že na začetku naju čakajo kamnite strme stopnice, ki vodijo do enega najlepših razglednih točk na vseh otokih.  

Reinebringen je okoli 450 metrov visok, a zahtevna pohodniška pot je speljana po strmih kamnitih stopnicah v majhnih cik-cakih naravnost proti vrhu. 

Stopnice so v večini visoke, primerne za velike ljudi, za nas majhne, pa so kar velik izziv. 

S pohodniškimi palicami, ki predstavljajo drugi par nog, je udobneje, saj razbreniš težo. 

Sonce, kratka sapa, pekoče mišice v nogah in pogled v tla, to je bila današnja kalvarija.

Vzpon s skoraj 2000 strmimi stopnicami in 50 m steze do vrha je pravi križev pot, najbrž za vse kar človek mora poplačati z veliko truda. 

Potrebovala sem kar nekaj postankov, da sem se nadihala in spočila, preden sem dosegla vrh. A ker sem bila v družbi podobnih mučenikov, mimogrede, danes je bilo tu pravo romanje številnih turistov od vsepovsod. Mnogi so, kot so dejali, privič na taki preizkušnji. Kar kruta je za prvič, res.

Brez energije, sape in moči prilezem na sedlo hriba, kjer mnogi z občudovanjem in "ahi" gledajo navzdol. 

Pridružim se jim.  Smo tik nad fjordom in pred nami je v previsu spektakularen razgled na fjord in otoke v njem.

Ko sem zapisala, da so Lofoti biserna ogrlica, ki krasi obalo celine, nisem prav nič pretiravala. To lahko brez dvoma potrdi spodnja fotografija. Neverjetna ustvarjalnost narave brez primere.

Pozabila sem na utrujene noge in težak vzpon in uživala na vsakem koraku tam zgoraj. Privoščila sva si okusne sendviče, pijačo in kavo za malico. Kako tekne v naravi! Bojan je še posebej užival, fotografiral in iskal najboljše razgledne kotičke. 

Po malici sva se vzpela še do vrha, kjer je manjša ploščad, ki visi nad jezerom.  

Sonce je pripekalo, nebo je bilo brez oblačka tudi ko sva se po strmih stopnicah spuščala proti dolini. Spust je bil malo lažji za srce in pljuča, a obremenilen za kolena in gležnje, vsekakor ne lahek, zaradi strmine. 

Ob prihodu v dolino so se mi tresle noge. Sedla sva na skuter in se odpeljala do vasice, kjer sva v trgovini nabavila vse potrebno in si privoščila še sladoled.

Ko sva se malo ohladila, sva se odpeljala do sosednje vasice na bližnjem otočku. Otoke povezujejo lepi mostovi, ki dodatno povečajo slikivitosti krajev. V tej vasici so, za razliko od drugih ribiških krajev, na lesenih stojalih ob morju obešene ribje glave.  

Lahko se sprehodiš pod sušenimi  ribjmi glavami,  kar sva tudi naredila v bližini znane trgovine z ribjo hrano. 

Škoda, da v blogu ne morem priklicati značilnega vonja, ki je v zraku v bližini vasi.

To so ribe imenovane trska, mi jim po domače rečemo 'štokfiš', ki se sušijo na vetru po tradicionalni starodavni metodi na posebnih trikotnih lesenih stojalih blizu obale.

Tu so v prodaji tudi orjaške glave monkfish.

Posebna lesena stojala za sušenje rib so postavljena ob obali, večina je sedaj praznih in čaka na novo sezono ulova 

Obiščeva tudi vaški svetilnik, saj je ta simbol že postal ena izmed najinih tem fotografiranja. 

Po zanimivem, utrujajočem a nepozabnem dnevu se vračava zadovoljna v kamp. 

  

Lofotski otoki

Crème de la crème Norveške - Lofoten!!!

Sva na zadnjem otoku otočja Lofoten v kraju Moskenes, kjer pristaja trajekt iz Bodøja. Danes sva dobila mesto v velikem lepo urejenem kampu nad zalivom. Vreme je sončno in prijetno toplo.

Lofotski otoki so kot dragocena beščeča ogrlica biserov, ki krasi severno obalo Norveške. Ni čudno, da jih vsako leto obišče zelo veliko turistov. Tudi sedaj ni nič drugače.

Lofoti so otočje na Norveškem. Znano je po slikoviti pokrajini z vrhovi zanimivih in nevsakdanjih oblik, stoterih zalivov in jezer.  

Ponašajo se z ozkimi serpentinastimi cestami, razvejanimi, divjimi fjordi, jezeri, obalo posejano s pisanimi ljubkimi hiškami, bleščeče modrim morjem in štrlečimi vrhovi gora nad obalo.  Ko gre za lepoto Lofotskih otokov,  človek težko najde ustrezne pridevnike, ki bi jih bralcem vsaj približno predstavili.

S skuterjem se odpraviva do zadnje vasi, ki leži v bližini rta na koncu otoka. Tudi ta ribiška  vasica je posebna, saj ima najkrajše ime na svetu, Å. 

Izgovori se tako, da usta oblikujemo za glas A, izgovorimo pa glas O.Domačini  pravijo, da je obcestna tabla vasi največkrat ukradena tabla, saj se vsi slikajo ob njej. Tudi midva se tu ovekovečiva.

Arktično norveško otočje nama je ponudilo osupljive čudovite razglede, ko sva se povzpela na skalnate grebene ob morju. 

Zaradi posebnih oblik hribov in gora, ki se dvigajo ob obali, rahle meglice nad morjem imaš občutek, da si v Alicini čudežni deželi v starodavnem, neukročenem raju.

Pravijo, da so otoki dobili ime po risu, natančneje po risovi nogi. Otok Vestvågøy, od antičnih časov srce arhipelaga, se je prvotno imenoval Lófót, ker je bil videti kot risova noga (»ló« pomeni »ris«, »fót« pa »stopalo«). Pozneje so dali ime celotnemu območju, zato se otoki zdaj imenujejo Lofoti.

Siva skalnata pobočja krasi le živozelena trava, ki zgleda kot da jo je nanesel slikar na platno. 

Vasica v zalivu je pretežen del na koliščih. Hiške, muzej stokfisha in restavracije so značilne rdečebele barve.

Pri muzeju vidiva vzorce sušenih glav rib in cele ribe. 

Sezona sušenja je v aprilu, ko je na otoku preko 400 tisoč m/2 sušenih rib na posebnih lesenih sušilnikih, ki jih vidiva v vasi in so sedaj prazni. Največ stokfish izvozijo v Italijo.

Povzpneva se na skalnat grič nad vasico, od koder je prekrasen razgled na obalo, jezero, fjord. 

Vrneva se v kamp, pripraviva kosilo in po kavici se peljeva s skuterjem v bližino Lofotskega slapa. Do tja vodi uhojena steza, ki teče po skallnatem grebenu in med resjem. 

Lofotski otoki so neverjetna mešanica skalnatih grebenov, manjših planot z jezeri na različnih nivojih, iz katerih voda v obliki slapov in brzic teče proti morju. 

V ozadju pa v nebo štrčijo sive skalnate gore.

Srečevala sva veliko sprehajalcev, ki so oprtani z velikimi nahrbtniki prihajali s pohoda ali se nanj odpravljali. V tem času so Lofoti resnično oblegani in število obiskovalcev veckratno presega število  domačinov.