Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

torek, 1. julij 2025

S kolesom po atlantski cesti

Zvečer in ponoči je kar močno deževalo.  s
Prenehalo je šele okrog 11:00, tako kot je oravilno predvidela vremenska napoved. 

Pripravila sva kosilo in se ob treh odpravila s kolesom po celotni atlantski cesti. Bilo je sončno a precej vetrovno.

Zelo je odvisno, v kakšnem vremenu si ogledaš to izjemno slikovito cesto. Če je dan sončen in miren, je užitek res enkraten, če pa je deževno in vetrovno, kar je tipično vreme za te kraje, pa je doživetje bolj divje. Lep primer je spodnja slika vzeta z interneta.
Oceanski valovi škropijo vse do ceste, v nevihti, kot je bila, pravijo, prejšnji teden, valovi lahko dosežejo najvišje dele mostov.
Midva sva tokrat doživela malo mešano vreme, sončno z vetrom. Prav zato je bila vožnja s kolesom skoraj izziv na določenih izpostavljenih mestih.
Najprej sva se peljala do enega izmed večjih postajališč ob cesti z najboljšim pogledom na osrednji umetelno izpeljan eleganten most.
Tu je manjša restavracija nad njo pa hribček poraščen z mahom in nizkim vresjem. Okoli griča je urejena sprehajalna pot. 
Vzpela sva se na grič, ki je zaradi dežja povsem prepit z vodo, ki mi je zmočila teniske in nogavice. 
Za nagrado pa sva na vrhu imela prekrasen pogled na mostove.
Nato je sledil najzamimivejši del kolesarjenja, vožnja po najvišjem mostu. 
S pridom sem preizkusila svojo novo pridobitev, ebike. In ni me razočaralo, saj mi naklon ceste sploh mi bil izziv ;). 
Prekolesarila sva vseh 8 km in prečkala vse mostove. Vmes sva se ustavljala, slikala in občudovala lepo okolje. V eno smer je šlo kar dobro, ker nama je veter pihal v hrbet. 
A ko sva se vračala je veter z morja pihal v sunkih in ne bekajkrat skoraj prevrnil. Na visokem mostu pa je bilo res hudo. Bojan se je mučil z vetrom v obraz s svojim navadnim kolesom, mene pa je premetavalo in res sem težko zadržala kolo v pravi smeri.
Pri pogledu z vrha mostu je cesta pravi vizualni užitek. Edinstvena narava se prepleta s sodobnim inženiringom. Male in večje otočke arhipelaga so človeške roke povezale s cesto, ki se vijuga kot srebrna nit po z morjem obdanimi kamnitih otokih in preko I think Justin Brown up here.Glass on the more of spray it that's telephoneUh huh. Justin Brown up here to glass on the moral spirit that's telephone. .zanimivih mostov.
Na otočkih so tu in tam vidne rdeče lesene hiše ribiških vasic.
Preživela sem to vetrovno preizkušnjo, ki je tudi zaradi oblike mostu spominjala na vožnjo z vlakom smrti v lunaparku. ;)

Cesta je pravi vizualni užitek, saj se vije od enega otočka do drugega čez sedem mostov. 

Norveška ponuja neštete slikovite in pogosto spektakularne poti obdane s strmimi gorskimi pobočji, ledeniki, slapovi in globokimi fjordi. Toliko je vsega, da po dveh dneh prav težko obnoviš, kaj si videl, kje si vse bil. 
Ob vseh teh poteh in stezah poskrbijo za lepo urejene prostore za počitek, razgledne ploščadi in postajališča s sanitatijami. Neusiljivo in naravi prijazno opremljajo prostočke z uporabnimi betonskimi klopmi in mizami za krajše postanke.

Na naravne ali kulturne zanimivosti opozarjajo posebne table ob cesti, ob točkah pa so tudi informacijske table z napisi in slikami. Tenkočutna in človeku prijazna ureditev

ponedeljek, 30. junij 2025

Atlantic road, najlepša cesta na svetu

Ponoči je prenehalo deževati in malo se je otoplilo. Pot nadaljujeva proti Atlantic road, atlantski cesti.

Voziva po značilni norveški pokrajini visokih in strmih gora, fjordov in jezer, ki jih na zahodni obali države ne manjka, dolgih globokih dolin, kjer so tu in tam posejane ljubke temnordeče in bele lesene hiše. 
Travnate površine, ki jih ni prav veliko, so skrbno pokošene in bale suhe trave ovite v belo posejane po njih čakajo na uporabo. 
Atlantska oceanska cesta ali Atlantska cesta je dolga 8,3 kilometra in povezuje otočje v arhipelagu z slikovitimi mostovi.
Ta enkraten predel ceste te na zanimiv način pripelje do roba oceana in malo čez, ter velja za najlepšo cesto na svetu.

Otok Averøy in vrsto majhnih otočkov so z umetelno izpeljanimi konstrukcijami osmih mostov v razdalji dobrih 8 kilometrov povezali s celino. Cesta je bila odprta leta 1989 in je brezplačna. Je priljubljena turistična destinacija. 

V deželi, kjer so doma sage ( zgodbe, ki opisujejo skandinavsko ali germansko preteklost ali zgodbe tradicionalne nordijske literature, katerih avtor ni znan), je tudi narava in v njej vključene človekovo ustvarjanje kot epska saga. Vso slikovito okolje je del zgodbe, popestrene z celičastnimi razgledi na divji ocean in umirjeno morje v fjordih.

Parkirava se na začetku atlantske ceste, tako kot pred leti in se sprehidiva po bližnji obali. Srečava norveški par iz Bergna, ki ima v bližini vikend. 
Pripovedovala sta nama, da je tu v bližini imela težave s pogonom ameriška križarka pred leti. Okoliški prebivalci so pomagali vsem potnikom na kopno. Na srečo so težavo odpravili in vse se je srečno končalo. 

Povedala sta tudi, da je za vikend bila tu huda nevihta in so valovi pljuskali preko mostov, kar se ne zgodi pogosto v poletnem času. 
Ob obali je shojena steza, po kazeri se povzpneva na griček in uživava v slanem zraku in čudovitem razgledu na prva dva mostova. 
Na poti je med skalami in jezerci instalacija. Kot pojasnjuje tabla z informacijami, je to umetniško delo Columna Transatlantica je narejeno iz marmorja in je sestavljeno iz 39 elementov kosiv belega marmorja, raztresenih po skalnati obali. Umetnisko delo poudarja, da jr nordijska mitologija prežeta z elementi drugih kultur.
Danes bova prespala v tem mističnem okolju, ki ga bova jutri skušala podrobneje raziskati

nedelja, 29. junij 2025

Trollstigen

Celo noč je kar močno deževalo in obetal se nama je moker dan. Lahko bi ga z formulo označila kot 
                      100%/H20/360°
Drugače rečeno voda vsepovsod v oblakih, v zraku in na zemlji. Norvežani bodo v prihodnjosti prav gotovo izvažali vodo kot največjo dobrino.
Voziva se proti Gairangerju, med visokimi strmimi gorami, ki so danes odete v oblake. V mestnem kampu sva odtočila sivo in dolila svežo vodo in izpraznila WC. Nadaljevala sva pot proti znamenitemu Trollstigenu. 

Na poti sva morala skozi daljše predore in na trajekt, ki je v bistvu "gibljiva cesta", saj se iz ceste brez velikega čakanja premakneš na trajekt. Med obalama dva trajekta skrbita za nemoten potek prometa. 
Lepo vidna ledeniska morena. 
Pot se počasi dviga proti najinemu današnjemu cilju. Ves čas dežuje in vleče veter, pravo poznojesensko vzdušje.
Trollstigen je serpentinasta gorska cesta in prelaz, ena najbolj ikoničnih slikovitih poti na Norveškem vredna obiska. Midva sva tu že drugič. 

Pravijo ji tudi Norveška cesta trolov. To je veličasten serpentinski gorski prelaz, ki je del norveške okrožne ceste 63. Cesta trolov premore skupno enajst ovinkov in njihov strm naklon je 10 %, kar privablja pustolovske popotnike, posebej motoriste.

Srečujeva avtobuse, ki vozijo turiste iz križark na ogled prelaza. Cesta je lepo vzdrževana in dovolj široka za srečevanje. 

Zaradi slikovite in vrtoglave poti, ki vodi do globokih fjordov in bujnih dolin, je ta odsek ceste eno najbolj dramatičnih in obiskanih znamenitosti Norveške.
Ko se bližava prelazu, lahko občudujeva neverjetne koničaste gore, ki spominhajo na trole.
Trol je bitje v nordijski folklori in mitologiji. Po staronordijskih virih so to bitja, ki prebivajo na izoliranih območjih skal, gora ali jam, so kako nevarna in le redko pomagajo ljudem.
Meglice in oblaki še povečajo pravljično podobo kraja. Ko prispeva na parkirisče centra, pripraviva kosilo in počakava, da malo manj dežuje.


Oblečeva se v nepremočljivo obleko in skornje, pokrijeva s pelerino in se podava na skaywalk razgledne točke. 
Pot je lepo urejena in varovana in ponuja vrtoglave razglede na strma gorska pobočja, visoke, močno vodnate slapove in znamenito cik cak cesto, ki se vije po pobočju. 
Takole na hitro je tudi moja podoba malce trolovska, recimo ji trolica. 

Prelaz je na nadmorski višini 850 metrov in je pozno jeseni in pozimi zaprt. Običajna obratovalna sezona traja praviloma od sredine maja do oktobra. 
Podava se na razgledne terase, ki visijo nad dolino in nudijo lep pogled na ovinke in slap Stigfossen,ki pada 320 metrov globoko po pobočju gore. 

Zaradi izjemnih kepot in pisebnosti je bila ta pokrajina vpisana na seznam svetovne dediščine. Velja tudi za eno najbolj spektakularnih fjordskih pokrajin na svetu.

Če primerjam obisk tega kraja leta 2009 in danes, lahko ugotovim, da je tokratno vreme vsekakor bolj primerno tem krajem, kot je bilo lepo sončno pred leti. Lahko pa zato se bolj uživam v lepotah te divjine.
V trgovini na parkirišcu prodajajo spominke in topla oblačila primerna okolju in klimi. Med vožnjo v dolino imava lep pigled na neštete slapove, ki drsijo iz višine gora v dolino.
Ustaviva se še ob lepo urejeni razgledni točki. Postavljena je nad koritom hudourniške reke, ki je tokrat zarafi topečega snega in dežja polna razbesnele vode. Zaradi korit, skal in ovinkov se voda tako zelo peni, da je čisto bela kot sneg. Vzbuja pa tudi strahospoštovanje.

Za danes je bilo res dovolj vode in strmin, zato se ustaviva v dolini, kjer bova prespala na parkirišču. Ker nimava internetne povezave, bom tole objavila jutri čez dan.