Inari 2013 - Midnight Sun Course, Finland

Back to Inari again, enjoying the wild nature, good food from the local farms and rivers, often different fish and reindeer meat. Here we are with 41 enthusiastic EU teachers from 17 EU countries, learning about how to use eJournal for project and educational purposes and incorporate new devices and tools in the everyday lessons. Apart form hard work we also experience a bit of life and learn about the culture of the indigenous population living in the north-western part of Europe, called Saami people. 
Of course there is also time for socializing and making friendships,  specially in the evenings, which are not evenings at all, as the sun doesn't set, so we can enjoy the midnight sun if it's not cloudy. All in all it is great to be here together with so many special and motivated teachers. :)
On Saturday night we enjoyed the midnight sun. It was almost daylight and the sunbeams
mirrored in the lake Inari were like a torch.

midnight sun

reindeer was curious who we are

Opening session in Solju Hall, Sajos

a workshop about photostory

Petek, 19.4.13, Vulcano Sulfatara

Zadnji cilj letošnjega potepanja je bi ogled zanimivega ugaslega vulkana v bližini Napolija (zahodno). Krater leži v ravnini mesta Pozzuoli, približno 300 m premera. Po celotnem kraterju uhajajo vroči žvepleni plini (160 stopinj C) na enem koncu so manjša jezerca z brbutajočo vroco blatno vodo (140 stopinj C) kamorkoli pobrskaš se kruši žveplen zlepljen pesek in čutiš vročo krhko kamenino. Po celem pobočju se dviga kondenzirana para, tako da daje vtis živega vulkana. V preteklosti so tu kopali žveplo, imeli termalne toplice, zdravljenje z vročim blatom in žveplenimi plini in celo naravo savno. Celotna Flegrejska polja se občasno dvigajo in spuščajo, zato to področje vulkanologi stalno spremljajo tudi zaradi bližnjega Vezuva, ki je oddaljen le slabih 20 km. Čudila sva se, kako gosto poseljeno je to gotovo nevarno področje. Hiše stojijo na robu kraterja.
Polna vtisov s tega potovanja, sva komaj čakala, da se umakneva gostemu prometu in se odpravila čez Apenine ob Mirnejši Jadranski obali proti domu. Še ena noč in sva doma. Vsak konec je tudi začetek. Kam naslednjič?

Četrtek, 18. April, Oliveri

Pred odhodom na celino, italijanksi škorenj, sva si ogledala bližnjo laguno, ki leži pod visokim skalnatim grebenom. Peščen jezik sega 1 km v morje. Tik pod navpično steno pa ležijo tri majhna jezerca. Zanimiv in nenavaden naravni pojav, ko en kilometer dolg ozek peščen jezik sega v morje. Za spomin sva nabrala veliko lepih kamenčkov, ki jih je tu veliko in nek domačin nama je pokazal nenavadno simbijozo dveh živali, posebnega sinjemodrega prozornega mehkužca, podobnega drobcenemu srfu z jadrom (3 / 5 cm velik), ki jih valovi prinesejo iz bližnjih otokov. Puščajo močno modro barvo. Bojan je seveda obvezno preveril toploto siciljanskega morja in ugotovil, da se z malo kurajže že da zaplavati.
To je tudi bil najin zadnji postanek pred odhodom na trajekt. Imela sva srečo, saj je trajekt odplul le tri minute po vkrcanju. Blizu Paestuma sva naletela na še vedno zaprt kamp, ki pa nama je vendarle ponudil zatočišče za eno noč. Velika večina kampov je odprta šele v maju mesecu ali kasneje.