Kalanka Sormiou

Danes sva se s skuterjem odpravila v naslednjo kalanko. Po polurni vožnji in neštetih ovinkih, s pomocju Mr. Gugla, sva uspela priti do parkirišča sredi gozda. Tu so naju ustavili, ker za vikend ni dovoljena vožnja z vozili do zaliva, razen za goste tamkajšnje restavracije.

Parkirala sva najin konjiček in vzela pot pod noge. Čakalo naju je 2,5 km hoje v eno smer. Pot se sprva strmo dviga do slemena, nato pa se po serpentinah spušča na obalo.

Z vrha prelaza se je odprl lep pogled na zaliv in okoliške skalnate grebene.

Za  zadnji del poti sva izbrala krajšnjice in do obale opravila dobrih 45 hoje, nič težko ob prekrasni panorami in ne preveč vročem dnevu. Poleti mora biti hoja veliko težja.

Calanque de Sormiou je največja kalanka v narodnem parku Calanques in je poleg krasne lege, ćistega zelenomodrega morja znana še po plezalnih stenah. Tudi danes sva lahko videla veliko plezalcev na skalah bližnjih grebenov. 

Na plaži je bilo ze veliko kopalcev, nekateri so že zabredli v azurno modro morje. 

Zaliv je v vdolbini hribov,, kjer se bohiti zelena in cvetlična vegetacija in borovci. 

Posebej slikoviti so cvetoči grmi maksi vresja, visoki do en meter.

Zaliv Sormiou je najširši in nedvomno eden najlepših tu okoli. Bojan se je povzpel na vzpetino in uspele so mu krasne fotografije celotnega zaliva. 

Voda je vabila, a žal nisva imela kopalk s seboj. Pa naslednjič, ko se spet vrneva :).

Pred odhodom sva v restavraciji kupila sladoled in se počasi odpravila nazaj. Na slemenu sva občudovala razgled na Marseilles. 

Prispela sva do skuterja in nato do kampa.

Kalanke so vsaka posebej zanimive in vredne ogleda. Narava resnično presega samo sebe v ustvarjalnosti.

Tako je minil še en zanimiv in aktiven dan.

Narodni park Calanques de Cassis

Danes sva se s skuterjem odpravila na ogled južnega dela Narodnega parka Calanques de Cassis.

Peljeva se do obrobja Marseillesa in zavijeva po obali na levo proti kraju Les Goudes. 

To območje krasijo veličastne pečine, modrina širnega morja, neverjetne kalanke, ki se kot kače zajedajo v celino in izjemna flora in favna. Vse našteto tvori skoraj sanjsko kuliso narodnega parka. 

Jasen in sončen dan je privabil na ceste in morje številne obiskovalce. Promet je bil gost na cesti in na morju, kjer so se bela jadra igrala z vetrom, ki je tu doma..

Narodni park Calanques je edini narodni park v Evropi, ki je hkrati kopenski, morski in primestni ter edini celinski, otoški in morski narodni park v sredozemskem okolju. Je tudi prvi narodni park, ustanovljen v metropolitanski Franciji po letu 1979.

Kalanke so spoštljivo stare, saj so nastale pred 120 milijoni leti. Vlecejo se zahodno od Cassisa pa do Marseillesa. To je masiv iz belega apnenca, debelega več kot 400 m.

Morje je Izdolblo skozi miljone let morske doline v podobi miniaturnih fjordov. Nastali so čudoviti naravni zalivi, skrti predvsem na težje dostopni obali..

Calanques skrivajo tudi čudovit "kamen Cassis", po katerem je to majhno ribiško pristanišče zaslovelo po vsem svetu. Z njim so gradili sredozemska pristanišča (Aleksandrija, Alžir, Pirej, Marseille itd.).

Podvodni izviri: skrivnostne reke ...

Masiv Calanques je tudi zbiralnik sladke vode in kot tak omogoča pomembnega podvodno kroženje vode.

Kalanke povezujejo Marseille s Cassisom s skoraj 20 km označenih poti. V njih se skriva tudi slavna jama Cosquer, ki ima repliko v Marseillesu.

Parkirala sva na robu vasi in se peš idpravila po obali. Na vsakem koraku so se odpirali izjemni pogledi na otoke, zalive in kalanke. Povsod so tudi ostanki obrambnih bunkerjev.

V telefonu se je nabralo veliko dobrih posnetkov za spomin. 

V manjsem zaselku ob koncu kalanke pod grebenom z dvema jamama sva se v gostilni Pod jamami ohladila s sladoledom.

Marseilles

Jasno sončno in malo vetrovno vreme nama je omogočilo odhod s skuterjem v Mareiles, po lepi panoramski cesti, ki najprej teče po planoti, nato pa se v dolgih ovinkih spusti proti obali in mestu. Vzpetine ob morju so presenetljivo precej visoke in skrivajo številne slikovite kalanke (cakaques) na obali. Te bova obiskala v naslednjih dneh.

Panoramski pogled na veliko mesto in zaliv iz nekaj točk je lep in obeta veliko in opozarja, da naju čaka labirint ulic in gost promet.

Mesto se razteza ob obali po dolžini več kot 15 in širini najmanj 10 kilometrov. Prepredeno je z ulicami. Vstopna široka avenija je zelo dolga,ob njej pa številne uličice, ki so povečini enosmerne.

Ustaviva se v dveh Peugeot trgovinah, ker je Bojan želel kupiti stikalo za glasnost radia, pri volanu, ki nagaja, a nama ni uspelo, saj v celotnem mestu trenutno nimajo trgovine z rezervnimi deli :(.

Odpeljala sva se do pristanišča, si privoščila dobro pico in se odločila, kaj si bova tokrat ogledala.

Marseille, ki je najstarejše mesto v Franciji, so ustanovili Grki okoli leta 600 pr. n. štetjem, zato ponuja veliko zanimivosti.

 Je tudi mesto mošej in sinagog, poleg številnih krščanskih cerkva. 

Je dom raznolikih kultur in vplivov, ki so oblikovali njegov edinstven značaj. 

Znan je po čudoviti obali, ki se razteza na več kot 57 kilometrih in vključuje nekatere najlepše plaže v Franciji.

Je mesto kontrastov, s starodavna zgodovina  se prepleta z moderno arhitekturo. 

Marsejsko milo ali savon de Marseille je tradicionalno milo, ki ga v mestu izdelujejo že več kot 600 let. Milo je narejeno iz rastlinskega olja in naj bi bilo še posebej nežno in vlažilno.

Marseille je zaradi grškega izvora znan kot »mesto fokejev«. Grška beseda »fokejski« pomeni »mesto tjulnjev« in pravijo, da so Grki, ki so ga ustanovili, izbrali to lokacijo prav zaradi obilice tjulnjev.

Ustaviva se pri znameniti La Catedrale de la Mayor, ki se dviga nad starim pristaniščem in je ena najbolj znanih znamenitosti mesta Marseilla. 

Razkošna v svoji obsežnosti in lepa v izvedbi s pridihom Bizantinskega sloga, pritegne poglede obiskovalcev od zunaj in od znotraj.

Poleg cerkve so balinišča, kjer obvezno balinajo skupine.

V njeni bližini stoji Villa Mediterranéa, kjer so leta 2022, odprli repliko slavne jame Cosquer, kamor sva danes namenjena.

Kupila sva vstopnici in se odpravila na zanimivo raziskovanje te skrivnosti. Jama je bila skrita 30.000 let na globini 37 metrov pod morjem. 

Cosquerjev čoln, s katerim je raziskoval.

Jama se nahaja v kletnem nadstropju pod morjem. Ogled traja 35 minut. 

Zgodba o 1750 kvadratnih metrov veliki jami Cosquer in njenem odkritju predstavijo z avdio vodičem, ki pripoveduje medtem, ko se pelješ s posebnimi okroglimi vozili za 4 ljudi po jami podobnih tunelih v treh nadstropjih in spoznavaš "podvodno" repliko prazgodovinske jame.

Slikanje ni dovoljeno.

Že vstop z dvigalom pričara podvidno sceno na steklenih površinah. Potapljaške maske in kisikove jeklenke sicer niso potrebne, a vzdušje in zvočni efekti so dober približek realnosti. 

Replika jame predstavi bogate stalaktite in stebre, posebej lepe lestencem podobne stalaktite. 

Posebna vrednost jame pa so prastare risbe živali, narisane z ogljem na stenah jame. Predstavljajo vsaj 11 različnih živali,med katerimi so konji največkrat zastopsni, kot povsod po svetu. 

Vidne so tudi gravure na steni in stropu, pa tudi prstni odtisi in veliko odtisov dlani. 

Po jami smo šli v amfiteater, kjer smo si lahko ogledali dokumentarni film, ki predstavi, kako je Henri Cosquer odkril jamo.

Na koncu smo se povzpeli še v tretje nadstropje, kjer je Galerie de la Méditerranée. Tu so razstavljene živali tistega časa v naravni velikosti. Slikovno je tudi razgrnjen načrt priprave replike jame.

Po ogledu sva se vrnila v kamp. Zaradi hladnega vezra, ki je tukaj stalen gost, sem se kar podhladila, niti sonce me ni ogrelo

Cassis

Pred dvema dnevoma je v Alph začelo deževati in se je precej ohladilo, zato sva se odločila, da se prestaviva na jug. 

Dobrih 500 kilometrov sva opravila v dveh dneh. Včeraj zvečer pa sva prispela v Cassis in prespala na parkirišču.

Danes dopoldne sva se preselila v bližnji kamp, ki je kljub končani sezoni nabito poln. Večina je Nemcev, ki povsod zmagujejo po številu.

Cassis je priljubljena turistična destinacija, ki jo krasijo slikoviti klifih (falaises) nad  modro turkiznih zalivih, ki se zajedajo v notranjost obale, pravijo jim kalanke (calanques). 

Po podatkih je bilo mesto naseljeno že od antike. V srednjem veku je bil Cassis utrjena ribiška vas, kasneje je užival blaginjo z ribolovom tun. 

 

Slaba dva kilometra po vzpetini navzdol je kamp oddaljen od mesta, ki leži ob lepem ovalnem zalivu. 

Ulice mesta so ozke in lepo tlakovane, pročelja hiš pa slikovita in okrašena s pisanimi lesenimi polkni.

Posebej živahno je na promenadi ob obali, kljer so pastelne hiše, pred katerimi stojijo restavracije. Danes je bil ta del mesta živahno poln turistov. 

Sprehodila sva se do plaže in občudovala mogočno srednjeveško trdnjavo, grad Cassis ki se dviga nad morjem.

Zanimiv je tudi skalnat greben, ki strči v morje. Pogled s pomola, kjer stoji svetilnik, na mesto je lep, saj poleg številnih privezov čolnov lahko občudujes tudi barvite fasade hiš.

Ker mesto leži na pobočju griča, so ulice strme, v mnoge celo vodijo strme stopnice.

Posebej lepa je ulica polna zelenja in cvetličnih loncev.

Obiščeva tudi cerkev Saint-Michel v Cassisu. z lepim portalom iz kamna in pravokotnim stolpom. Njena notranjost, romanske arhitekture ponuja lepe iz kamna izklesane majhne slike križevega pota in velike orgle.

Opisujejo, da je Cassis eden najlepših in najbolj obiskanih krajev na Azurni obali. Vsekakor pa je zanj značilno balinanje v parku, kar pravijo, je francoski nacionalni šport. 

Tudi danes so tri skupine delile pesek v parku in igrale..Bilo je zanimivo opazovati njihovo spretnist pri izbijanju in približevanju balincev.

Vreme je bilo sprva precej jasno, kasneje je zapihal veter in prignal nekaj oblakov. 

Preživela sva prijeten obmirski dan, caka pa naju še par dni v tem okolju.