Rondinara - štirinajsti dan

Nedelja, 22.september


Ponoči je malo deževalo in pihal je veter. Dopoldne se odpraviva po vzhodni obali proti plaži Rondinara, ki leži nedaleč proč. To področje je znano po veliko zelo lepih plažah. Za vsako je značilna kakšna naj zanimivost. Rondinara leži dobrih 8 km od glavne ceste, a pot proti plaži je v zelo, zelo slabem stanju. Cesta je ozka, strma, težko se srečuješ z vozili nasproti, še posebej, če imaš avtodom.

Ker je deževen dan je plaža samevala, le nekaj se nas je sprehodilo ob obali. Plaža je peščena, mivka, brez prave sence. Poleti mora biti kar strupeno vroče. Zaliv je lepe oblike. Danes je bilo morje zelo raznurkano. Zaliv je prav gotovo slikovit, lep, a ne odtehta težav s slabo cesto.

Bonifacio - trinajsti dan

Sobota, 21. september


Po zajtrku sva se s skuterjem odpeljala do starega dela mesta Bonifačo, ki je stisnjeno v varno obzidje visoko na skalnatem klifu. Ime je dobilo po markizu Bonifaciju iz Toskane, ki se je peljal mimo na ejspediciji iz Afrike 828 leta. Mesto so oblegali pirati.

To je srednjeveško mesto zgrajeno na presenetljivih belih apnenčastih klifih. Do njega lahko prideš peš po stopnicah, ki vodijo iz marine, ali pa z avtom po cesti. Zaradi vikenda je bilo vsepovsod veliko turistov. Dan je bil sprva oblačen in vetroven, prvič odkar sva na Korziki. Najprej sva šla do zahodnega dela mesta, kjer je pokopališče in lep razgled na Sardinijo in zahodno obalo Korzike.

Veter je pregnal oblake in postalo je kar vroče. Sprehodila sva se po slikovitih, ozkih ulicah iz 11 stoletja stare citadele, kjer je vsak meter spremenjen v bar ali restavracijo, ki vabijo turiste. V sezoni je tu najbrž živahno in nabito s turisti. Sedaj pa so le tu in tam zasedene mize, kljub temu, da je na ulicah kar precej ljudi.

Nato sva se odpravila proti Escalier du d'Aragon, 187 stopnicam, ki strmo vodijo po klifu do morja in so baje bile izklesane v eni noči leta 1420, čeprav nekateri menijo, da so bile sklesane veliko prej z namenom dostopa do vodnjaka s pitnovodo. Navadno je tu vstopnina (2,5€), danes in jutri pa je dostop prost zaradi praznika. Stopnice so vklesane v bele apnenčaste skale in so precej strme v spidnjem delu so bile visoke okoli 40 cm. Vsekakor impresivno. Stopnice se končajo v vklesani ograjeni potki, ki vodi ob morju okoli klifa. Zelo lepo in slikovito. Bele skale klifa, modro kristalno čisto morje in obzidje mesta na klifu.
Bilo je res krasno doživetje, vsekakor vredno ogleda. Pot nazaj je bila kar zalogaj zaradi strmih in visokih stopnic.

Nato sva se sprehodila do obzidja, trdnjave, kjer sva si ogledali prostore utrdbe, vklesane ingrajene v skalo.
Privoščila sva si pico in se po kosilu odpravila s skuterjem do Punte di St. Antonio, najjužnejše točke Korzike. Del poti je potrebno iti peš. Področje je poraščeno z tipično makijo, ponujajo se krasni razgledi na obalo, svetilnik, krasno plažo, sinje modro morje, otočke Od tu je Sardinija skoraj na dlani, neverjetno... Na nekaj mestih sva naredila posnetke starega obzidja in mesta, saj je od tu res lep razgled nanj, veter je pihal, zjasnilo se je in postalo je zelo vroče.

Preživela sva lep zanimiv dan, 6ur raziskovanja, uživanja v lepotah narave in stvaritvah človeka.
Okrog 17.00 sva prvič doživela prvih nekaj kapljic dežja...

Filimosa - dvanajsti dan

Petek, 20. september


Zjutraj se odpraviva najprej do Filimose, znanega prazgodovindkega najdišča kamnitih manhirov, monolitov in ostankov naselbin starih do 8000 let. (Vstopnina 9 €.) Tu je tudi muzej na to temo. Takih najdišč je precej na jugu Korzike.

Iz monolitnega kamna izklesane silhuete oseb, nekatere tudi z meči. V precejšnji vročini si ogledava celoten kompleks in se odpeljeva dalje proti proti Bonifaciju, mimo mnogih kampov in lepih peščenih plaž v bližini Proprijana.

Cesta je sicer široka in lepa, vendar praktično so sami ovonki, vzponi in spusti.
Vstaviva se v kampu Cavallo morto, 3,5 km pred Bonifačijem.
Zvečer se s skuterjem odpraviva na prvi ogled mesta.