Ker je Sylt zanimiv in opevan najsevernejši nemški otok, sva se odločila, da si ga malo bolje pogledava še s skuterjem.
Odpravila sva se s trajektom tako kot zadnjič, ko sva se tja odpravila s kolesom.
Tokrat nama je vreme šlo na roko, saj je bilo sončno in čez 20°C. Lahko rečem, da kar topel dan.
Temu primerno je bilo tudi število obiskovalcev. Kolesarske steze so bile v vse smeri polne, na cesti pa veliko vozil. Vseskozi ob cesti lahko občudujeva zanimive valovite sipine porasle s travo, resjem in grmičevjem.
Ustaviva se na razgledni točki Uwe dune, ki stoji na najvišji točki otoka (52 mnm).
Razgled je resnično lep, saj se vidi skoraj večina otoka, pisebej so slikovite oblike, ki jih je v času iz peska oblikoval veter. Nekatere spominjajo na morske valove, druge na vulkanske kraterje. To točko obišče vsak dan zelo veliko turistov.
Ko sestopiva s te 'gore' se odpraviva po urejeni poti do rdečih pečin in plaži v bližini. Zanimiv je kontrast belega peska na obali in oranžno rdečih sipin, ki spominjajo na pečine in se dvigajo nad obalo.
Otoku morje odplavlja vsako leto do meter zemlje, zato se trudijo zadevo rešiti na različne načine. Povsod so ob sipinah table z napisom, da je prepovedano hoditi izven poti po travi, ki tvori ščit, da pesek ne drsi proti morju.
Najprej se odpeljeva do najjužnejše točke otoka, kjer leži mesto Hornum. Zanimive so hiše s posebnimi slamnatimi strehami, pastelno rjavih odtenkov zidov, ki se zlijejo z naravo in so očitno obvezna različica zidave, razen v največjem mestu.
Želela sva priti do svetilnika v mestu, a so nama pojasnili, da je obisk mogoče opraviti le vodeno in da je že za cel teden vnaprej termin zapolnjen.
Tudi slikati ga nisva mogla od blizu, ker je dostop do plaže in promenade nad njo treba plačati.
Hiške kot iz pravljice s slamnato kapuco so skrite v zelenju.
Torej brez izjeme v vseh mestih na otoku ne moreš brezplačno do morja, pa tudi v v bližnji okolici mest ne.
Čas je bil za kosilo, v tem manjšem mestu je bilo veliko ljudi in malo restavracij. Tako so bile vse mize zasedene. Na srečo je bila vrsta v bližnji ribji restavraciji in 'take away' majhna vrsta. Tako sva kmalu dobila in si privoščila ribji meni. Moja ribja juha je bila res okusna in izdatna, da ne govorim o Bojanovi severnomorski ribi z mini kozicami in krompirjem, ki je pokrivala cel krožnik.
Ko sva se vračala sva si ogledala tudi premikajoče sipine na severu otoka. To je zaščiteno območje in ni dostopno. Od daleč izgleda kot sneg, saj je pesek svetle barve in zaliva velik rob sipin za mestom List.
Peščene sipine in plaže so del UNESCO dediščine.
Na otoku gnezdi veliko ptic. Pravijo, da se tu ustavi tudi veliko ptic selivk na poti na jug.
Danes sva se spet nadihala severnega vetra, spočila oči na lepi naravi in si napolnila baterije za nadaljno raziskovanje Danske. Zapuščava te čarobne otoke in se odpravljajava na celino v najstarejše mestece Ribe.
Upala sva, da tu ne bo težav z iskanjem prostora v kampih, a sva se zmotila. Vsepovsod je vse zasedeno, tako na postajališču kot v kampu. Tako skupaj s francoskim parom dobiva prostor na parkirišču poleg Ribe Campinga za kratko prenočevanje (10€).
