Mimo Beograda proti Nišu

Hladno deževno jutro (4°C, obcutek -1 :)) ni bilo kaj preveč vabljivo za ogled spominskega parka, a sva se kljub temu toplo oblekla, vzela dežnik in šla na ogled.

Najprej sva si ogledala lepo urejen muzej, ki s svojo postavitvijo in vsebino opominja človeštvo, kako krut je lahko človek. 

Stoji na prostoru nekdanjega ustaškega taborišča, kjer je življenje izgubilo, uradno čez 80.000 (neuradno pa precej več), največ Srbov in Romov,, med ostalimi pa tudi skoraj 200 Slovencev.

Imena izpisana na steklenih plosčah na stropu in na stenah poustvarjajo žalostno resnico hudodelstev tistih časov. Žal damdanes ni veliko bolje po svetu.

Sprehodila sva se tudi po želežniskih pragovih na stezi,ki pelje do impozantnega spomenika v obliki cvetal. 

Na pragovih stoji vlak z vagoni, ki je prevažal ljudi in materjal. 

Po ogledu sva nadaljevala pot v Srbijo. Cesta je bekoliko boljša, pokrajina oa ravninska in pusta. Le tu in tam skkromne vasice. Imela sem priliko osvežiti znanje nekaterih črk v cirilici. 

Ob vstopu v Srbijo so naju ustavili cariniki in policaji. Bili so prijazni, celo pohecali so se z vprašanjem:"Imate kak tobak ali pijačo za prijaviti? Ali pa kokain?". Bojan se je na zadnje vprašanje pohecal nazaj:" Ja, za osebno rabo."

Sva že pozabila, kako je, če se moraš ustaviti na meji. 

Pot sva nadaljevala mimo Beograda proti Nišu. Tu je bilo nekaj več prometa. Pokrajina je v turobnem deževnem dnevu siva, ravna in le tu in tam ob cesti stojijo skromne vasi. Oblačno nebo se je spustilo čisto do zemlje in zamegljuje obrise okolice. Še vedno je hladno. 

Pod noč se ustaviva na parkirišču manastira sv. Roman v sredi gozda, 9 km iz avtoceste. Tu sva prespala. 

Z avtodomom po Grčiji

Letos sva se zaradi vremena na pot odpravila kar nekj dni kasneje. Načrtujeva ogled Grčije, okrog Peleponeza in po otoku Lefkada.  Trenutno zgleda, da naju čaka precej hladno vreme, da le ne bi deževalo. Veseliva se novih doživetij. 

Avtocesta je precej zdelana in polna zaplat, sicer pa je malo prometa. 

Najin prvi postanek je pri Jasenovcu, kjer bova prespala na parkirišču spominskega parka.

Serpentine Lacets de Montvernier

Včeraj sva prespala v dolini. Okrog polnoči je namreč začel med dežjem naletavati sneg, zato sva se odločila zapustiti Couchevel in se spustiti nazaj v dolino. Sneg in ohladitev sta bila napovedana in zato nisva želela reskirati težav z vožnjo po snegu.

Kljub noči sva našla mirno parkirišče, kjer sva prespala.

Zjutraj so se megle še vedno podile po vrhovih gora, a se je začelo jasniti. Peljala sva se proti Italiji in se ustavila v manjšem kraju Pontamafrey. Tu so znane in slikovte 

serpentine Lacets de Montvernier, ki so skrbno skrite v pobočju hriba.

Serpentine Lacets de Montvernier so vzpon dolg 3,4 kilometra. Za teh 18 neverjetnih serpentinskih ovinkov, ki premagujejo 400 m višinske razlike, je bilo potrebnih kar šest let dela, med letoma 1928 in 1934.

Pišeji, da so jih delali rudarji, zemeljski delavci, kamnoseki in zidarji, z lopatami, krampi, kladivi in ​​dleti, lomilkami, kladivi, samokolnicami in veliko eksploziva, da so končmo položili cesto in postavili suhozide.

Serpentine, zložene druga na drugo in vgrajene v pobočje vzpetine so ene najspektakularnejših cest v Savoji in resnično prijeten izziv za kolesarje.

Prespala sva na parkirišču blizu mesta. Zbudila sva se v sveže sončno jutro. Po zajtrku sem se sama odpravila peš po serpentinah, ker sem se prejšnji dan polila z vrelim čajem po desni nogi in zaradi mehurjev nisem mogla na kolo. Bojan pa je zajahal kolo in z njim premagoval višinske razlike.

Pogled na mesto in dolino je z vsako serpentino lepši. Zaradi zgodnje ure ni bilo na cesti ljudi in vozil, le cestne službe so kosile travo in grmičevje. 

Na vrhu sem se za trenutek ustavila na lepi razgledni točki pri kapelici.Kapela Balme je posvečena Brezmadežnemu spočetju in ponosno gleda na dolino.

Zgrajena je bila leta 1863 z uporabo materialov iz stare utrjene hiše, ki je stala na istem mestu. 

Pot sem nadaljevala proti vasici Mountvernier. Leži na blagem pobočju nad pašniki, kjer se pase velika čreda ovac na eni strani ceste, na drugi pa skupina krav. 

V ozadju so rahlo zasneženi vršaci, ki nudijo vasi prelepo kuliso.

Ko se približam ograji, da poslikam ovčke, me prijazno opomnita dva lepa ovčarja, da nisem zaželena gostja med ovcami :).

Vasica je strnjena okoli cerkve, kamor sem se po strmi poti povzpela. Žal je bila cerkev zaklenjena. V vasi je kar nekaj ljubkih novih lesenih in zidanih hiš 

V nadaljevanju gre cesta še mimo dveh vasi in pripelje do prelaza Col du Chaussy, kamor je odkolesaril Bojan (13,5 km in 1000 m višinske razlike).

19. etapa dirke po Franciji leta 2015 so kolesarji dirke Tour de France prvič prečkali prelaz Col du Chaussy.

Tako sva spoznala pobliže še eno destinacijo Toura de France.

Pred nadaljevanjem potovanha sva si igkedala še skupinsko instalacijo v bližnjem mestu. 

Na pobočju hriba v vasi Sainte-Marie-de-Cuines stoji instalacija Auro, največje kolektivno umetniško delo na svetu.

To monumentalno delo land arta (5000 m²) je sestavljeno iz 42.000 majhnih aluminijastih avr, umetnost je plod domišljije Marca Biétryja in simbolizira solidarnost med ljudmi.

Pot nadaljujeva proti prelazu Col de. Mont Cenis. Na poti sem uživala v pokrajini, vrsacih in dolinah in tudi s strahim gledala s ceste proti strminam. 

Parkirala sva na idiličnem kraju ob akomulacijskem jezeru, ravno ko se je poslavljalo sonce.