Preikestolen

Ponedeljek, 29.6.2009

Nadaljevala sva pot in tudi kamlu dobila potrditev, kako pomembna naprava na potovanju je GPS. Po dobri uri vožnje, sva ugotovila, da se število ilometrov do cilja veča in ne manjša, in končno odkrila, da je Bojan prejšnji večer preračunaval pot na GPS in izključil ton, ko sva ga vključila, nama je prijazen glas povedal, da morava nazaj, saj sva peljala celih 42 km v napačno smer. Tudi ko sva bila na pravi poti, naju je GPS peljal po takih ozkih, stranskih poteh, ki bi jih sam ne znal dobiti ali se znajti na njih. Drugi krajših poti do tega cilja ni, ali pa moraš narediti več 100 km daljšo pot. Po dalj časa trajajoči poti, pot sva načrtovala, sva končno popoldne prispela do parkirišča, izhodišče za pešpot na Preikestolen. 

Smerokazi napovedujejo dveurni vzpon. Pot začne na 270 m n.m., dolga je 3800 m in se konča na 607 m nad morjem na previsni skalnati ploči Preikestolna. Kaže, da imava kondicijo, saj sva jo midva opravila v 1 uri 35 minutah. Preikestolen je romarski kraj za turiste, nekateri se kljub kamniti poti, nanjo odpravilo kar v sandalih ali balerinkah, hmm, kakšno je počutje v takem primeru pa si lahko samo mislimo… Že pred prihodom na vrh, ti začne srce hitreje biti, pa ne od hoje ali utrujenosti, pač pa ob pogledau v globino fjorda. 

Pot je poplačana, ko zagledaš ploščad na kateri je polno ljudi, mnogi si drznejo pogledati čez rob v 607 m globok previs, vsi pa se želijo slikati čim bližje nevarnemu robu nad prepadom. Prav vsi pa najbrž občutijo tesnobo ob tem pogledu. Bojan je bil šokiran, ko me je naenkrat videl ležati z glavo čez rob in slikati v globino, saj ve, da se nerada približam nevarnim prepadom. Zanimivo je, da višina človeku povzroči podzavesten nagonski strah in občutek, da lahko zdrsneš v globino. Celo Bojan, ki se v takih situacijah dobro znajde, je imal ta občutek na tej polici. Ko stojiš tam gori, si le pikica in občutiš, kako mogočna je mati narava in kako nebogljeni smo ljudje v njej. Od tu je res prekrasen pogled na Lysefjord, ki se končuje več kot 20 kilometrov v notranjosti. Posnela sva nekaj minut filmskega traku in nekaj posnetkov z digitalcem v spomin na ta dogodek. Obisk je poplačal dolge prevožene kilometre in porabljen čas. Prespala sva v kampu pod Preikestolnom.

Voringfossen,

Nedelja 28.6.2009

Najin naslednji cilj je bil Voringfossen, turistično najbolj atraktivni slapovi na Norveškem. Na poti sva šla skozi mnoge dolge predore, od 3000 do 7000 km, krajših in dvokilometrskih skoraj ne opaziš več. Posebno zanimiva pa sta bila dva ekstremno dolga predora, 11 400 km in 24 500 km. Slednji je zaradi izjemne dolžine in psihološkega učinka se je na vsakih 5 km razširil v večjo dvorano osvetljenoz mordo fosforencentno barvo. Učinek je res blagodejen. V takih predorih pomisliš na možnost nesreče in kako bi se v takem primeru reševal. 

Naslednji dan sva zvedela, da se je pripetila večja prometna nesreča v najnovejšem podmorskem predoru pod Egfjordom. Za kosilo sva se ustavila v kraju, kjer so postavili vzorčno vikinško vasico, ki jo bodo v prihodnje nadomestili z avtentičnimi primerki. V juliju bo tu potekale vikinške igre s predstavniki iz vsepovsod. Bojan je seveda pomeril posebno vikinško čelado. 

Na poti do slapov, sva prečkala dva zaliva s trajektoma. Ne le slapovi, tudio cesta do njih je atraktivna. Ker je dolina obdana z visokimi navpišnimi skalnatimi grebeni, so pot do planote speljali po petih serpentinastih predorih, eden izmed njih napravi cel krog. Na vrhu čaka obiskovalca dih jemajoč pogled na dva velika slapova, ki padata globoko v dolino in pršila oblak vode daleč naokoli. Popoldansko sonce se je poigralo in v kapljicah ustvarilo lepo mavrico, ki sem jo ovekovečila z digitalcem. Slapova si lahko ogledaš z več zornih kotov, razgledne točke pa na nekaterih mestih niso zavarovane, morda zato, ker želijo obdržati avtentičnost, ali pa ne poskrbijo za varnost. Osebno ob pogledu na to višino nisem imela prijetnega občutka. Zanimivost teh slapov je, da je dno slapov tudi sotočje dveh hudournikov. Pot sva nadaljevala po dolini ozkega fjorda, kjer sva na najino presenečenje naletela na območje sadovnjakov v katerih so pravkar zorele češnje (pri nas v Brdih se to dogaja mesec pa pol prej), poleg njih pa so bili tudi nasadi jabiolk in hrušk. Izgleda, da po fjordih prihaja topel zalivski tok in s seboj prinaša klimo primerno za gojenje sadja. Zanimiv je pogled na rdeče češnje z ledenikom v ozadju. Prespala sva v družbi z drugimi kamperji na počivališču.

Geiranger, Jostedalsbreen

Sobota, 27.6.2009

Zgodnejše vstajanje zaradi izleta z ladjico po fjordu ob 9.30. Jutranji zrak je precej svež, kljub jasnemu vremenu. V fjordu zaradi visokih skalnatih grebenov ob tem času ni sonca. Geiranger fjord je eden od dveh najbolj obiskanih fjordov na norveškem. Krasijo ga številni visoki slapovi, ki smo si jih ogledali čisto od blizu. Med njimi sta posebej znana Slap sedmih sester, ker je sestavljen iz sedmih slapov in Nevestina tančica, ki razprši vodo v tanko padajočo kopreno. Poleg teh dveh je še vrsta drugih, malo manj atraktivnih a bolj vodnatih, slapov. V tem fjordu je tudi nekaj osamljenih kmetij, od katerih sta aktivni le še dve. Ena izmed njih leži na visoki polici in do nje so dostopali po vrveh. Otroke so morali resnično dobesedno privezati, da ne bi padli v morje. Kmetija je bila kar velika z veliko živine, zato tudi zanimiva za dacarje, vendar ti niso mogli do nje, saj so ob obisku davkarjev potegnili gor vrv in dacar je odšel praznih rok domov. Vožnja po fjordu je trajala 1,5 ure. 

 Po izletu sva določila GPS spremljevalki nov cilj – proti ledeniku Jostedalsbreen. Avtodom se je vzpenjal po serpentinah proti planoti nad Geirangerjem, kje je odcep do najvišje razgledne točke na fjord. Midva sva pot nadaljevala in kmalu prispela do velikega še precej zaledenelega jezera. Pot teče po dolinah, obdanih z visokimi zasneženimi gorami, veliko manjših jezer in hudourniških potokov in planine z živino. Kosilo sva uživala na idiličnem planinskem počivališču, ob zvokih kravjih zvoncev in šumenju gorske rečice. V nadaljevanju je pot vodila po dolini do morja in ob dolgem jezeru do parkirišča pod ledenikom. Nato sva se peš odpravila po stezi, ki vodi ob ledeniškem potoku s slikovitim slapom, do ledenika (50 minut hoje). Posebnost tega ledenika je, da se konča 200 m nad morsko gladino in je le dobrih 20 km oddaljen od morja. Je največji ledenik na celisnkem delu Evrope, pokriva gorske vrhove na dolžini 100 km in njegove razpoke so svetlo turkizne barve. Obiskovalci lahko iz manjše razdalje uživajo ob pogledu na ledenik, ki napaja manjše jezerce, prav do njega pa dostop ni mogoč. Ob pogledu na debelo ledeno gmoto človek začuti mogočnost narave, ki je ustvarila ta večni led. Še nekaj časa naju je na poti iz različnih kotov spremljel pogled na ledenik. Nadaljevala sva pot po dolini in se vzpela na manjšo planoto, kjer sva v družbi nekaj avtodomov prenočila na prostornem počivališču ob smučišču.