Serpentine Lacets de Montvernier

Včeraj sva prespala v dolini. Okrog polnoči je namreč začel med dežjem naletavati sneg, zato sva se odločila zapustiti Couchevel in se spustiti nazaj v dolino. Sneg in ohladitev sta bila napovedana in zato nisva želela reskirati težav z vožnjo po snegu.

Kljub noči sva našla mirno parkirišče, kjer sva prespala.

Zjutraj so se megle še vedno podile po vrhovih gora, a se je začelo jasniti. Peljala sva se proti Italiji in se ustavila v manjšem kraju Pontamafrey. Tu so znane in slikovte 

serpentine Lacets de Montvernier, ki so skrbno skrite v pobočju hriba.

Serpentine Lacets de Montvernier so vzpon dolg 3,4 kilometra. Za teh 18 neverjetnih serpentinskih ovinkov, ki premagujejo 400 m višinske razlike, je bilo potrebnih kar šest let dela, med letoma 1928 in 1934.

Pišeji, da so jih delali rudarji, zemeljski delavci, kamnoseki in zidarji, z lopatami, krampi, kladivi in ​​dleti, lomilkami, kladivi, samokolnicami in veliko eksploziva, da so končmo položili cesto in postavili suhozide.

Serpentine, zložene druga na drugo in vgrajene v pobočje vzpetine so ene najspektakularnejših cest v Savoji in resnično prijeten izziv za kolesarje.

Prespala sva na parkirišču blizu mesta. Zbudila sva se v sveže sončno jutro. Po zajtrku sem se sama odpravila peš po serpentinah, ker sem se prejšnji dan polila z vrelim čajem po desni nogi in zaradi mehurjev nisem mogla na kolo. Bojan pa je zajahal kolo in z njim premagoval višinske razlike.

Pogled na mesto in dolino je z vsako serpentino lepši. Zaradi zgodnje ure ni bilo na cesti ljudi in vozil, le cestne službe so kosile travo in grmičevje. 

Na vrhu sem se za trenutek ustavila na lepi razgledni točki pri kapelici.Kapela Balme je posvečena Brezmadežnemu spočetju in ponosno gleda na dolino.

Zgrajena je bila leta 1863 z uporabo materialov iz stare utrjene hiše, ki je stala na istem mestu. 

Pot sem nadaljevala proti vasici Mountvernier. Leži na blagem pobočju nad pašniki, kjer se pase velika čreda ovac na eni strani ceste, na drugi pa skupina krav. 

V ozadju so rahlo zasneženi vršaci, ki nudijo vasi prelepo kuliso.

Ko se približam ograji, da poslikam ovčke, me prijazno opomnita dva lepa ovčarja, da nisem zaželena gostja med ovcami :).

Vasica je strnjena okoli cerkve, kamor sem se po strmi poti povzpela. Žal je bila cerkev zaklenjena. V vasi je kar nekaj ljubkih novih lesenih in zidanih hiš 

V nadaljevanju gre cesta še mimo dveh vasi in pripelje do prelaza Col du Chaussy, kamor je odkolesaril Bojan (13,5 km in 1000 m višinske razlike).

19. etapa dirke po Franciji leta 2015 so kolesarji dirke Tour de France prvič prečkali prelaz Col du Chaussy.

Tako sva spoznala pobliže še eno destinacijo Toura de France.

Pred nadaljevanjem potovanha sva si igkedala še skupinsko instalacijo v bližnjem mestu. 

Na pobočju hriba v vasi Sainte-Marie-de-Cuines stoji instalacija Auro, največje kolektivno umetniško delo na svetu.

To monumentalno delo land arta (5000 m²) je sestavljeno iz 42.000 majhnih aluminijastih avr, umetnost je plod domišljije Marca Biétryja in simbolizira solidarnost med ljudmi.

Pot nadaljujeva proti prelazu Col de. Mont Cenis. Na poti sem uživala v pokrajini, vrsacih in dolinah in tudi s strahim gledala s ceste proti strminam. 

Parkirala sva na idiličnem kraju ob akomulacijskem jezeru, ravno ko se je poslavljalo sonce.

Smučarska meka Courchevel

Zjutraj sva se pred odhodom odpravila še do letališča, ja res je, letališča v strminah gora. To je sicer že drugo letališče tega tipa, ki sva ga obiskala, kjer pristajalna steza teče po hribu navzgor. Tako se zaokroži celotna ponudba tega turustičnega naselja.

Danes napoved omenja dež popoldne in ponoči in večjo ohladitev. Sicer je nekaj oblakov že dopoldne prekrilo nebo, a sonce je vendarlenašlo svoj prostor in ogrelo zrak. 

Odpeljala sva se proti novi destinaciji. Pot navzdol po strmih serpentinah v dolino je bila slikovita ob pogledu na sive skalnate vrhove v kontrastu z jesensko barvo drevja.

 V dolini pa prostor zapolnjuje mesto, ki se kiti z lepo kuliso Alp. 

Pretežen del dneva sva preživela v vožnji in v poznem dopoldnevu sva zapeljala na serpentine, ki vodijo do Courchevela. 

Prebrala sem, da je bilo to mondeno smučarsko središče ustanovljeno okoli leta 1850. Danes privablja petične in slavne obiskovalce, saj ponuja vse za udobno smuko in preostali čas. Tudi tu imajo visokogorsko letališče. 

Ko sva prispela do prvega naselja, sva ugotovila, da gre pravzaprav za več skupin naselij, ki sestavljajo Courchevel. 

Tu ponujajo urejene smučarske proge, številne restavracije, trgovinice in luksuzne nastanitve. Vse pa je trenutno prazno kot mesto strahov. Le tu in tam srečava kakšnega obiskovalca.

Courchevel 1850 je eno izmed letovišč, ki leži najvišje in je tudi najbolj znano v dolini Courchevel.

Ker so naselja stisnjena v breg v njih ni veliko prostora za parkiranje avtodoma. 

Po kroženju in ogledu centra smučarskih skakalnic je začelo pršiti in v daljavi se je dež že razvil. Parkirala sva ob manjšem jezercu,kjer bova prespala.

Prelaz Alpe D'Huaez

Zapustila sva dolino Ubaya in se odpravila proti naslednjemu prelazu, Alpe d'Huaez.

Voziva po jesensko živobarvno odeti pokrajini, ki se počasi poslavlja in se pripravlja na sneg. 

Nekaj časa cesta leži izven alpskega območja, kasneje pa se zopet pokažejo prvi skalnati vršaci, ki so tudi že malo potreseni s snegom. 

Cesta se vije nad strmo in ozko sotesko reke, ki se nato izteka v slikovitoin veliko akumolacijsko jezero, katere visok jez visi nad dolino.

Zadnji del poti, kot ponavadi v zvezi s prelazi, se zagrize v pobočje in v ozkih in dolgih serpentinah hitro premaguje višino. Ta cesta zgleda varnejša, saj bujno drevje zakriva pogled v dolino.

Par serpentin pred koncem se odpre pogled na znano visokogorsko smučarsko sredisče Alpe D'Huaez. 

Vgnezdeno je v idilično pokrajino alpskih skalnatih vrhov in s travo poraslih pobočij hribov. 

Alpe d'Huez, ki je večkrat gostil konec etape Tour de France, je bilo tudi prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1968, se nahaja na nekdanjih gorskih pašnikih vasi Huez, 59 km od Grenobla. Je del masiva Grandes Rousses (3465 m). 

Središče Alpe d'Huez se je razvilo leta 1936 na nadmorski višini 1860 metrov s Pic Blanc, najvišljim vrhom, ki se dviga na 3330 metrih v ozadju.

Njegova smučišča se nahajajo na travnati planoti, obrnjeni proti jugu, na nadmorski višini 1860 m, zato smučarjem ponujajo maksimalno količino zimskega sonca.

Naselje ima 1700 stalnih prebivalcev in 32500 postelj.

Odpira se pogled tudi na oddaljene ledenike, ki se svetijo v soncu. Parkirava v centru smučarskega naselja, ki je v bistvu pravo malo mesto. Sestavljajo ga skupine obsežnih stavb, veliko parkirišč, trgovinic in restavracij, ima pa celo šolo in lepo arhitektonsko zasnivano novo cerkev. 

Ne manjkajo niti bazeni in veliko drsališče. Vse našteto trenutno spi "poletno spanje" in čaka na prvi sneg, ko bo tu živahna množica gostov (do 32.000).

Čez mesto tečejo žičnice do strmin. Vsepovsod so postaje za vstop. Na okoliških strminah samevajo gondole in sedežnice. Na eni od strmin pa so že pognali umetno zasneževanje. Pricakuje se, da bo v naslednjih dneh temperatura padla pod ničlo.

Sprehodiva se skozi naselje in narediva nekaj posnetkov. Zvedrilo se je in malo otoplilo, tako da je bil sprehod prav prijeten

Cime de la Bonette

Jutro je bilo sveže in delno oblačno. Po kosilu se je zjasnilo in otoplilo, bilo je primerno, da se s skuterjem odpraviva na prelaz nad 2800 mnm. 

Tokrat ne bova kolesarila, saj so mišice še malo utrujene, pa tudi zahtevnost trase za naju ni najbolj prepričljiva. :)

Toplo sva se oblekla, dvojne hlače in dolge rokave z bundo, da nama na motorju ne bo mraz. Vožnja je bila resnično čudovita, lepa široka cesta, neverjeno okolje in krasno vreme.

Prelaz Cime de la Bonette se nahaja v narodnem parku Mercantour med dolino Ubaye in dolino reke Tinée. "Cime" v francoščini pomeni "vrh".

Do Cime de la Bonette je vzpon dolg 23,3 kilometra, s pozitivnim vzponom 1587 metrov. Ima povprečni naklon 6,8 %. Najvišja točka je na 2803 metrih nadmorske višine.

Ocenjujejo ga kot najlepši vzpon v Evropi in je druga najvišja asfaltirana cesta v Alpah. Je tudi najvišja točka, ki jo je kdajkoli dosegla dirka Tour de France.

Cesta se iz doline zlagoma vije po grebenu hribov in kasneje zareže v posebno pokrajino, ki bi jo lahko primerjali zaradi rdečkasto zlate barve z Marsom.in seveda  zaradi razgibanosti terena. 

Zlato rjava barva trave in lišajev se meša s temnosivo barvo skal in melišč. 

V zgornjem delu se cesta vije v ostrih ovinkih in je tudi malo ožja. Vijuga skozi čudovito pokrajin pašnikov z ovcami in majhnimi potoki.

 V zadnjih nekaj kilometrih rastlinje zlagoma nadomestijo skalovje in melišča. Večina ceste ni ograjena, čeprav so robovi previsni daleč v dolino.

Ustavljava se, da ujameva to lepoto v objektiv. Razgledi so božanski in sežejo daleč naokrog. 

Nad vrhovi, ki so tu pogosto špičasti in v obliki piramide se tu pa tam vlečejo puhasti beli oblaki, ki sceno le še polepšajo.

Iz ovinka v ovinek je zrak ostrejši. Ko prispeva do gore Cimr de la Bonette, ugotoviva, da je cesta, ki obkroža vrh gore zaprta za vozila.

Parkirava in se peš odpraviva po poti, ki tako lepo obkroža piramidasto goro. Na pogled zgleda vrh kot velik kup temnega grušča. 

Od blizu ugotoviva, da je kamnina podobna suhi glini, ki se kruši v skrilavce in pesek. 

Na tej višini je zrak hladen in redek, kar začutim kot rahel glavobol in težje dihanje. A sprehod je prijeten, saj je poplačan z dih jemajočimi razgledi na vse strani. 

Pot na vrh ni odprta, ker jo popravljajo. Ustaviva se ob skali z obeležjem. Je pa zanimivo, kako lepo cesto so speljali okoli gore tik pod vrhom. Slikovit je pogled na to krožno cesto. 

Ko se vrneva do skuterja, srečava motorista z crčrnogorsko registracijo in ga ogovoriva po naše. Ni naju razumel, ker je bil dejansko Turek, ki trenutno živi v Črni Gori. 

Zadovoljna sva se vrnila v dolino in si tam spotoma obledala še grad hotel in pokopališče nad vasjo.

Razgled na vas je prelep. Franciske Alpe so naredile na naju zelo dober vtis in naju navdušile.