Srečanje letnikov 1949

V soboto 21.11.2009 smo se letniki 1949 iz Tolmina in okolice srečali v gostišču Rutar. Čeprav se nas je zbralo le 22, smo preživeli prijeten in nepozaben večer. Leta tečejo, zato je prav, da se vsaj na deset let za trenutek ustavimo, pozabimo na vskdanje hitenje in težave in ujamemo nekaj prijetnih ur v skupnem druženju. Tokrat smo v igrivem vzdušju obujali spomine na tista lepa otroška leta, ki smo jih brezkrbno preživeli v šoli in izven nje. Povedali smo si, kako smo se do sedaj znašli v življenju, se spomnili tudi tistih, ki jih ni več z nami in si obljubili, da se čez deset let spet dobimo.
S temi mislimi pa nas je letnica pospremila v prijeten večer.

Pozdravljeni!

Čudovito je biti ČLOVEK in preprosto ŽIVETI.
Zazreti se v nebo in videti sonce...
opazovati cvetje...
in zvezde ponoči...
gledati otroke in se igrati z njimi...
delati, kar te veseli...
sanjati...
in biti zadovoljen.
Tako življenje je PRAZNIK.

In za nas, dragi letniki, je danes praznik.
Čas se ne ustavi.
Vztrajno in vsem enako hitro nam šteje leta.
Odkar smo se zadnjič srečali, jih imamo že pet več.
Šestdeset!
Kar hitro prestopamo stopnice navzgor.
Šestdeset!
Ah, bodimo optimisti, saj optimist vidi sonce, četudi so na nebu črni oblaki...

Nocoj smo se zbrali zato, da se poveselimo, da poklepetamo, si morda celo kaj prijateljsko zaupamo.
Saj prijatelji so kot baloni. Ko jim enkrat pustiš oditi, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo...
Na trenutke smo tako zaposleni z delom, da ne opazimo, kako jim pustimo odleteti.
Zato smo prišli, ker ne želimo, da bi se to zgodilo.

Želim, da bi se imeli lepo.
Zaključila bom z besedami, ki si jih je vredno vtisniti globoko v srce:

Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
In sedaj, ko sem tu, sem ugotovil, da sem pozabil živeti...
Zato -
- ustavi se pri delu,
- poglej skozi okno in poduhaj cvetlico,
- privošči si potovanje,
- pokliči prijatelje na klepet,
vse drugo bo počakalo!!!!
NE POZABI ŽIVETI !!!!

V Tolminu, pri Rutarju, 21. 11. 2009
( sestavila in brala Senka )

Obisk Arezza 09

Na poti domov sva v nedeljo obiskala tudi Arezzo, mesto v Toskani, kjer je med drugim R. Benigni, posnel znani film La vita è bella (1997). Nekaj utrinkov z ogleda mesta.

Assisi - romarsko mesto v Umbriji

Ker sva z Bojanom imela cel vikend časa, sva se odločila, da si ogledava Assisi, romarsko mesto v Umbriji. Mesto šteje 25.000 prebivalcev, od katerih jih le 6000 živi znotraj starega mestnega obzidja. Assisi je srednjeveško mesto, ki ga še danes varuje mogočno obzidje. Mesto je izjemno lepo, saj ga krasijo kamnite stavbe, tlakovane slikovite ulice, prekrasni detajli kovanega železa na oknih, ograjah, balkonih, stilno oblikovani mestni razsvetljavi, zanimivi detajli lesa na polknih, vhodnih vratih hiš, vil in palač, strehe narejene iz terakote pa doponjujejo lepo podobo mesta.

Pogled pogosto uokvirijo obokane male uličice, okrašene z zelenjem in cvetočimi rožami. Kamen les in kovano železo so osnovne prvine tega res lepega mesteca, ki je svojo zgodovino začelo že leta 1000 pr. n. št. V mestu je veliko zares mogočnih cerkva in je pravo romarsko središče in UNESCO ga je uvrstilo med svetovno dediščino mest. Bilo je večkrat porušeno, tudi potresi mu niso prizanesli, kar lahko opazimo na posameznih detajlih obokanih vrat in sten v ozkih ulicah.

V mesto vodi 8 znamenitih mestnih vrat.
Ker je bil sončen jesenski dan, se je na ulicah in v cerkvah trlo turistov in romarjev. Močan vtis je name naredila cerkev sv. Frančiška Assiškega (ustanovitelj frančiškanskega reda), ki je zaradi svoje mogočnosti, daleč vidna po celi dolini, stavba v kateri najdemo cerkev v cerkvi in tudi grobnico s posmrtnimi ostanki svetnika.