Podgorica, Črna gora

Čeprav sva bila v Grčiji le 9 dni, občutim spremembo ure. Danes zjutraj je bilo kar sveže, saj leži kamp v kanjonu reke Morača, Nad nami je visoka skalnata stena, na drugi strani reke je železnica in malo nižja skalnata stena. Ozka dolina, ki se nadaljuje vzdolž reke, me spominja na Baško grapo.  

K nama je pristopil lastnik kampa in naju povabil na jutranjo kavico. Vesel naju je bil, ker sva iz Slovenije. Skupaj smo obujali spomine na skupno domovino in na čase naše mladosti. 

Veliko nama je pojasnil o razmerah v Črni Gori danes, o politiki, jeziku in veri v teh krajih. Pojasnil je ime svojega kampa Titograd in imen sedanje prestolnice države. Prav prijetno je bilo kramljati v njegovi družbi. Svetoval nama je, kako optimalno nadaljevati pot, če želiva obiskati načrtovano. 

Pripravila sva kosilo in se s skuterjem odpravila v Podgorico ( ime je dobila, ker leži pod goro Gorica), glavno mesto države.

Mesto ni prav veliko (nekaj več kot 200 000 prebivalcev), niti nima velikega centra. V nekem potopisu sem prebrala oceno, da je to mesto nezanimivo in pusto. Morda je na prvi pogled res tako, še posebej, če ne veš, kaj bi si tu lahko ogledal, skriva pa kar nekaj zanimivih in lepih točk. 

Mesto leži ob treh rekah in vsako mesto ob rekah ima posebno dušo. Podgorica se je usidrala med večji reki Zeto in Moračo in manjšo Ribnico. 

Krasijo jo mostovi iz različnih obdobij in stilov, ki govorijo o povezovanju in premagovanju. V bližini je tudi veliko Skadarsko jezero in narodni park. Pravijo, da je po temperaturi ena najbolj vročih prestolnic v Evropi.

Podgorica je večnacionalna, večverska in večkulturna družba. Plačilno sredstvo so evri že od 2002. Pred tem so imeli nemške marke. Podgorica je obkrožena z veliko vinogradi. 

Peljala sva se po sodobnem mostu Millenium, ki je simbol mesta in povezuje dve strani mesta ob reki Morači. V njegovi bližini je nov Moskovski most namenjen pešcem. 

Na drugi strani reke je Stara varoš, kamor sva najprej odšla. Tu se stare, na pol podrte stavbe družijo z novejšimi v ozkih ulicah v družbi manjše mošeje. 

V bližini se začenja manjši park s kipom Nikolo I. Petrovića Njegoša, zadnjega kralja Črne gore. 

 Po kamnitih stopnicah prideš ob ruševinah starega obzidja do slikovitega starega kamnitega mostu čez reko Ribnico, blizu sotočja z reko Moračo. 

Ob Morači navzgor do Millenijskega mostu teče lepa sprehajalna pot, le z napisi popackani zidovi očasno kvarijo vtis.

Vmes sva se na pijači in palačinkah ustavila na Trgu Republike. 

Sprehod sva zaključila in se s skuterjem odpravila do Katedrala Kristusovega vstajenja, pravoslavna cerkev, ki je ena najimpresivnejših znamenitosti Podgorice.

 Že njena zunanjost, zgrajena je iz belega kamna, razgibana, je impozantna. Ko pa vstopiš vanjo, vidiš, da je res pravi biser.

 Notranjost je bogata s poslikavo, lestenci in marmornatimi tlemi. Pisalo je, da se med poslikavo skrivajo tudi podobe Tita, Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki gori v peklu.

Nazadnje sva se odpravila v 15 km oddaljen kraj, kjer je reka Cijevna ustvarila kanjon in naravno posebnost. 

Slap, splošno znan kot "črnogorska Niagara", je izjemno atraktivna in krasna točka za obisk. Midva sva pravo Niagaro pred leti obiskala in lahko rečeva, da je podobnost velika in osupljiva. 

Res je precej manjši od kanadskega soimenjaka, vendar zasluži, da nosi to ime. 

Impresivne so skalnate formacije, ki jih je hudournik oblikoval skozi stoletja. Voda je kristalno čista, ima krasno modro barvo in teče po veliko tolmunih. 

Nabrala se nas je veliko obiskovalcev, ki so se fotografirali ob tej lepotici. Midva se kar nisva mogla ločiti od nje. 

V bližini slapa je velika in dobro obiskana istoimenska restavracija, ki v notranjosti skriva mlinsko kolo in majhen slap. 

Bližajoča noč naju je spodbudila, da sva zapustila to res lepo naravno posebnost.

Ob Albanski obali

Soboto sva preživela več ali manj v avtodomu na vožnji skozi Albanijo.

Za začetek sva imela kar zanimiv in adrenalinski podvig. 

Ker sva se izogibala avtocesti, ki teče po notranjosti, sva se po nekaj kilometrih znašla na cesti, ki pelje čez prelaz na gori Çika. 

Od daleč se lepo vidi, kako cesta cikcakasto reže strmino skalnate gore, ki povezuje naslednjo dolino. Mislila sem, da bo najina pot tekla pod goro, a ko sva se začela vzpenjati, sem spoznala, da greva pravzaprav tja gori tudi midva. 

Trenutno je to edina povezava teh vasi in obeh dolin, zato je bilo tu veliko prometa in kamionov, avtobusov in osebnih vozil. Ko sva bila na notranjem vozišču, sem bila kar mirna, a ko sva vozila v drugem ovinku po zunanjem delu, pa me je črvičilo ob pogledu po strmini v dolino. 

Vzpon je precejšen, na srečo so razdalje med zavoji dolge in cesta ni preveč strma. Prelaz je na 1000 m in ko ga dosežeš, je pogled v dolino in na obalo res impresiven. 

Na posebni razgledni točki se nas je nabralo kar lepo število, poleg mimoidočih, pa je bila tudi skupina jadralnih padalcev, ki se je pripravljala na polet v dolino. Brrr, tega pa ne bi nikoli počela…, se mi zvrti,  ko samo pogledam čez rob v praznino, po golem pobočju… Po vsej poti je prekrasen razgled na morje, otoke, celo obrise italijanske obale lahko opaziš.

Ko prečkaš prelaz, pa se nenadoma znajdeš v popolnoma drugačnem okolju. Obdajajo te visoki iglavci, celotno pobočje je gozdnato in cesta se strmo spušča po kratkih in ozkih ovinkih. Tu srečava kar nekaj kolesarjev. 

Ko sva se spustila v dolino, sva opazila, da gradijo predor skozi goro. Čez kakšno leto bo vožnja tod mimo lažja, a seveda manj atraktivna. Kmalu sva se priključila na brezplačno avtocesto in se ves preostali del poti vozila po ravnini. 

Popolnoma drugačen svet. Mestoma so dolino obdajali nizki griči posejani z nasadi oljk. 

 Sedaj je čas, ko se pripravljajo na obiranje oljk. Bogato so obrodile, a tudi drevesa živo rdečega granatnega jabolka, ki je pogost sadež v vseh teh deželah, imajo so polna rdečih sočnih sadežev. 

Vozila sva se skozi večja mesta ob obali kot je Vlore, ki je precej turistično mesto in Drač, ki pa je bolj industrijsko obarvano.

Promet je tu kar kaotičen. Radi vozijo hitro in so nepotrpežljivi. Prehitevajo po levi, a tudi po desni, če je vrsta. Ustavljajo se kjerkoli, kjer kaj potrebujejo in zaustavijo promet. Treba je kar previdno voziti, da se izogneš bližnjemu srečanju.  Zadnje mesto Skadar ob istoimenskemu jezeru sva le obšla. 

Vsepovsod po Albaniji je opaziti skelete nedokončanih in zapuščenih hiš, v vseh mestih je veliko visokih blokov, ki jih ponujajo v prodajo in so nenaseljeni. 

Tudi sicer je zgleda, da ne posvečajo veliko pozornosti urbanističnemu urejanju pozidav v mestih in napeljavi elektrike, saj žice visijo na vseh koncih. Ceste so razmeroma dobre, le v večjih mestih so slabe, zdelane in polne večjih lukenj. Potrebna je previdna vožnja.

V Albaniji in Črni gori je veliko potepuških psov, ki se prosto gibljejo povsod po mestih in po cestah. Zanimivo je, da nikogar me motijo in da niso nevarni. Pogosto ležijo sredi ceste, vozniki pa se jim izognejo. 

Na Hrvaškem in v Grčiji pa so doma potepuški mucke, ki pridno žicajo hrano. 

Pozno popoldne sva prispela do Albansko Črnogorske meje. Pred nama je bilo nekaj deset avtomobilov. Čisto smo že pozabili, kako je, ko moraš čez mejo. 

No tu ti vse dokumente pregledajo in poslikajo, zato zadeva kar traja. Ko sva tako po polžje lezla proti kontroli, so se na desni začeli od zadaj mimo nas voziti avtomobili in se vrivati v vrsto pred nami. Skupina desetih avtov je to storilain uspela, naslednjim vsiljivcem pa so začeli tisi čakajoči v vrsti trobiti in se nanje jeziti. Nihče ni prišel urejati zadeve, zato smo to storili sami tako, da nismo dopustili vrivanja, pa čeprav so z nosovi avtov rinili v nas. Kljub dolgi vrsti je bila odprta le ena kolona. 

Tu sva izgubila skoraj celo uro.

Ko sva prestopila mejo, sva se odpeljala proti Podgorici in do kampa malo izven mesta. 

Himarë, Albanija

Danes sva zapustila otok Krf. Vozovnico za trajekt sva naročila na spletu, ker je veliko cenejša kot na terminalu. To so nama svetovali prav tam, ko sva iskala vozni red.

Ko sva čakala na vkrcanje, je za nama parkiral francoski par, ki je bil v istem kot kampu kot midva. Tako je naneslo, da smo se pozdravili in začeli klepet. Midva sva ju slikala, onadva pa naju. 

Povedala sta, da sta iz Kanade, da pa imata kamper registriran v Franciji.in z njim potujeta po Evropi. Baje sta odprla neko vrsto podjetja, da sta lahko v EU kupila avtodom, ki ga pustita v državi, od koder se vračata domov.Trenutno bo to v Atenah. Povedala sta, da bi bilo predrago voziti avtodom iz Kanade. Zanimiva rešitev in pametno preživljanje prostega časa. Prijeten par.

Vožnja s trajektom je bila tokrat prijetna, ker je bilo morje mirno in dan topel.

Iz Ogoumenitse, kjer smo pristali, sva se odpravila proti Albaniji. Izbrala sva pot ob obali. A albanska "magistrala" je bolj hribovsko ubrana kot Hrvaška, saj je Albanija v južnem delu zelo hribovita. Zato se je cesta nekaj časa strmo vzpenjala, nato spuščala in tako podobno z nekaj ponovitvami. Cesta pelje po obronkih kar visokih gora z golimi vrhovi, podobne so plešastim ostarelim očakom, obronki pa so porasli z bujnimi oljkami. V dolinah, posebej ob rečnih izlivih v morje je veliko nasadov mandarin.

Obala je povečini strma, gore rastejo iz morja in mesta so raztresena po njihovih pobočjih. 

Ko sva se spustila do obale, sva lahko prečkala ožino z mini trajektom na zajlah, ali bolje rečeno mostom na splavu. 

Šla sva mimo rečne delte s slikovitim rastlinjem in rokavi vode.

Pot naju je peljala skozi večje obmorsko mesto Sarandë, ki leži v lepem zalivu. Tu je bilo ogromno novih visokih stavb, najverjetneje počitniških objektov ali hotelov.

Pozno popoldne sva se ustavila v manjšem obmorskem kraju Himarë, kjer naj bi po Googlu bil kamp, a je žal bil le za šotore. Nama pa je domačin ponudil prostor na njegovam parkirišču za 5 €.

Zvečer sva se pred spanjem sprehodila po mestni promenad in uživala v sončnem zahodu. Blog bom objavila šele, ko pridem do wifija. Cena za prenos podatkov bi v Albaniji bi bila previsoka.