Sorento in slikovit ter romantičen Positano

TOREK, 26.6.2012

Zapustila sva Pompej in nadaljevala vožnjo do najine naslednje točke, obmorskega mesteca Sorenta, oddaljenega le dobrih 25 kilometrov. Vozila sva po gosto naseljenem področju, praktično od Napolija do Sorenta ni nepozidanega območja obale.  Po ozkih in zaparkiranih ulicah po katerih se odvija promet konfuzen za oči tujca (kot, da bi pravila določali sproti, vsak po svoji potrebi), med avtomobili namreč švigajo  skuterji v vseh smereh, a domačini se v njem dobro znajdejo, so potrpežljivi, strpni in nikoli nervozni. 

Presenetljivo, promet teče brez večjih zastojev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa, a zaradi prometa in razmer na cesti sva spregledala oster odcep vanj. Medtem ko sva iskala možnost za vrnitev na to mesto, sva po naključju zavila in pristala v naslednjem kampu, ki ima še lepši razgled na Sorento, ki se razteza na pečinah vzdolž  obale. Našla sva senčen prostor. V recepciji so nama svetovali, da je zaobisk mestec na Amalfijski obali najbolje uporabiti javni avtobus, ki pogosto pelje do njih.  Izbiraš lahko med več vrst vozovnic za enkratno vožnjo (vse tako avtobusne kot vozovnice za vlak imajo določeno časovno veljavo in v tem času lahko presedaš neomejeno ) ali pa za 24 ur. Pripravila sva nahrbtnik z obvezno pijačo in kremo za sončenje (faktor 30), dežnikom za senco in sončnimi očali. Čakal naju je namreč nov zelo vroč in sončen dan.  

Izpred kampa sva se odpeljala z  mestnim avtobusom do avtobusne postaje v Sorentu. Tam sva se presedla na avtobus, ki pelje do Amalfija, saj na ta konec namreč ni dovoljena vožnja za avtodome od 6 zjutraj pa do polnoči, zaradi ozke,vijugaste in prometne ceste. Najin tokratni cilj je bil Positano, znan kot najbolj romantično mestece v Italiji ob eni izmed najbolj slikoviti obali. Kmalu sva ugotovila, zakaj velja prepoved za vožnjo z avtodomi. Za manj kot 25 km smo potrebovali celo uro. 

Cesta je ozka, vijugasta, polna prometa in poteka po strmih pobočjih obale, večinoma vklesana v steno. V vseh vaseh ali mestecih, ki ležijo na zelo strmih pobočju del že tako ozke ceste zavzemajo še parkirani avtomobili.  Vozniki avtobusov so pravi mojstri, ko si s centimetrskimi razdaljami med vozili in skalami utirajo pot avtobusom. Potnikom, ki večinoma niso vajeni takih razmer, pogosto zastane dah,še posebej, ko vidiš, kaj na cesti počnejo skuterji. 

Positano je resnično pravi biser Amalfisjke obale, slikovite svetle hiše postavljene ena nad drugo v živi skali, praktično v skoraj navpičnih pobočjih, prekrasna obala, veliko živobarvnega cvetja, majhnih, lepo urejenih trgovinic, ozkih uličic in stopnišč, ki se spuščajo proti morju. 

Polno turistov iz celega sveta se sprehaja po njih. Kljub temu, da je obala strma in ozka, pa so tu lepe plaže. Uživaa sva popoldne v temprekrasnem okolju.

Napoli, domovina pice

PONEDELJEK, 25.6.2012

Zopet se je obetal vroč sončen dan, midva pa sva se odpravljala v Napoli, v mesto, ki ga zadnje čase poznamo iz novic po težavah s smetmi. Sedla sva na vlak, ki naju je v 30 minutah pripeljal do centralne železniške postaje. 

Že iz vlaka sva opazila povsod veliko smeti in neurejenih hišnih pročelij. Z vlaka sva izstopila skupaj z množico ljudi, ki so se ali odpravljali na delo ali pa na ogled mesta. Najprej sva na info točki poiskala zemljevid mesta, saj se sicer ne moreš znajti v tem velikem mestu. 

Odpravila sva se v »centro storico«, center mesta z ozkimi ulicami, visokimi stavbami s starimi pročelji, na katerih se je na vrveh sušilo perilo, povsod vidiš viseti kable, po zraku in fasadah, v pritličju stavb so pretežno majhne trgovinice, ob njih pa ulične stojnice polne raznih spominkov, figuric in podobne robe. Ena izmed dolgih, ozkih prečnih ulic je bila polna turistov, ki so si ogledovali ponudbo. Zanimanje je zbujala stojnica s figuricami mnogih znanih politikov, športnikov in umetnikov, Berlusconija so ponujali s 50% popusta :).   

Ogledala sva si tudi mestno katedralo »Duomo«, ki je znana po relikviji (njegova kri je shranjena v epruveti) svetega Gennaria, zaščitnik Vezuva. Seveda, sva morala za kosilo poskusiti pravo napolitansko pico. 

Po kosilu sva se z vzpenjačo dvignila na grič Montesanto z impozantnim gradom in obzidjem, od koder je lep razgled na mesto in zaliv z Vezuvom v ozadju. Ob povratku z vročega in soparnega griča, sva si ogledala še ogromno po njihovo imenovano galerijo Umberto, to je visoko s steklenim obokom pokrito križno mesto, s trgovinicami in marmornatimi tlemi, v centru križa po so na tleh mozaiki vseh astroloških znamenj. Kot vsi ostali sva se tudi midva slikala pred svojim znakom. Nadaljevala sva pot do Piazza Plebiscito s podobnim polkrožnim stebriščem kot v Vatikanu, gledališčem. Na desni strani stoji Palazzo Reale s kipi bivših kraljev Napolija. 

 

Na poti z avtobusom do železniške postaje sva se čudila pogumu (nori vožnji) skuterjev, ki so švigali med avtomobili, malo po svojem malo po nasprotnem pasu, prehitevali v škarje in potrpežljivi in strpni vožnji voznika našega avtobusa. 

Izmučena od vročega dne in mestnega vrveža sva komaj še opravila nujne nakupe v bližnji trgovini.

Na vulkanu Vezuv

NEDELJA, 24.6.2012

Nedelja je sicer dan za počitek, midva pa sva se odločila, da se zgodaj odpraviva na ogled vulkana Vezuv. To je posebno triurno doživetje, saj se najprej pelješ z avtobusom do vznožja hriba, tam pa skupino prevzame poseben terenski avtobus (4x4), ki premaguje strmo vijugasto cesto, ponekod tlakovano, večinoma pa peščeno. Vožnja traja 45 minut. Nato se je potrebno povzpeti peš do kraterja (20 min hitre hoje). 

Za ogled kraterja nam je ostalo slabo uro časa. Lahko sicer ostaneš tudi dlje, a potem imaš lahko težavo s prevozom nazaj. Najprej nam je vulkanolog pojasnil vse poznane zanimivosti o tem vulkanu. Vulkanski izbruh 79 je bil eden največjih v novejši zgodovini, primerljiv z izbruhom Mount Saint Hellen v ZDA v začetku 1980. Ekspozija izbruha je goro znižala za okoli 800 m. Do zadnjega velikega izbruha okoli 1940 je bi krater napolnjen do vrha, takrat pa je izbruh ustvaril sedanjo podobo kraterja. Hrib je poraščen z bujnim gozdom do dveh tretjin, zgoraj pa raste trava, cvetje in grmičevje. 

Ve se, da bo vulkan nekoč zagotovo spet bruhal, a za potrebe evakuacije 600.00 prebivalcev v radiu 10 km najnevarnejše cone nimajo ustreznih načrtov evakuacije (je praktično nemogoča). Znanstveniki spremljajo življenje vulkana s senzorji in stalnimi meritvami, da bi morda lahko predvideli ponoven izbruh in opozorili prebivalstvo.  

Ura je hitro minila in na poti v kamp nas je v avtobusu zabavala lokalna napolitanska glasba, manj prijeten pa je bil pogled na s smetmi polne neurejene ulice predmestja Pompej.  

Popoldne sva se podala do centra mesta Pompej po dolgi lepo urejeni sprehajalni ulici polni stojnic, ki ponujajo turistom raznovrstne spominke. 

V centru je mogočna cerkev in park z vodnjakom. Zvečer sva se vrnila v kamp in se pripravila na avanturo naslednjega dne.