40 OBLETNICA MATURE UČITELJIŠČA V TOLMINU

6. septembra se nas je, v zgodnjem popoldnevu pred bivšim učiteljiščem v Tolminu, zbralo 17 zadnjih maturantov učiteljišča, generacija, ki so ji vsi pripisovali bolj črno zaposlitveno prihodnjost. Po svoje smo imeli srečo in smolo hktrati, saj so po drugem letniku s fasade pred glavnim uhodom v šolo umaknili napis "učiteljišče" in nas nekako potisnili v "ilegalo", je pa tudi res, da od takrat dalje ni nihče več mogel ponavljati letnika, zato so nam kdaj pa kdaj pogledali tudi skozi prste. Kakorkoli že, daljnega 1968 nas je 27 dijakov maturiralo in se vsak po svoje podalo usodi naproti.

Trije sošolci in razredničarka so medtem že umrli, zato smo se najprej odpravili na pokopališče in se za trenutek posvetili njihovemu spominu.
Srečanje smo nadaljevali v gostišču Rutar, kjer smo v prijetnem klepetu tudi z nekaterimi našimi profesorji obujali spomine. Nazdravili pa smo tudi kolegu Zdravkotu, ki je na ta dan praznoval rojstni dan.
Bilo je prijetno in obljubili smo si, da se v prihodnje srečamo pogosteje. Pa pustimo času čas, morda nam le uspe.
Nekaj slikovnih utrinkov s srečanja: 

LETHE SREČANJE V ELAZIGU, TURČIJA

Naše 3. LETHE srečanje je organiziral dr. Cevdet Emin Ekinci, predstavnik Firat Univerze v Elazigu, naš partner iz Turčije. Potekalo je od 1. do 2. septembra.
Elazig je univerzitetno mesto ob zgornjem toku reke Eufrat v Anatoliji. Obkrožajo ga jezera Karakaya, Keban in Hazar. V ozadju so tudi gore, višje kot 2100 m. V kratkem času, ki nam je bil na razpolago smo si ogledali spomenik Belek, ki leži v prku Harput in predstavlja Belek Gazija, komandanta Sultana Alparslana na konju. Harput je grad, ki je v svojem obzidju nudil zavetje pred barbari mnogim ljudem različnih narodnosti in ver. Pravijo, da so mogočno obzidje gradili tako, da so za vezivo uporabljali mleko.
Obiskali smo tudi tipično hišo tega področja, ki je danes kulturni spomenik in je lep primer življenja, opreme in navad teh prebivalcev.
Okolica Elaziga je več ali manj pusta, saj so poletja zares vroča in sonce dobesedno požge vso travo in zelenje. Na stavbah tako kot na Cipru opazimo manjše vodne cisterne, ki pomagajo prebivalcem premostiti morebitno pomankanje vode. V mestu na ulici srečaš ogromno ljudi, še posebej v tem času, ker so imeli ramadan, smo po sončnem zahodu na ulicah srečevali cele družine. Promet je zelo gost in vsepovsod po ulici prodajajo njihov mehki kruh, bolj podoben palačinkam in na vsakem koraku te vabijo čistilci čevljev.
Utrinki s srečanja:

Na povratku iz Elaziga sem preživela zanimiv dan v Istambulu, večmiljonskem mestu zanimivih kulturnih spomenikov še iz časov Bizanca. Celodnevni organiziran ogled, mi je ponudil le delček bogastev, ki jih to zares lepo mesto ponuja obiskovalcu. Očarali so me Blue Mosque - Modra mošeja s šestimi stolpiči in prekrasno ornamenturo v notranjosti, muzej Hagia Sofia, ki je bila v preteklosti najprej krščanska cerkev nato so jo preuredili v muslimansko mošejo, danes pa je zanimiv muzej ter zares enkratna palača Topkapi, ki je bila rezidenca Otomasnkih Sultanov in center vladne administracije celih 400 let. Palača je zanimiv primerek različnih Ottomanskih arhitektrunih stilov, dragocenih kolekcij in zelenih parkov. Pogled na Bosporsko ožino in azisjki del Instambula pa je res enkraten.
Istambul stoji na stičišču dveh kontinentov, se razprostira tako na evropskem kot tudi na azijskem delu , ki ju ločuje Bospor in povezujeta dva dolga mostova. Vsekakor bom v prihodnjosti še načrtovala obiskati to zanimivo mesto. Posebej me je presenetila prijaznost in odprtost prebivalcev.
Nekaj utrinkov z mojega potepanja po delčku Istambula si lahko ogledate v spodnji predstavitvi.

ŠE ZADNJI UTRINKI IZ LAPONSKE

V sredo, 11.6.08, smo se preselili v izobraževalni center Vasatokka, kjer smo se pod budnimi očmi Eska in Laure v poznih večernih urah s kanuji preveslali 3 kilometre po jezeru do reke, se sprehodili do brzic in se vrnili k že pripravljenemu tabornemu ognju. Utrujeni, a zadovoljni in lačni smo se lotili peči hrenovke in pogasili žejo s kozarčkom dobre pijače.

Četrtek je bil namenjem zaključku in evalvaciji seminarja ter podelitvi potrdil. Nekaj udeležencev se je poslovilo, več kot 30 pa se nas je v petek udeležilo ekskurzije do norveškega pristaniškega mesteca Kirkenes, visoko nad polarnim krogom. Na poti smo se ustavili na najbolj severni točki EU, kjer smo si privoščili finsko kavo in dobili posebno potrdilo z žigom o tej točki. Pokrajina na Norveškem je povsem drugačna, saj tu ni dreves, je pa več travnikov, kjer se pase živina. Zvedeli smo, da država posebej nagrajuje tiste mlade, ki se po študijo vrnejo v te kraje in se ukvarjajo z živinorejo in kmetijstvom. Dan je bil oblače in zelo hladen. Hladno Barentsovo morje, leden veter in nizka temperatura je botrovala, da smo se vsi zavili v vsa mogoča oblačila, da bi lahko pojedli kosilo na lepi razgledni točki.

V soboto smo imeli ravno dovolj časa, da smo obiskali farmo severnih jelenov na samotni kmetiji v bližini Vasatokka. Poleg zanimivih običajev in navad smo se lahko mirno sprehajali med severnimi jeleni, jih hranili in božali. Povedali so nam, da te jelene uporabljajo tudi za vleko v zimskem času. Dan je bil lep, sončen in v poznem popoldnevu smo se odpravili na letališče v Ivalo.

Enajsdnevno potepanje po Laponski je bilo zares zanimivo in pestro. Noč iz petka na soboto sem prespala v Helsinkih in se preko Dunaja vrnila domov.