Port Camargue in Grau du Roi

Day 3 - Port Camargue in Grau du Roi 

Zjutraj sva se sprehodila po mestecu St. Gilles. Na tržnici, ki ponuja bogat izbor zelenjave, kupiva solato.

Nato si ogledava mestno katedralo, ki je za tako majhen kraj res ogromna.

Zanimiv je pogled na kanal, kjer so privezani čolni različnih kategorij, zgledajo kot bivalni čolni za najem, so pa tudi malo skromnejši, za vožnjo po kanalu. Poleti mora boti tu precej živahno, saj je do morja le okrog 20 km. 

Po ogledu se odpraviva do Port Camargue, ki ima ime po bližnjem narodnem parku. S ptičje perspektive spominja na Dubajev Palm island ;), le da je tu otočke ustvarila narava. 

Voziva po nasipu, na desni in levi so travniki in z grmičevjem porasla ravnina, kjer se pasejo pol divji beli konji in črna goved. Veliko je vinogradov posebne pol metra visoke trte, ki uspeva v tej peščeni zemlji delte. 

Pred mestom je bila v križisču velika silhueta plamenca, in že po nekaj metrih sva v plitvih jezercih delte ob cesti videla na stotine pravih plamencev. 

Camarga je naravna regija v južni Franciji, ki leži južno od mesta Arles, med Sredozemskim morjem in obema rokavoma delte reke Rone, največje delte zahodne Evrope.

Port Camarga je ogromno turistično naselje, stavbe ki spominjajo na jahte so vzdolž morja in tvorijo neke vrste otočkov. V sezoni mora biti tu neverjetna gužva. Sedaj pa stavbe bolj ali manj samevajo.

Pristanišče se nahaja poleg starega ribiškega mesteca Grau du Roi in njegovega kanala, obdanega z ribiškimi čolni, starimi stavbami in restavracijami. 

Tu si privoščiva ribjo kosilo v restavraciji ob kanalu. 

Po kosilu se razgledava še ob kanalu in centru mesteca in se odpraviva do Séta, kjer je odprt camp. 

Od Genove do Saint-Gillesa

Dan 2 - od Genove do Saint-Gillesa

Ob10:30 sva se odpravila iz Ovade. Naša nemška soseda, ki se po šestih mesecih vračata s Korzike, sta nama povedala, da je v Franciji težava z bencinom in nama priporočila, da preden zapustiva Italijo, napolniva tank z gorivom. Kaj vse naju še čaka v teh burnih časih stavk in protestov zaradi nove pokojninske reforme v Franciji?!?

Avtocesta od Genove do francoske meje teče po viaduktih in skozi brezštevilne predore. Vsepovsod potekajo cestna dela, posebej na mostovih in v tunelih. Ko sva se peljala mimo Genove, me je prešinil spomin na pred leti porušen most nad mestom. Kar malo tesno mi je bilo pri srcu, ko sva se peljala čez vse te mostove nad ozkimi dolinicami. Misel ni bila lepa.

Okolica je zanimiva, saj je gričevnata, povečini porasla z nasadi oljk, po dolinicah in vrhovih pa so raztresena večja in manjša naselja. Vsepovsod po grebenih gričev so postavljene tople grede, v katerih gojijo zelenjavo, cvetje in grmovnice. 

Ob 12:30 sva do polnega napolnilla gorivo pred mejo in vstopila v Francijo. 

Tudi tu je avtocesta polna kamijonov, a promet teče tekoče. Ves čas se cesta spušča proti obali. Voziva po največjem mokrišču Camargue v Evropi, delti reke Rona. Tu naj bi po podatki bili divji konji. Predvidoma, naj bi se vračala po obalni cesti in ne po Avtostradi dei fiori, kar bo gotovo veliko prijetnejše, a daljše potovanje.  Po slabih 500 km se ustaviva na postajališču v Saint-Gilles, kjer bova prenočila. 

Z avtodomom po južni Franciji, marec 2023

Dan 1

Torek 21.3.23 ob 11:00 sva prečkala italijansko mejo in začela najino potovanje z avtodomom po južni Franciji od Mediterana do Atlantika, ki se ga zelo veseliva.

Peljeva se proti Genovi.

Skoraj vse do Benetk sta bila dva pasova zasedena s tovornjaki, ki so se premikali po polžje zaradi del na cestišču. Še sreča, da sva po tretjem pasu lahko vozila s primerno hitrostjo. 

Razmišljala sem, kako brezosebna je vožnja po hitri cesti. Spominja me na tekoči trak, vsak hiti proti svojemu cilju, v bistvu se ne ozira na okolico, na naravo, le varno vijuga med ostalimi udeleženci. Če je pomemben čas, da prevoziš določeno razdaljo, pa je avtocesta, seveda, idealna izbira, o tem ni dvoma. ;)

No, tudi midva sva prvi dan želela prevoziti čimveč kilometrov in ker to okolico že dobro poznava, niti nisva obžalovala, da mimo naju brzijo kilometri itaijanske pokrajine. 

Po prevoženih 530 km sva se ustavila, v mestecu Ovada, dobrih 50 kilometrov pred Genovo. Tu sva našla brezplačno postajališče za avtodome, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtodomov.