Setenil de las Bodegas.

Danes sva se z motorjem odpravila do dobrih 10 km oddaljenega kraja, Setenil de las Bodegas. 

Ronda leži nekaj več kot 700 mnm, nad skalnato steno. Na podeželju v njeni okolici, ki je gričevnata so številni nasadi oljjk in vrsta polj in travnikov. To rodovitno  področje oskrbuje bližnja mesta s kmetijskimi pridelki.

Setenil de las Bodegas, ena izmed belih vasi (Pueblos Blachos) v provinci Cadiz, ki sva ga danes obiskala, je znan po pobeljenih hišah, vgrajenih pod okrilje previsnih okoliških pečin.  

Že zjutraj se je po poti proti temu zanimivemu mestu zgrnila množica obiskovalcev. V daljavi se je videl mestni grad na hribu, ki je bil nekoč arabska trdnjava.  

Posebej je izstopala masivna cerkev, ki ponuja razgled na celotno mesto in okolico.

Sprehodila sva se po ulucah ene najlepših in edinstvenih vasi v  Španiji,  znani po v skalo vgrajenih hišah.

Mesto se razprostira v kamniti ozki grapi, kjer so na obeh bregovih previsne gole skale.  Pod njimi so zgrajene številne bele hiše. 

Ta izjemen prizor me spominja na Matero v Italiji, le da so tu hiše povsem bele in niso vkopane v skalo. Zadnja stena in notranjost hiš je živa skala.

Dandanes v teh pol jamah pol hiša živi skoraj 3000 ljudi. Ocenjujejo, da so ljudje sem prvič prišli pred 12 000 let v kameni dobi.

Prav zaradi svoje posebnosti in slikovitosti je postala turistična točka, ki jo obišče na tisoče radovednih obiskovalcev, ki želimo doživeti to spektaklaro ustvarjalnost in iznajdljivost človeka v sodelovanju z naravo. 

Neverjetna simbioza skale in človeške roke, ki sezida skalni jami prilegajočo se fasado, skala pa mu nudi notranje stene in streho. 

Zgodovinski podatki pravijo, da so ta kraj sedemkrat poskusili osvojiti. Bila je strateška točka v muslimanskem obdobju.

Ime Setenil izvira iz latinščine: "Septem nihil", kar pomeni "Sedemkrat nič".

V mestu je znamenita ulica Calle Herreira, kjer se zaljubljeni radi poljubijo in slikajo.

Za razliko od drugih krajev v Andaluziji v Setenil de las Bodegas hiše niso izkopali v steno, temveč so pod skalne previse stisnili hiše. 

Imenovali so jih semitrogloditi, njihova arhitektura pa je bolj znana kot »zavetje pod skalami«, ker imajo naravno mikroklimo, ki poleti ohranja hišo hladno, pozimi pa je temperatura stalna.

V skalnih previsih so še vedno ostanki saj in apna iz davnine.

Še bolj zanimiva je ulica, ki je v tunelu skale, kjer so postavili trgovinice z lokalno ponudbo in restavracije.

Sprehodila sva se do dveh teras s pogledom na nesto in na vzpetino do cerkve. 

Raziskivanje naju je zlakotnilo, zato sva se ustavila v mali restavraciji s pogedom na glavno ulico na tapasu. Ponujali so kakih 10 vrst tapasov, moj je bil pršut z jajcem na oko in nekaj pomfrija, Bojan pa je dobil hamburger iz okusne lokalne klobase.

Tapas je predjed ali prigrizek v španski kuhinji. Tapase lahko kombiniramo in so lahko hladni ali topli. V teh krajih so se tapasi razvili v popularno in prefinjeno kulinariko. 

Pozno popoldne sva pot nadaljevala proti naslednji zanimivosti v bližini Abtequere.

Nedelja je, zato je postajališče polno zasedeno. Parkirava v bližnji ulici, ki nama jo je predlagala avtodomarka iz Francije.

Ronda

Včeraj sva se odpravila proti Rondi. 

Peljala sva se mimo Gibraltarja, skalni greben značilne oblike, se je sredi morja kopal v soncu in največjega mesta v

gibraltarskem zalivu, Algeciras. Tu se nisva ustavila, ker sva Gibraltar že obiskala pred leti.

Na pobočjih obale so se v soncu svetile bele vasice “pueblos blancos”, ob obali pa dolge verige zaključenih naselij namenjenih turistom. 

Ta del je pogosta destinacija skandinavskih drzav. V bližini Malage sem bila v finski vasici s finsko šolo in trgovino. Pravijo, da veliko privatnikov s severa odpira firme tu, saj je delo iz Špaije zanje cenejše, pa še za soncem gredo ;).

Ko sva pod večer prišla v Rondo, sva čisto po naključju našla še eno mesto za najin avtodom na lepo urejenem polno zasedenem postajališču. 

Po zajtrku sva se peš odpravila do 2 km oddaljenega centra mesta. Obetal se je topel dan. Hodila sva po dolgi ravni ulici. Mesto se je šele prebujalo, zato sva uživala v še malo lenobnem vzdušju.

Opazovala sem belo pobarvano zidovje, ki ga ni oskrunilo neokusno začetniško grafitarstvo, kot je to pogosta praksa pri nas.

So pa celotne fasade poslikane z ličnimi murali na različne teme. 

Posebej se me je dotaknil ta niz muralov majhnih otrok na stavbah.

Glavna ravna dolga ulica je namenjena le pešcem in je tlakovana v zanimivih vzorcih, ob njej so številne trgovine in restavracije. 

Nekaj zanimivih trgov s tipičnimi stavbami, cvetjem in dekoracijo je razporejenih vzdolž te ulice.

V vetrinah ponujajo spominke, posebej oblačila z rdečimi ali črnimi pikami na ,volančke, ali pa asortiman pisanih pahljač

V enem izmed vetrin je bil plakat s primeri uporabe le-teh, kaj se skriva za določeno držo pahljače.

Poglejte si mojo sliko in ugotovite, kaj vam z njo sporočam jaz. ;)

Prispela sva na trg Plaza del toros kjer je legendarna arena za bikoborbe, pred njo kip bika in v ozadju matador.  

Španska bikoborba se imenuje corrida de toros "preganjanje bikov" ali la fiesta "praznik". V tradicionalni koridi se trije matadorji borijo z dvema bikoma.

Obstaja več različic, med drugim tudi ples okoli ali skakanje čez kravo ali bika ali poskus prijemanja predmeta, privezanega na živalske rogove.

Od tu sva se sprehodila po obzidju, ki teče po robu visoke pečine, kjer je neverjeten razgled na okoliške griče z nasadi oljk in kraterju podobna.

O mestu Ronda, ki leži na vrhu gore v španski provinci Malaga. 

Mesto se dviga nad globoko sotesko El Tajo, ki z ozko in globoko sotesko ločuje očuje novo in staro mesto, ki je še iz časov mavrske vladavine. 

Ko je mesto raslo na obeh bregovih soteske, je bil dostop med obema deloma težaven. Obstajala sta dva manjša mostova, ki pa sta bila veliko nižje v kanjonu in nista omogočala dobrega oretoka ljudi in dobrin.

V 18. st. so zgradili most z enim lokom, ki pa se je zrušil leta 1741 in vzel življenje 50 ljudiem.

Nato so zgradili Puente Nuevo, ki daje vtis scene iz Igre prestolov. Mogočen 98 m visok most nad 120 metrov globoki očuje dve strani zgodovinskega mesta Ronda.  

Ob mostu iz njega in pod njim so prekrasni razgledi na sotesko in okolico. 

Sprehodila sva se tudi po ulicah na desnem bregu in kasneje po urejeni sprehajalni poti po obrobju pečine na levem bregu.

 Tu je lepo obeležje mesta v keramiki.

Ko sva se vračala po isti ulici, naju je presenetila nepregledna množica turistov na njej, kot nasprotje jutranjega mirnega mesta. 

Po okusnemi kosilu sva se peš odpravila do parkirišča pod mostom, od koder je impozanten pogled na most, sotesko in oba dela mesta.

Premaknila sva se na postajališče v bližnji kraj, kjer bova prespala.