Saltsraumen

Po zajtrku sva se posl9vila od zanimive kupole in se odpravola po vec kot 15 km dolgi planoti proti severu. Vzporedno z lepo in precej ravno cesto teče železnica na eni strani, na drugi pa divja "gorska" reka, ki se napaja z številnimi snežnimi pritoki. 

Zdržema se tok reke veča in ko se začnemo spuščati, se spreneni v tisočero živahnih brzic. Kasneje se v dolini spet umiri in razleze. Po barvi in toku spominja na Gregorčičevo Sočo; "A ko pritečeš na ravnine..."

Voziva po slikoviti okolici. Veliko je zelenja, med kamnitimi balvani stojijo manjša in večja jezera, v dolini naju razveseli slikovit morski zaliv z manjšimi naselji na obali. 

Kot dodatek pa se dvigajo nad vso to scemo visoki kamniti vršaci, kjer se sonce zrcali v snežnih zaplatah. 

Najin naslednji postanek je znameniti Saltstraumen. 

To je majhna morska ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. Je dobrih 10 km jugovzhodno od mesta Bodø. 

Med otokoma Straumøya in Knaplundsøya je ozek kanal, ki povezuje zaliv z velikim fjordom.

Nad ožino se boči eleganten visok most, ki ponuja tudi pešcem lep razgled na fjord in zaliv.

Vsakih šest ur se pretaka voda skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino. Zaradi ogromne kolicine vode in močnega toka se ustvarjajo mogocni vodni vrtinci s premerom tudi do 10 m in globino 5 m.

To so resnično neverjetne sile narave, ki štirikrat na dan ustvarjajo grozeče plesoče vrtince med fjordi.

Ljudje z vsega sveta prihajajo v ta kraj in občudujejo ta naravni pojav. Midva sva tu že tretjič. 

Pišejo, da je Idealen čas za obisk ob mlaju ali polni luni, ko je plimski tok najmočnejši. Razlika med plimo in oseko je takrat lahko kar tri metre – resnično impresiven prizor, vreden ogleda.

Peljeva se ke še do mesta Bodo, kjer se vkrcava na trajekt za Lofote. Voznja traja štiri ure.

Ura je isem in oristali smo v mestu Moskenes. Jar veliko he nas avtodomarjev, ki potrebujemo prostor za prenočitev.

Mene so že po par kilometrih očarale lepe scene neverjetno zanimivih gora, ki strčijo iz morja in mini otočkov, kjer domujejo ljubke rdeče lesene hiške, ki se kppajo v poznem soncu. 

Vreme je pa tudi čisto vzorčno. Veselim se dogodivščin tu na Lofotih.

Polarni krog

Včeraj sva preživela dan v vožnj po gricevnati in bolj ravninski pokrajini. Tu je več polj in travnikov, ki so vsi skrbno pokošeni. 

Na velikem delu ceste je opaziti gradbišča, saj zgleda da širijo cesto v avtocesto. Promet ni prav nič oviran.

Ceste so tu dobto vzdrževane in precej ravne in se po njih lepo potuje. Ko sva se pogovarjala z naključnim norveškim parom in pohvalila njihove ceste, sta se namrdnila, da bi potreboval bolj hitre avtoceste. Seveda, saj je država izredno dolga in razgibana, zato je potovati na sever dežele tudi zanje kar velik izziv.

Spomnim se, da mi je na seminarju eden od norvežanov rekel, da sem obiskala več Norveške kot to doživi morda le dobrih par procentov domačinov. Ponosna!

 Prespala sva na mirnem prostoru ob cesti. 

Danes sva se dopoldne odpravila proti Polarnemu krogu. Pred kosilom sva prečkala točko, kjer je portal nad cesto z napisom "Nord Norge", ki označuje začetek severa na Norvrškem. Oblikovan je v razgibani obliki svetlobe severnega sija. 

Wikipedija mi je pojasnila, kaj predstavlja.

Nord-Norge. To je geografska regija Norveške , ki jo sestavljajo tri najsevernejše grofije Nordland , Troms in Finnmark , kar je skupaj približno 35 % norveške celine. Večja mesta v severni Norveški (od juga proti severu) so Mo i Rana , Bodø , Narvik , Harstad , Tromsø in Alta . 

Severno Norveško pogosto opisujejo kot deželo polnočnega sonca in deželo severnega sija, ki ga lahko opazujemo konec septembra in oktobra, ali pa februarja in marca, ko pa sonce skoraj sploh ne vzide. 

Kmalu zatem sva prispela do Polarnega kroga, ki poteka severno od 66. stopinje severne zemljepisne širine (66° 33' severno), skozi Južni ocean in čez najsevernejše dele antarktične celine.

Znameniti arktični krog označuje mejo, kjer lahko na severu doživite polnočno sonce in arktično zimo. V resnici pa polarni krog ni fizična črta, saj se severni magnetni pol premika približno 14 metrov na leto.

Na tem mestu so postavili zanimivo kupolasto stavbo in verjeli, da gre črta skozi njo, dejansko pa poteka malo bolj severno.

Pred stavbo stoji kamen z oznako zemljepisne širine. Tu sva naredila nekaj posnetkov in si nato ogledala še trgovino s spominki in nekaj nagačenimi živalskimi predstavniki tega okolja.

Tu stojijo trije pomembni živalski predstavniki: mogočen severni medved, severni jelen in veliki los. Med njimi so seveda nepogrešljivi troli. 

Odpraviva se tudi proti vzpetinam nad kupolo, kjer so mesto našle male kamnite piramide. Poleg nešteto že postavljenih, sem zgradila še eno za srečo za vse moje drage.

Na Norveskem so "cairns" ali velike kamnite piramide uradna tradicionalna oznaka za pohodne poti, zato so povsod vidne table, ki prepovedujejo graditi take velike puramide. 

Sprehodila sva se do prve planote mimo potokov in potočkov, ki derejo v dolino. Tu so še vedno večje zaplate snega, ki napajajo potoke in hladijo zrak. 

Krog sva zakljućila po krajši stezi in se vrnila v avtodom. Nad dolino so se v soncu kopale snežene gore in ledenik na njih. 

Mimo Trondheima do Levangerja

Poslovuva se od najslikovizejše ceste na svetu in nadaljujeva pot proti severu.

Prvi del sva praktično vozila iz predora v predor, se nato s trajektom prepeljala čez fjord in nadaljevala po nekaj večjih mostovih. 

V drugi polovici poti sva vozila po avtocesti mimo Trondheima. V zadnjem delu se je pokrajina spremenila.

Nič več visokih gora, le gričevnata z zeleno travo poraščena pobočja. Tu je tudi več naselij in večjih mest.

Skoraj celotno pot je ob cesti gradbišče, ker delajo novo avtocesto, a promet teče nemoteno.

Ustaviva se v Stjordalu, da nabaviva nekaj hrane in dotočiva plin, ki ga žal nisva uspela dobiti, ker je bila polnilnica zaprta. 

Zato pa mi je Bojan rekel: "Go to Hell! "

In kot vedno sem ga ubogala. ;)

V bližini Trøndelaga je vasica Hell. Peš sva se odpravila čez most, da bi si ogledala Peklensko postajo v naselju Hell.

Postaja Hell je bila odprta leta 1881, postajna stavba pa je iz leta 1902.

Ob progi stojita stara postaja in dodatna stavba na kateri je zanimiv napis v norveščini. Lahko pa je razumljiv tudi v angleščini na hudomušen način. 

"GODS EXOEDITION", kar v norveščini pomeni "odprema blaga" v anglesčini pa "boža ekspedicija". 

Ob glavni stavbi stoji stara telefonska govorilnica, kar nakazuje možnost, da od tu pokličeš in te kar z vkakom odpeljejo v pekel. ;)

Ko sva se vrnila v avtodom, se je Bojanu zvil ključ za odklepanje vrat. Moral je poiskati delavnico za izdelavo ključev. Pomagali so mu trije mladi trgovci. Nedaleč stran je v mestu naredil nov ključ.

Peljala sva se še pol ure dalje do  Levangerja, kjer bova prespala na parkirišču ob obali. 

Današnji dan je bil namenjen bolj ali manj potovanju. Ja, Norveška je doooolga država in kilometri se kar prištevajo...