Saltstraumen - svetovno znan močan zalivski tok

Sreda, 24.6.2009

Ker sva bila prejšnji večer pozna (spat sva šla po prvi uri zjutraj), sva se tokrat k zajtrku spravila malo kasneje. Po zajtrku sva odhitela do bljižnje ožine v Saltstraumenu, ki je znana po pojavu najmočnejšega toka plimovanja. To je eno izmed čudes narave na svetu, fenomen vrticev, ki se pojavijo vsakih šest ur ob plimovanju, ko skoraj 400 miljonov kubičnih metrov vode steče skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino med Saltrenfjordom in Skjerstadfjordom s hitrostjo 20 vozlov. Zgleda kot hitra in deroča velika reka, ki ustvarja ogromne in močne vrtince na svoji poti v zaliv ali iz njega. Nad to ožino se razteza visok most, ki je tudi lepa razgledna točka za ogled tega naravnega pojava in bližnje in daljne okolice. To je tudi pravi raj za ribiče, ki jih srečaš povsod ob obali. Tudi v kampu je videti veliko število ribiških palic.

Pot sva nadaljevala po poldnevu in naju je vodila proti notranjosti. Vozila sva ob bistri, veliki reki, ki teče med pretežno iglastimi gozdovi. Ob reki sicer teče tudi železnica, a zgleda, da jo ne uporabljajo prav pogosto, saj ves čas nisva videla niti enega vlaka. Cesta se vzpenja skozi območje narodnega parka, ki ga v spodnjem delu krasijo brzice reke. Vstavila sva se ob sotočju dveh rek, z veliko vode, ki se steka iz okoliških, še vedno močno zasneženih gora, kjer zaradi padca ustvarjata velike brzice. 

Prav kmalu sva prišla na planoto (690m), ki je kazala drugačno podobo. Čeprav je bila povsem gola, je bila zelo zanimiva, saj je dajala vtis, kot da bi bilio na več tisoč metrov višje. Obdana je bila z zasneženimi kopastimi gorami iz katerih so na vseh koncih tekli potoki. Tu je tudi izvir dveh rek in črta polarnega kroga, zelo obiskana turistična točka. Tu je nekaj simbolov, ki označujejo polarni krog, trgovina z spominki. Na malo višjem platoju stoji par sto kamnitih piramidic, ki jih za srečao postavljajo obiskovalci. Od danes naprej je ena več. Ne moreš tudi zgrešiti edinega spomenika, posvečenega jugoslovanskim in norvežanskim partizanoim v II. sv. vojni s peterokrako zvezdo na vrhu. Sledilo je obvezno slikanje in snemanje skoka čez črto polarnega kroga, nazaj v območje, kjer sonce spet začne zahajati. Pot sva nadljevala proti še vedno precej oddaljenemu Trontheimu. Razdalje na Norveškem in povsod v Skandinaviji zelo so velike, ceste so pretežno lepe, prometa ni veliko, največ srečujeva avtobuse in avtodome, prikolice in motoriste, seveda so tu pa tam tudi kakšni pogumni in otovorjeni popotniški kolesarji. Zanimivo, da sva po več kot 5000 km videla le nekaj del nacesti in samo enkrat do sedaj sva morala čakati minuto zaradi zapore. Preseneča naju, da srečujeva le malo ljudi v naseljih in še ti so povečini turisti. Čeprav je površina zelo velika, je poseljenost le v dolinah. Prespala sva v večjem kampu z brezžično povezavo, tako sem lahko prebrala e-pošto in objavila novice v blogu.

Čarobni Lofotski otoki

Torek, 23.6.2009

Prebudile so naju dežne kaplje. Po zajtrku sva nadaljevala pot po otokih do Svolvanaerja. Sprva je bila vidljivost kljub oblačnosri kar dobra, zato sva lahko uživala ob pogledih na vrhove in naselja v dolinicah ob jezerih ali zalivih. Ko sva prišla iz 6400m dolgega predora, naju je pričakal dež. Vrhove grebenov so zakrivali oblaki, kar se lepo vidi na nekaterih posnetkih. Takrat vozila bolj po notranjosti otokov. Cesta je speljana skozi številne krajše in daljše predore, otoke pa povezujejo tudi predori, ki so izpeljani pod morjem. Poleg predorov je tudi mnogo, mnogo mostov. 

V dežju in meglenem vremenu sva okrog 11.00 prispela v Svolvaer, kjer sva končno uspela napolniti jeklenke s plinom. Hurrrra!!! Pri plačilu sva ugotovila, da je na Norveškem zaračunavajo število poljnjenj, ne pa količino napolnjenega plina. Hmmm, v eni najinih jeklenk je bilo vsaj še 3 kg plina, a sva zanjo plačala polno ceno. Vreme se je popoldne zboljšalo in lahko sva občudovala in slikala pokrajino in naselja. Ko sva se približala ribiških vasici Hamnoi sva že kak kilometer prej v zraku zaznala vonj po ribah, ki je naznanjal, da je v bližini ribiška vasica. Hamnoi je tipično naselje ob obali s majhnimi lesenimi kočami na kolih, postavljenimi na skalnatem obrežju. Povsod naokrog so lesena stojala za sušenje rib, nekatera so polna že povsem suhih trupov rib, na drugih visijo suhe glave. 

Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Reine, ki je turistično znana točka. Ustavila sva se in za spomin posnela nekaj traku videa in seveda je digitalec škljocal kar ves čas. V vaški trgovinici, ki je dobro založena z ribjimi dobrotami, je bilo očem prijetno razstavljeno vse, kar lahko ponudijo. Scena je bila zelo tipična, zato sem tudi tam naredila nekaj posnetkov. Od blizu sva si ogledala lesena sušila polna rib ali ribjih glav, vonj suhe ribe je zelo močan in še nekaj časa sem ga občutila v nosu. Zanimivo je, da ta sušila obletavajo galebi, a ni bilo videti, da bi jim suhe stvari teknile, saj niso bile zavarovane z mrežo. Nadaljevala sva proti Moskenesu, kjer sva načrtovala vkrcanje na trajekt, ki pelje do pristanišča Bodo na celini. V Moskenes sva najprej preverila urnik in ugotovila, da imava čas za ogled zadnje vasice na tem otoku, zanimive po najkrajšem imenu na svetuz eno samo črko - Å, ki ga norvežani izgovorijo kot ozki »o«. Kot kontrast naj tu omenim valižansko vasico z najdaljšim imenom 

Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch (58 črk). Å je slikovita ribiška vasica z muzeji in tipičnimi ribiškimi kočami na kolih ob obali. Na trgu imajo razstavljene modele ribiških ladij – minimundus v malem. Na skalnatem grebenu ob vasici gnezdi na policah ogromno galebov. Po ogledu sva se odpravila v Moskenes in se postavila v vrsto za trajekt, ki ga ne moreš rezervirati, pač pa se postaviš v vrsto, če je še prostor. Vkrcala sva se ob 19.30, vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj se je trajekt zibal na valovih in to zibanje smo občutili tudi v želodcu. Vožnja je trajala 4 ure. Ko sva prispela v Bodo, sva se odpravila do 33 km oddaljen kamp blizu Saltstraumen, kjer sva prespala.