Bukovniško jezero in cerkvica sv. Vida

Danes naju je zjutraj razveselilo sonce in jasnina. Seveda je zrak še vedno kar svež, času primerno. Sledila je odločitev, da končno zajahava kolesi in se odpraviva do ene izmed najinih priljubljenih destinacij v okolici Moravskih Toplic. 

Vožnja je bila prijetna, saj večina poti voziva po kolesarskih poteh, ki so tu lepo urejene. Pihal je rahel a precej hladen vetrc, ki pa naju ni motil. Zanimivo, v tem času je le malo kolesarjev, v toplejši sezoni pa jih je tu okoli vedno veliko.

Najprej sva se na kratko ustavila v Bugojini pri Plečnikovi lepotici, cerkvi, ki jo domačini imenujejo tudi bela golobica. Velja za eno najlepših stavb sodobne sakralne arhitekture na Slovenskem. Ko prideš v naselje ti pogled obstane na veličastno beli cerkrvi, ki stoji na pobočju majhne vzpetine nad Bogojino. 

Tudi okolica cerkve je vedno lepo urejena, cvetoča in zelena, kar še posebej poudari njeno belino. 

Zaradi epidemije je bila sicer zaprta, a sem skozi okno v vratih uspela ukrasti majhen delček lepote njene notranjosti.

Nadaljevala sva pot ob prostranih panonskih njivah, ki so tokrat večinoma zelene ali preorane in čakajo na setev.

Kolesarska steza teče ob regionalni cesti proti Lendavi, ki je kar precej prometna, še posebej pogosto po njej vozijo velika poljedeljska vozila. 

Med potjo sva občudovala štorkljino gnezdo z mladičem. Mati je visoko v zraku oprezala za zajtrkom za lačna usta mladicka.

 

Pred Dobrovnikom sva zavila levo na stransko pot proti Bukovniškemu jezeru.

Vozila sva mimo pustolovskega parka v bližnjem gozdu in nato zavila navkreber proti kapelici sv. Vida in izviru hladne studenčnice, ki ji pripisujejo energijsko moc in zdravilne učinke. 

Name vedno naredi globok vtis mogočen gozd, ki pomirja duha. Pod okriljem dreves lahko popotnik počije ob 26. energijskih točkah, ki so speljane po gozdu.

Ob izviru je tudi iz lesa izklesan škrat Blagodejnik, prijazen čuvaj izvira. Skrbi, da voda vedno teče in da blagodejna moč narave ne pojenja.

Kot vedno sva se napila zdravilne vode in jo nekaj vzela še s seboj. 

Nato sva zavila k Bukovniškemu jezeru. Po novih stopnicah sva se povzpela na pregrado in odkrila, da je tokrat namesto jezera tu le veliko posušene usedline in dve lužici. Pregrada je baje puščala in so jo morali sanirati. Uredili pa so tudi potko in dve ogledni mesti. No, naslednjič pa naju bo gotovo že pozdravilo jezerce.

Ko sva se energetsko napolnila, sva si v bližnjem gostišču privoščila še lokalno dobroto, gibanico in kavo.

Po kolesarjenju sva mišice umirila v topli termalni vodi v termah.

Ancona

20. marec

Dan sva začela v dežju na poti proti Anconi, kar pa ni motilo številnih kolesarjev, na katere sva morala paziti pri vožnji. 

Večina poti sva vozila po cesti Adriatica SS 16, ki teče tik ob obali in železnici. Poleg tega je cesta kot ena dolgaaaa ulica, saj so ves čas ob njej hiše, delavnice in trgovine, omejitev pa je večina 50 km/h. Kljub temu je vožnja lepša in prijetnejša kot na avtocesti. 

Pogosto palme krasijo ulice in cesto.

Opazno je ta del Italije premožnejši kot skrajni jug, ki pa se ponaša z biseri mest, naselij in narave.

Zvedrilo se je, zato je tokrat jutranje morje lepo svetlo modro in tudi veliko manj razburkano kot v dneh, ko sva začela najin potep.

Za kosilo sva se ustavila na obrobju mesteca San Benedetto del Tronto.

Prenočila pa bova na parkirišču v kraju Numana blizu kraja Marcelli. 

Ujela sem še nekaj trenutkov sončnih žarkov ob obali, kjer se mnogi prebivalci v trumah sprehajajo, saj je nedelja.

Kot vedno sem za spomin na obali nabrala pisane kamenčke.

Jutri bo zadnji dan najinega tritedenskega potepa na poti domov. :)

Na poti domov

19. marec

Dopoldne sva se odpravila na pot iz Matere proti domu. Dan sva večinoma vozila. Pripravljalo se je že na dež. Vozila sva po hitri cesti, ki je bila precej zdelana okrog Foggie.  

Zanimiva je bila dolga dolina v bližini Avellina, kjer se je ponujal neverjeten pogled na stotine veternih elektrarn vseh velikosti. Kot sem prebrala, italijani pokrivajo več kot 5 % energije z vetrno. Poleg tega je pogosto videti velike elektrarne s sončnimi paneli, pa tudi na strehah hiš jih je veliko. 

Ena večjih sončnih elektrarn je v mestu Troia, kjer sva se ustavila, a do elektrarne nisva mogla, videla sva jo le od daleč, ker leži na ravnini. 

troia solar plant

Pokrajina je ravninska z zelenimi griči in polji.

Pod noč sva se ustavila in prenocila v pičivališču za avtodome Villago camping Costa verde, ki je, eno redkih,  odprto celo leto.

Ponoči je začelo deževati in tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Nic zato, saj sva itak morala na pot.