Izvir Cetine in Trogir

Ponoči je parkrat močneje deževalo, a jutro je postreglo s toplim soncem. Zrak je precej vlažen in topel, tudi morje je še prave temperature za kopanje. A midva se morava posloviti, saj naju na poti proti jugu čakajo nove zanimivosti. 

Iz kampa imava lep razgled na Narodni park Paklenica, ki sva ga obiskala lani v oktobru. Obsega Malo in Veliko Paklenico. Bolj obiskana je Velika Paklenica, saj je pravi raj za pohodnike in plezalce. 

Lani sva kampirala v kampu v mestu Starigrad, ki je 2 km oddaljen od Velike Paklenice. Dopoldne sva se s skuterjem odpeljala do vstopne točke, plačala vstopnino in se odpravila po kanjonu navzgor. 

Tu te presenetijo visoke skalnate strmine, ki se strmo dvigajo nad kanjonom. Na njih se preizkuša v plezanju staro in mlado. Na vsakem koraku so skupine z vrvmi, klini in karabini. Mnogi pa so že visoko v steni, kot majcene mravljice. 

Me kar strese ob pogledu navzgor, kako bi me šele ob pogledu navzdol. Raje ne razmišljam :(

Steza se počasi vzpenja proti sedlu. Nekje na stedini naletiva na zanimivo atrakcijo.

 Titov bunker, ki naj bi ga v začetku 50.let na zahtevo Tita začeli graditi zaradi Stalinovih groženj. Služil naj bi kot skrivno mesto za zasedanje vodstva. Baje pa ga v resnici niso nikoli uporabili. Danes je to muzej, ki si ga mnogi ogledajo. To je pravo mesto z v skalo vklesanimi hodniki in številnimi dvoranami in sobami. Zelo zanimivo. 

Pot nadaljujeva in občudujeva zanimive jame v pečinah. Ustaviva se pri koči, od koder je lep razgled na sedlo. 

Pri koči si malo oddahneva in se razvajava z dobro kavo in prigrizkom. Ko se vračava, se povzpneva tudi na zanimivo razgledno točko v bližini vhoda v Paklenico. Razgled na okoliške kraje in zalive je resnično lep. Preživela sva športno prijeten dan v zanimivi naravi. Lepi spomini. 

Tokrat ne greva v Paklenico, pač pa narediva manjši ovinek proti celini. Peljeva se mimo Obrovca, ki leži ob reki Zrmanji. Tudi ta reka je vredna ogleda od izvira do izliva. Posebej slikoviti so kanjoni, ki jih je z leti izklesala reka. Ta kanjon je zavarovan kot naravni spomenik, za katerega so značilne do 200 metrov visoke pečine, ki se dvigajo nad reko.

Midva sva jih  lani lahko občudovala v spodnjem toku. 

 S planote je čudovit razgled na globoko vrezan kanjon modrozelene reke Zrmanje

Tako slikovita in lepa je tu narava, da so v teh krajih pred leti snemali kultne filme o Vinnetou.

Voziva se po precej pusti in zapuščeni pokrajini do Knina. Vidiva veliko razpadlih hiš, tudi zapuščenih na pol dograjenih, gotovo so jih prebivalci zapustili zaradi političnih razmer v bližnji preteklosti. 

Iz Knina se po vaški ozki poti vzpenjava proti izviru reke Cetine. Nad vrhovi okoliških hribov so se nabirali črrni oblaki in ko sva prišla do vasice ob izviru, se je vlila ploha in tudi nekaj sodre je bilo vmes. Rezultat toplega in vlažnega zraka.  Nič hujšega na srečo. 

V dobrih pol ure se je nebo zvedrilo in lahko sva se navžila lepot ob izviru reke Cetine. Izviru pravijo tudi 'dalmatinsko oko', saj je iz ptičje perspektive res podobno očesu.

slika iz interneta za boljšo predstavo, slikana z dronom (https://putnikofer.hr/mjesta/izvor-rijeke-cetine/)

Ogledala sva si ga od zgoraj, spodaj in  od strani. Kljub nalivu je bila voda dovolj čista, da sva zaznala njen lijak in globino. Spominja na idrijsko Divje jezero. Tudi Cetina ima več kot 115 m dolg lijak v globino. Zaenkrat dna raziskovalci jamarji še niso disegli. Je pa zaradi okolja še bolj slikovita. 

V ozadju je lepa pravoslavna cerkvica, ki dopolnjuje celotno sliko. 

Od tu sva se odpravila proti Splitu in se ustavila v Trogirju, ki si ga bova ogledala jutri. 

Z avtidomom po jadranski obali, v Črno Goro, Albanijo do Meteore

Starigrad pri Paklenici

Prvi dan najine zgodnje jesenske odprave naju je pospremil z dežjem, bolje rečeno z močnim nalivom, ki je za rastlinje in tudi za nas prav blagodejen po peklenski poletni vročini.

Ko sva prišla do Reke, se je oblačnost malo dvignila, zato je bila vožnja boljša. 

Jadranska magistrala je v dobrem stanju, vzdrževana in v tem času kar primerno prazna. Le tu pa tam srečava kakšen avtodom, ki se vrača domov. 

Kljub sivini zaradi oblačnosti naju pritegne pogled na otoke, ki se vlečejo ob magistrali na desni. Krk je na pogled kot lunina površina, peščen, skalnat in na tej strani skoraj neobljuden. 

Na levi pa so pobočja porasla z grmičevjem, ki ga je vroče poletno sonce prezgodaj obarvalo v oranžnordeče odtenke. Pomirjujoča scena. 

V Crikcenici izkoristola Telemachovo ponudbo za internet SIM2GO (10€ za 30 30 GB), ki je posebej ugodna v času poletja. Z njo imava težave pri uporabi na iPadu, saj ne moreva vzpostaviti "hotspot" možnosti. Obljubili so nama pomoč. Na to še čakava. 

Prvo noč bova prespala v kampu Pisak pri Staremgradu pri Paklenici. 

Tudi v tam času je skoraj poln. Pravijo, da je nekaj turistov pregnal dež, zato sva dobila prostor. :).

Uživala sva tudi v pisebnem sončnem zahodu.

Nasvidenje Danska

Zaključila sva šestnajstdnevno, skupaj s potjo tri tedne, potepanje ob obali okrog Danske z avtodomom.

Imela sva srečo z vremenom, saj, sva se hotela umaknitii vročinskemu valu doma in se odpraviti na bolj sveži sever.

 Temperature so bile med 22 in 25 in največ 30°C, jutra in večeri pa so bili sveži. Sonce je vroče, v senci pa te osveži hladnejši veter. Dežja je bilo le za vzorec in še to le v obliki pršenja.

Domačini so nam povedali, da je letošnje poletje za Dansko nevsakdanje, saj so dosegli svojo najvišjo temperaturo 36°C v juliju in dežja je malo. 

Načrt sva izpolnila, še več, dodala sva še par zanimivosti. 

Ob odhodu lahko rečeva, da sva resnično uživala, še posebej v naravi in njenih posebnostih, kar je tudi bil najin namen.

Danska je zelo čista dežela z dobrimi in urejenimi cestami, kar veliko kolesrskimi in pohodnimi potmi, strpnimi vozniki in razen velikih mest, ne preveč poseljena. 

Tudi tu, kot na Nizozemskem, nikjer ob poti ne vidiš reklam in jubo plakatov, le nujne smerokaze in imena naselij, ki so postavljeni nižje, tako da ne motijo pogleda na naravo. 

Noben znak ni poškodovan, niti popackan z grafiti. Podobno je tudi s pročelji stavb. Na cestah ni veliko kamijonov, vsi vozijo strpno, le malo je prehitevanja. Pohvalno. 

Presenetilo naju je število turistov tako v kampih kot tudi na cesti in v mestih.

Obala Danske je bolj razgibana, kor sva si predstavljala, veliko zanimivih sipin, plaž, še vedno zelo naravna, je turistično zanimiva in oblegana, a deluje precej bolj umirjeno kot na podobnih destinacijah drugje. V nacionalnem parku zahodne obale posebej skrbijo za varovanje narave, zato je prepovedano hoditi izven označenih poti. 

Ni čudno, da danci uporabljajo izraz "HYGGE", ki povzame vse njihove značilnost, udobja, prijaznosti in zadovoljstvo.

Je pa tudi dežela žita, saj sva vozila po območjih, kjer so se na obe strani raztezala kilometri in kilometri žitnih polj.

Kadarkoli sva potrebovala pojasnilo ali pomoč so nam domačini prijazno prisluhnili in pomagali. 

Seveda ne smeva pozabiti omeniti, da bi brez nepogrešljive pomoči dveh appov, Google maps in Park4night, in dragocenih internetnih zapisov mnenj sorodnih popotnikov ne šlo tako gladko, kot je šlo :). In

Danska, hvala za nepozabne vtise in doživetja.