Z avtodomom po južni Franciji, marec 2023

Dan 1

Torek 21.3.23 ob 11:00 sva prečkala italijansko mejo in začela najino potovanje z avtodomom po južni Franciji od Mediterana do Atlantika, ki se ga zelo veseliva.

Peljeva se proti Genovi.

Skoraj vse do Benetk sta bila dva pasova zasedena s tovornjaki, ki so se premikali po polžje zaradi del na cestišču. Še sreča, da sva po tretjem pasu lahko vozila s primerno hitrostjo. 

Razmišljala sem, kako brezosebna je vožnja po hitri cesti. Spominja me na tekoči trak, vsak hiti proti svojemu cilju, v bistvu se ne ozira na okolico, na naravo, le varno vijuga med ostalimi udeleženci. Če je pomemben čas, da prevoziš določeno razdaljo, pa je avtocesta, seveda, idealna izbira, o tem ni dvoma. ;)

No, tudi midva sva prvi dan želela prevoziti čimveč kilometrov in ker to okolico že dobro poznava, niti nisva obžalovala, da mimo naju brzijo kilometri itaijanske pokrajine. 

Po prevoženih 530 km sva se ustavila, v mestecu Ovada, dobrih 50 kilometrov pred Genovo. Tu sva našla brezplačno postajališče za avtodome, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtodomov. 

Zaključek potepanja do Meteore in nazaj

Včeraj se je iztekel zadnji dan najinega potepanja, ki je trajalo dlje, kot sva načrtovala. Toliko lepega in zanimivega je na tem delu Evrope, da resnično potrebuješ čas in midva sva ga imela in izkoristila. Presenetljivo, koliko zanimivih, lepih, in nepozabnih krajev in atrakcij sva odkrila na poti. Ostaja pa še veliko stvari, ki jih, upam, bova obiskala kdaj drugič. 

Če na kratko povzamem, so ti deli Balkana, Grčije in Albanije, ki sva jih obiskala zelo zanimivi in lepi. Ljudje so prijazni in odprti. Hrana je okusna in možnosti za kampiranje za avtodome dobre. Tudi izbrani čas v letu je bil kar posrečen glede vremena in števila turistov.

Na poti sva srečala nekaj prijaznih popotnikov z zanimivimi izkušnjami. Sicer pa se glede na Covid situacijo nisva preveč izpostavljala stikom in množici. . 

Zadnji dan naju je čakala le pot iz Makarske domov, večina po Jadranski magistrali. 

Bil je lep sončen in topel dan 28°C. Na cesti so bili le še redki avtodomi, ki so se odpravljali na jug, a vendar so še bili.

Vedno znova me preseneti, kako lep je Omiš, saj leži pod skalnatimi grebeni in v zalivu, kjer se izliva reka Cetinja. Res izjemno slikovito mesto.

 Magistrala je en sam ovinek, tako da imaš občutek, da se ti bo zvrtelo.od neprestanega obračanja. A je vsak ovinek drugačen, obala lepa, polno krasnih zalivčkov, nalih mestec na pobočju obale in mirno morje. Ni ti dolgčas.

Ko bi lahko odnesla s seboj domov nekaj tega. No, fotografije mi bodo priklicale te vtise. 

Ustavila sva se v najinem Primoštenu, kjer sva počitnikovala, ko so bili otroci majhni. 

Mestece je slikovito, povečali in polepšali so mestne plaže, zraslo je veliko novih hiš ba bregu. Tu sva se ustavila na plaži, se sprehodila po ozkih ulicah in uživala v okusni morski hrani. 

Kavo pa sva popila nekaj pozneje v bližini Paklenice. Ujela sva še zadnji sončni zahod, kar med vožnjo sem ga morala fotografirati. Veličastne tople barve v polmraku.

Preostali del poti je minil mirno. Domov sva prispela pozno zvečer.

Slapovi Kravice pri Medžugorju

Danes sva zapustila Sarajevo, ja, vsega lepega je enkrat tudi konec ;). Res sva preživela prijetne in z lepimi vtisi obogatene dni v tej zanimivi prestolnici. 

Še tadnji pogled na Sarajevo iz kampa.

Počasi zaključujeva najino potepanje in se počasi vračava domov. Na poti proti Makarski sva naredila še postanek v bližini Medžugorja. Ogledati sva si hotela slapove Kravice. 

Slapovi Kravice so zelo priljubljeno hercegovska izletniška točka in tudi poletno kopališče. Ta naravna atrakcija leži na reka Trebižat, ki na več mestih zaradi zemeljskih podorov uprizarja večje ali manjše slapove in 9 krat ponikne v kraškem kamenju. Izliva se v Neretvo.

Najbolj znani in obiskani skapovi so med vasema Studenaca in Zvirić, kjer voda pada iz višine do 28 metrov. 

Tu je reka ustvarila čudovit amfiteater dolg več kot 100 metrov sredi gostega drevja, mahu in trave, s številnimi večjimi in manjšimi slapovi, ki padajo proti spodnjemu delu in ustvarjajo manjše jezerce. 

Nad slapovi je večje parkirišče, ki lahko gosti veliko število vozil obiskovalcev. Pri vhodu v slapove je tudi turistični vlakec, ki omogoča tudi ljudem s težavami pri hoji, obisk atrakcije. Sicer pa se dostopa do slapov po urejeni poti dolgi le par sto metrov.

Resnično sva bila zelo presenečena nad videnim. O Kravici do sedaj še nisva slišala. Čeprav je letos zelo malo padavin, so bili slapovi kar vodnati. Veliko ljudi se je sončilo ob jezercu, nekaj pa jih je tudi zaplavalo. 

Na bregu je restavracija za okrepčilo, lepo pa so urejeni tudi dostopi do nekaterih slapov. Narava okoli slapov je prava džungla dreves, grmovja in trav. 

Zelo pomembno je, kdaj prideš, saj je svetloba, oziroma sonce tisto, ki daje čar kapljicam vode in barvo jezerca.

 Dopoldansko sonce je najbrž najprimernejše. Še sreča, da sva orišla zgodaj popoldne, ko še ni bilo toliko obiskovalcev in sonce je še božalo vodene zavese slapov. 

Kako čarobna je narava, koliko neverjetnih lepot ima Balkan, kako naravna je še narava tod okoli. Pogosto slišimo (in tudi preberemo), kako so tujci iz oddaljenih dežel presenečeni in zadovoljni. 

Vedno bolj se zavedam, da me veliko bolj prepriča in navdušuje vse, kar doživim v naravi, kot pa vse sodobne pogruntavščine velikih mest. 

Pot sva nadaljevala proti Makarski, kjer bova danes prenočila.