Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

četrtek, 10. julij 2025

Polenovka, trsk, štokfiž

Želela sem izvedeti nekaj več o polenovki, po naše štokfižu, pa se poprašala ChatGPT. Tu je povzetek njegovega odgovora. 
Trski na Norveškem pravijo "torsk" in posebno ime *"skrei", kar pomeni "vandrovka"

Norveška ima največje divje zaloge atlantske trske na svetu, predvsem v Barentsovem morju in ob severni obali.

"Skrei" so selitvene trske, ki vsako zimo preplavajo od Barentsovega morja do severne Norveške, predvsem Lofoten, Senja in Vesterålen.
Selitev trske poteka med januarjem in aprilom, ko potuje do gnezdišč za drst. Gre za velikanske primerke – do okoli 180 cm in 55 kg .

Pomen trske v kulinariki
Mesnato, belo, rahlo, razpadajoče meso se pripravlja na različne načine: 
– kuhane, pečene, ocvrte trske.
Norveška kulinarika vključuje trske v številnih jedeh: klippfisk (soljena in sušena trska), lutefisk, torsk z maslom, persetorsk, torsketunger in številne druge tradicionalne jedi 

Meso je bogato z beljakovinami, vitamini A, D, B12, omega‑3 in selenom.

Gospodarski in kulturni pomen trske

Trska, predvsem skrei, je že stoletja temelj prehrane in trgovine v Norveški – že v času Vikingov sušena trska (stockfish).
Skrei pomeni "vandrovka" – izoblikovala se je kot znak kakovosti zaradi svoje selitvene mišićaste strukture.
Trska je vodilna gospodarska dobrina, pomembna tako za zgodovino kot za današnji izvoz.
Taka stojala so vsepovsod po Lofotih in v času lova trske polne rib, ki se sušijo. Močan vonj po ribi preplavi celotno otočje.

sreda, 9. julij 2025

Vasica Å

Danes sva si vzela prost dan in malo lenariva. Šele pozno popoldne sedeva na skuter in se odpeljeva do ribiške vasice Å, o kateri sem že pisala. 

To je ljubko slikovio naselje, ki ima lesene hiše postavljene pretežno na koliščih. Zanimiv je center mesta, kjer so različne stavbe, ki spadajo v muzej polenovk. 

Na strehah stavb gnezdi na destine galebov, ki neprestano preletajo nad glavami in se glasno oglašajo. 

V bližini je stavba, kjer visijo polenovke ali pa samo njihove glave.

Ulico krasijo tudi slikoviti čolni. 
Zanimiva, da lesene niso le hise, pač pa tudi ulica, ki povezuje naselje na bregovih obale.

Na plakatu muzeja izveva, koliko in kdaj lovijo polenovke / trske. Tu so podatki iz pkakata:

"Ali ste vedeli, da:

- Proti koncu aprila je 400.000 m² površine Lofotskih otokov prekrite s suho ribo.

-Vsako leto se na Lofotih na ribjih stojnicah posuši 16 milijonov kg trske.

-Suha riba je sestavljena iz približno 80 % beljakovin.

-Teža trske se po sušenju zmanjša za približno 80 %?'

Neverjetno, kajne?

Sprehod po ribiškem naselju je prijeten in nudi veliko lepih scen za fotografiranje. 

Pod "večer", ki to tu ni ;), se vrneva v svoje m-domovanje

Otok Vaeroy, Lofoti

Danes imava trajekt ob 9:45, s katerim bova obiskala opevani otok Vaeroy, na jugu Lofotov. Vožnja traja uro in pol, in je, zanimivo, brezplačna za osebe in vozila.
Pred odhodom sem peverila podatke o otoku, da se pripravim na obisk. Po videnemu lahko rečem, da vse kar pišejo, drži, in da je še veliko več, kot lahko poveš z besedami.

Včasih si želim, da bi lahko vtise zagrabila in jih nesla s seboj domov, a se ne da. No, fotografija je nekakšen približek te možnosti, zato fotografiram.

Værøy je dejansko očarljiv otok, ugnezden na repu divje lepote Lofotskega arhipelaga. 
Ponudil nama je nepozaben vpogled v eno najbolj oddaljenih otoških skupnosti na Norveškem. Ta edinstveni arktični otok ponuja pustolovcem in nam sodobnim nomadom, ljubiteljem divje narave, duševni mir in užitek. 

Kulturna zgodovina Værøya sega v kameno dobo, (6000 pr. n. št.), Ohranjena so tudi naselja iz železne dobe in vikinške dobe. Vse to daje le še bolj patinast pridih okolju.
Prebivalci Værøya se ukvarjajo z lovom in ribolovom. Štokfiž, kot pravimo mi suhi polenovki, je poleg lova na kite osrednja dejavnost, kar začutijo brbončice v nosu, takoj, ko stopiš na otok. Povsod so tudi lesena stojala za sušenje teh rib.
Neverjetna je zgodba, da orle tradicionalno lovijo z golimi rokami za nagrado. Imajo tudi posebno pasmo psov za lovljenje ljubkih puffinov (za meso in perje), ki gnezdijo na pečinah južnega zaliva. 

V času gnezdenja teh ptic pazijo nanje tako, da omejujejo dostop do območja. 
Izjemnosti vasice in otoka podkrepijo njegove gore stare približno 400 milijonov let.  Njijove izjemno neponovljive oblike in velikosti so oblikovale tektonske aktivnosti v preteklosti. 
Ta starodavni čas je pustil na njih osupljivo in ​​robustno naravno lepoto, ki začara obiskovalca.

Osupljive oblike pa so gore dokončno dobile, ko jih je gladil in lizal led v ledeni dobi (pred 2–3 milijoni let). Z višine teh gora spominjajo ti ovalni zalivi na kraterje. 
Že vožnja mimo otoka je bila prijetno doživetje, ko pa smo pristali, nas je pozdravila slikovita vasica Sørland v vsej svoji pestrosti, zi barvitimi lesenimi hiškami raztresenimi po zalivu in visoko belo cerkvijo v sredini. 
Sprva je bilo oblačno, a veterc je do popoldneva pometel nebo in nama ponovno zagotovil izjemno svetlobo in s soncem obsijan otok. Bojan pravi, da moram imeti tam zgoraj nekoga, ki me porajta in nama vsakič priskrbi lepo vreme. 

Pripravila in pojedla sva sendviča in se odpravila na raziskovanje otoka po priporočilu lokalne zloženke. 
S skuterjem sva se najprej peljala proti vzhodu otoka čez prevalo in se spustila proti lepi ovalni peščeni plaži. Nad njo je viselo zanimivo ovalno sedlo med dvema skalnima vrhovoma.
Sledile so še manjše plaže in nad njimi strma skalna stena. Pripeljala sva se do opuščenega letališča, kjer dandanes namesto letal "pristajajo" avtodomi. 

Sprehodila sva se po travnati dolini nad morjem. Na obalnih travnikih pogosto stojijo manjši šotori, saj nekateri želijo to divjo naravo doživeti prav na prvinski način. Brrr, zame je tu premrzlo za kaj takega.
Vrnila sva se v vas in se nato odpravila proti zahodu. Parkirala sva v dolini in se podala po uhojeni strmi stezi proti bližnjem sedlu. 
Najin cilj je bilo pobočje gore Høen (460mnm) ki se razteza na zahodnem delu zaliva. Višina ni nič posebnega, je pa zato teren bolj zahteven.
Že vzpon na sedlo je bil konkreten, saj tja vodi le uhojena steza, ki teče po mehkem podrastju, večinoma mahu in nizkih grmičkih borovnic, ki ravno cvetijo. 


Pogosto po stezi teče tudi voda, saj je teren zelo močvirnat. 
A vse te težave so bile nepomembne, ko sem se ozrla v dolino in je pogled zajel slikovit zaliv s pisanimi hiškami ribiške vasi okinčane z neverjetnimi oblikami gora v ozadju.. 
Najbližja primerjava je lahko le Disnejeva risanka.
Na sedlu se je odprl prekrasen pogled proti otoku Moskines in ostalim otokom Lofotov .
Ko hodis po grebenu gore šele spoznaš,da se strma pobočja na tej strani nenadoma prevesijo v odrezano steno, ki visi naravnost navzdol do morja na drugi strani. 
Pot sva nadaljevala povprek po sprva zelo strmem pobočju. Hoja ni bila prijetna, saj si moral paziti, da se ne spotakneš v kaksmo korenino in zgrmiš v dolino. Kasneje se je zadeva malo zboljšala in sva vrh dosegla po lazji potki.. 
Med potjo sva imela izjemne razglede in naredila enkratne posnetke. Prava svetloba in lepa scena sta dosegla svoje.
Na vrhu gore je vojaški objekt in izza njega je strm previsni skalni greben, ki gleda na zadnji del otoka.
 S strahom sem šla do točke, kjer sem uspela poslikati zanimiv zaliv in gorski greben, pod katerim so še vedno ostanki zapusčene vasi Moåstad. 
Panoramski razgledi s te razgledne točke so očarljivi, še posebej, ko sonce obliva gorski svet in ustvarja odsev v morju. S te točke sva videla še najjužejši otok Lofotov, Røst, ki je tudi poseljen in na severu ležeči. Mosken. Opazila sva celo gorovje oddaljene celine.

Pot v dolino je potekala nekaj časa po cesti, nato pa po krajši strmi poti med serpentinami ceste in se le s težavo prebijala skozi močvirnato podrast. 

Zaključila sva hojo skozi, za promet zaprt, predor brez razsvetljave. Še dobro, da telefon tudi tu lahko pomaga, z lučko.

Ko sva bila pri skuterju, se je počasi oblačilo, zapihal je svež veter in posledično se je ohladilo. V vasi sva pomalicala in ponovno srečala prijaznega nemškega kolesarja Dietra, ki je od doma do sem s klasičnim kolesom prevozil 3000 kilometrov. Pot pa nadaljuje proti Kirkinesu, kjer ga čaka prijateljica. 
Občudujem ljubke pisane lesene hiške, ki zgledajo kot maketa, igracke v oeskovniku. Vse okrog njih pa so zeleni, zgledno pokokošeni travniki.
Premražena sva šla v bližnjo restavracijo na topel čaj in pocakala na odhod trajekta ob 22:45. Uffff, kako dolg a prekrasen dan je za nama. Lofoti so resnicno sanjska destinacija, če le ljubiš naravo, dober zrak in mir. Celo turisti se zlijemo z naravo in ne motimo te spokojnosti. Skušamo spšstovati njene zakonitosti. Kljub turizmu jim uspeva vzdrževati svojevrstno in njim lastno življenje.
Tole objavo sem pisala med čakanjem na trajekt in vožnjo z njim, dokončala pa danes zjutraj. Domov sva prispela šele okrog ene ponoči.  

Moram dodati se to sliko s spleta in misel, ki zaokroži vse moje občutke.

Pa se putpuri z otoka






ponedeljek, 7. julij 2025

Nad vasico Å

Danes je na nebu nekaj koprenaste oblačnosti in piha, a je še vedno lepo. Svetloba za fotografiranje lofotskih lepot sicer ni tako učinkovita kot včeraj. 

Po zajtrku se odpeljeva nazaj proti mestu Reine in se parkiirava na istem parkirišču kot zadnjič. 

Bojan je pripravil skuter in odpeljala sva se proti ribiški vasici Reine, kjer sva nameravala splezati proti jezeru, ki leži na polici nad zalivom.

Skuter pustiva ob cesti in poiščeva stezo, ki bi vodila do police. Uradno ni nobene poti, je pa lepo uhojena steza, ki se vije po pobočju. Teren je skalnat in mahovit in mestoma moker, ker voda curlja od vsepovsod. 

Ko prilezeva na polico, se pred nama odpre razgled na najlepšo vasico na Lofotih na eni strani in temnomodro gladino jezera pod skalnatimi previsi.

Sama skupaj s skupino  galebov uživava mir in spokojnost narave okoli naju. 

Usedeva se na skalo in preprosto pijeva te lepote, da bi jih čimbolj zaobjela. Poskusiva tudi s telefonom zajeti lepe posnetke, ki pa so le približek realnosti. 

Pod nama ležijo otoki in otočki posejani z lesenimi hišami in povezani z elegantnimi mostovi. 
Mogočne skanate gore bedijo nad zalivom in dopolnjujejo sceno. Zdi se koraj brezčasno, neresnično in spokojno.

Lep primer razgleda s police (z interneta)

pogled na Reine

Bolj ko spoznavam to deželo bolj ugotavljam, da jo sestavlja nepozabna mogočna narava, morje, fjordi, ogromni slapovi in ledeniki. Povsod po deželi so posejane minimalistične ljubke, a skromne lesene hiše pretežno zamolkle rdeče barve.  Ni bahavih stavb in vil, celo veliko nesto, kot je Bergen, sestavljajo te slikovite lesene stavbe. Kot kontrast omenjenemu, pa na cestah mrgolijo modernu električni avtomobili, po većini Tesle.

Norvežani so po statistiki med bolj zadovoljnimi ljudmi, kar prav gotovo ne pogojejo z lastnino dragih vil in hiš. Zanimivo.

Raziskovanje nadaljujeva s skuterjem po spustu s police. Peljeva se do zadnjega naselja na jugu Lofotov, do znamenite vasi, ki ima najkrajšo ime, Å. Posnetek pri obcestni tabli je ikoničen in najbrž kar obvezen. ;)

V vasi se odpraviva na skalnato vzpetino nad vasjo. 

Od tod se odpira razgled na ribiško vasico, ki je danes bogato obiskana in na mirno gladino še enega jezera pod gorami. 

Očarljiva vasica Å krasi najjužnejšo konico otoka Moskenes. Zgodovina kraja sega v začetek 19. stoletja in predsravlja bogato ribiško dediščino Norveške.

Sprehid sva zaključila z vožnjo do najinega mobilnega domeka. Tu je že obdobje polnočnega sonca, ko sonce pravzaprav ne zaide, a si ga še nisva ogledala, ker vedno prej zaspiva.

Bojan zvečer okrog devete ure zastre vsa okna, da ustvari temo, saj sicer telo ne ve, da je treba iti spat. ;).

Jutri naju čaka obisk otoka Vaeroya , ki keži na jugu Lofotov. Pravijo, da je izjemno lep in se že veselim izleta nanj.