Positano

Zjutraj je bilo sončno, a sveže, samo 8°C, ponoči pa še hladneje. Zanimivo, da je bilo pri nas doma topleje kot tu na jugu Italije.

Dopoldne sva se bolj ali manj zadrževala v avtodomu in postorila vse, kar je bilo potrebno. Na potep s skuterjem sva šla šele po kosilu, ko je sonce malo bolj ogrelo zrak. 

Tokrat naju je radovednot gnala do Pozitana, prvega mesta ob Amalfijski obali. V začetku se serpetine počasi dvigajo po pobočju hriba. Ves čas imava prekrasen razgled na obsežen Neapeljski zaliv.

Malo pod vrhom se cesta začne spuščati proti nekakšnemu sedlu med dvema vrhovoma. Tu se odpre pogled še na vzhodno obalo. Nato se začnejo ovinki Amalfijske obale. 

Cesta je vklesana v strm breg in zavarovana z betonskim zidom. Pod cesto strmo pobočje sega do morja. 

9Tu ni dovoljeno potovati s kamperjem, le z avtomobili ali mototlrji. Na razpolago so tudi redni avtobusi. Ko sva ga orvič obiskala, sva se peljala z avtobusom.

Sedaj šele se zavedava, kako drugače je, ko se sam pelješ po tej cesti. S skuterjem se lahko enostavno ustaviš povsod tam, kjer želiš. 

Občudovala sva strmo obalo, majhne zalivčke s turkiznim ćistim morjem in bujno zelenje. Nad glavami pa visijo gole krušljive skale.

Kljub temu, da ni sezona, je na poti v ta kraj veliko ljudi. Ustavljava se na nekaj točkah, kjer domačini ponujajo pomaranče in limone, likerje iz teh sadežev in olje. 

Nekaj kilometrov pred Positanom ( 25 km oddaljenim od Sorrenta) že zagledava ob cesti najprej parkirane avtobuse, kmalu zatem pa osebne avtomobile. Očitno je v mestu že ogromno obiskovalcev.

Peljeva se skoraj do obale in parkirava. Pridruživa se množici, ki se po ozki ljubki ulici spuščajo do plaže. Na vsakem koraku se odpira lepši pogled na piramidi podobni gruči pisanih stavb, ki se kopičijo drug na drugi od obale navzgor, prisoljene v breg hriba. 

Ulice so zatrpane s številnimi trgovinicami, ki ponujajo različne stvari. Posebej prevladujejo oblačila, saj tu dajo veliko na modo. Ponujajo pisan izbor poletnih oblek iz bombaža in lanu.

To mesto je z najboljsim naklonom na svetu in ima ozke tlakovane ulice.

Ulice prehajajo tu in tam v dolge stopnice in prehode lepšajo majhne arkade.

Positano je tako rekoč vklesan v dve gorski steni in okrašen s pisanimi zgradbami, ki se strmo vzpenjajo v breg. Vmes pa zelenijo vrtovi in nasadi limonovcev. Vse skupaj riše , nadrealistično sliko v skalni formaciji, ki navdihuje premnoge umetnike. 

Pred vstopom na mestno plažo stoji mogočna cerkev Chiesa di Santa Maria Assunta, ki ima kupolo iz majolike (vrsta barvane italijanske keramike s kositerno glazuro). Široko stopnišče pelje do spodnje točke mesta.

Ko prispeva do plaže, lahko potrdiva, da je pogled z morja na mesto res najlepši. Veliko obiskovalcev se je že predajalo sončnim žarkom na plaži, čeprav temperatura ni presegala 12° C. 

Sprehodila sva se do obeh koncev plaže in iskala čim lepše posnetke kraja. Na obali so številne restaveacije, ki ponujajo okusno morsko hrano.

Kraj ponuja splet bogatih barv, ki jih sestavljajo zelena z bližnjih hribov rumena, rožnata in bela mešanica sredozemskih hiš, in kobaltno morje s srebrno lesketajočimi valovi, ki ližejo renosiv pesek plaž.

 

Pozno popoldne sva se poslovila od slikovitega mesteca in se odpravila v kamp. Čeprav je Pozitano res slikovit, moram.priznati, da me je prvič veliko bolj presenetil kot tokrat

Sorrentinski polotok

Zbudila sva se v jasno, a kar hladno, jutro. Veter se je malce umiril, a še ni.ponehal. Odločila sva se, da bova popoldne, ko sonce malo segreje zrak, posvetila raziskovanju bližnje okolice.

Dopoldne sem imela "žehto", saj imajo v kampu nov pralni stroj. Najprej sem morala naložiti ustrezno aplikacijo, s katero sem plačala in pognala stroj, tehnika napreduje tudi v kampih ;).

Popoldne sva začela z vožnjo s skuterjem. Odpravila sva se okrog rta Sorrentinskega polotoka. Pot se počasi vzpenja in ponuja spektakularen razgled na ogromen Neapeljski zaliv. 

V ozadju kraljuje veličasten Vezuv. Celoten zaliv, skupaj z Flegrejskimi otoki, daje vtis ogromnega vulkaskega kraterja, ki ga je zalilo morje. Morda pa je to res bil krater v davnini.

Polotok Sorrento se razteza od Castellammare di Stabia do rta Punta Campanella na skrajnem koncu.

Del polotoka je mesto Sorrento, ki leži na platoju, ki se konča s slikovitimi pečinami. 

Od tod se pogled ustavi na otokih Ischia in Procida (razglašeno za prestolnico kulture 2022). 

Voziva se mimo vasic in nad razčlenjeno obalo z marinami in ribiškimi naselji. Povsod so nasadi oljk, oramževcev in limonovcev. Bujno zelenje še dodatno polepša doživetje. 

Na poti se ustaviva na nekaj panoramskih točkah in v objektiv ujaneva bližnji otok Capri.

Polotok ponuja veliko označenih pohodniških poti, sentier po italijansko. 

Celoten polotok ima razgibano obalo z majhnimi zalivi, ki jih lepša kristalno čisto modrozeleno morje. 

Tam so tudi lepe majhna plaže. Je pa veliko privatnih parcel, zato je dostop do morja marsikje otežen. S skuterjem celo ni mogoče priti do manjše marine, ker je promet dovoljen le rezidenčim lastnikom.

Vesela sva, ker na cesti ni veliko prometa. Peljeva se vse do vasice Termini, kjer naju ustavi domačin in nama pojasni, katera je najbolhša točka v okolici vasi. 

Po priporočilu sva se torej odpeljala po hribu navzgor do manjše pinete,tam sva  parkirala in se peš odpravila do bele cerkvice na vrhu hriba (okrog 530 mnm). 

Okolje in vegetacija sta podobna kot pri nas v gorah. Vzpenjava se po ograjenih stopnicah, ki tečejo po grebenu in z velikimi križi predstavljajo križev pot. 

Tu se odpre izjemen pogled na vzhodno obalo polotoka in na Analfisko obalo. Koliko lepot na kupu.

Cerkvica leži prav na vrhu inje vidna daleč naokoli. Na obeležju piše, da jo je propada rešil Argentinec iz Buenis Airesa. Cerkvica ima arabsko kupolo.

Ko sva se vračala v vas, sva se ustavila v majhnem lokalnem obcestbem kiosku, ki je ponujal lokalno hrano in dobrote. 

Naročila sva kavo, sok stisnjenih pomaranč in domačo sladico, sfoliatela z limonino kremo. Vse ponujeno so izdelki domačije. Okusno!

Nadaljevala sva krožno pot po polotoku in se spustila do centra Sorrenta. Peljala sva se do pristanišča, ki leži globoko pod mestom. 

Na ulicah Sorrenta se podi ogromno skuterjev po cesti, še več pa jih je parkiranih ob cesti. 

V pristanišču sva preverila, kako na obisk otoka Capri in naredila nekaj posnetkov mesta in zanimivih pečin 

Zaradi poznega popoldneva in malo več vetra, ki je ohladil ozračje, se je ohladilo, zato sva se odpravila v kamp, ki leži na terasastih nasadih oljk.

Preživela sva zanimiv in miren popoldne.

Do Sorrenta

Danes nadaljujeva potovanje proti Sorrentu. Odpraviva se po enajsti uri in ker je nedelja upava na manj gost promet. A glej ga zlomka, zgleda, da se je prav do zadnje duše vse spravilo na ceste. 

Na ulicah je bila vrsta v obe smeri in premikala sva se po polževo. 

Najprej sva nameravala narediti postanek v Herculaneumu, starodavnem rimskem mestu, ki ga je, podobno kot Pompeje, zasul pepel Vezuva. Je sicer manjše in manj atraktivno mesto kot Pompeji, kjer pa sva že bila.

Niti približno ni bilo mogoče nikjer parkirati ali celo ustaviti, zato sva opustila obisk tega mesta in sva raje nadaljevala pot. Vozila sva po večinoma enosmernih ulicah in skušala najti avtocesto v družbi množice avtomobilov in švigajočih skuterjev.

Končno nama je uspelo zapustiti neverjetne prometne zamaške. Ko sva nastavila nov cilj, pa nama je mr. Google povedal, da bova za dobrih 12 km porabila 45 minut. In ni se motil. 

Na lokalni cesti do Sorrenta je bila počasi se premikajoča vrsta v obe smeri. V kamp sva prispela okrog 18:00. Torej sva za dobrih 60 km danes potrebovala skoraj 6,5 ure. 

Ko sva se bližala zalivu Sorrenta, sva uživala v lepem pogledu na posebno obalo mesta.

Mesto leži na visokih pečinah in gkeda proti neapeljskemu zalivu. Klifi se dvigajo iz morja in oblikujejo značilno slikovito sceno. Žal se zaradi prometa nisva mogla vstaviti na razgledni točki, mi pa je ob počasnem prometu uspelo narediti nekaj posnetkov iz avta.

Ko sva prispela v kamp je začelo deževati. Ponoći je vlekel močan veter, ki je zgleda "pripotoval iz Slovenije".  

Neapeljske katakombe

V tem okolju je na vrsti le še ogled znamenitih katakomb v Neaplju. Odpraviva se s skuterjem dovolj zgodaj (25 km), saj sva po internetu rezervirala ogled za 12.uro.

Vožnja je bila vse prej kot prijetna, čeprav je sobota in posledično naj bi bilo nekaj manj prometa.

 V množici avtomobilov se kot kamikaze nenadoma pojavijo skuterji ali motorji, ki prehitevajo nekaj časa po levi, nekaj časa pa po desni. Midva sva vozila kolikor se je dalo v vrsti z avtomobili. 

Na cesti so luknje, pa razni betonski pokrovi, ki te pri večji hitrosti kar privzdignejo. Bojan je dober voznik, zato sem bila mirna A ves čas napeta. 

Do katakomb sva prišla skoraj uro pred rokom. Prijavila sva se za angleško vodičko. O teh katakombah nisva vedela kaj dosti, zato sva pridno poslušala razlago. 

Bila sva že v rimskih katakombah, ki pa se močno razlikujejo od neapeljskih.

Vodička nam je razložila bogato zgodovino podkrepljeno z raznimi verovanji in običaji. 

Imenujejo se Catacombs of San Gennaro. V svojem nedrju skrivajo v plasteh tisočletno zgodovino mesta. So tudi prikaz trdne povezave med vero in mestom. Ime nosijo po zaščitniku svetem Gennarom.

Nastanki katakomb sežejo v drugo stoletje našega štetja. V takratnem času so bila pokopališča vedno postavljena na obrobja mest.

Katakombe San Gennaro so razporejene na dveh ravneh. So veliko prostornejše od rimskih, kar je omogočala vulkanska kamenina tuf, ki jo je lahko oblikovati. 

Širitev katakomb se je začela v 4. stoletju našega štetja. Iz tega obdobja je ohranjen v skalo vklesan škofovski stol in oltar z odprtino, v kateri so verniki lahko videli in se dotaknili svetnikovega groba.

Sveti Gennaro je bil imenovan za pokrovitelja in zaščitnika mesta. Po legendi naj bi trikrat uspel pobegniti smrtni obsodbi, ki ga je čakala, ker je bil kristjan.

Neapeljčani ga molijo za zaščito pred požari, potresi, kugo, sušo in izbruhom Vezuva. 

Pravijo, da se njegova kri, ki je običajno strnjena, dvakrat letno utekočini na prvo nedeljo v maju, na praznik prenosa njegovih relikvij, in 19. septembra, na obletnico njegove mučeničke smrti.

V katakombah so shranjevali mrtve v grobe odvisno od stanu. Najrevnejši so bili pokopani na tleh, bogatejši višje v steni. 

V katakombah san Gennaro naj bi bilo več kot 100.000 grobov. Katakombe so javnosti dostopne od leta 2010 zahvaljujoč skupini mladih, ki so se organizirali pod okriljem cerkve. Danes se lahko pohvalijo z več lot 200.000 obiskovalcev, ki z vstopninami omogočijo zaposlitev mladih v mestu, kjer zaposlitev primanjkuje.  

Popoldne sva si ogledala še katakombe San Gaudioso, ki ležijo malo nižje v mestu. Te so bile v celoti potopljene v blato, ki se je stekalo s pobočij, oćustili so jih in restavrirali.

Najprej smo si ogledali cerkev, ki je bila zgrajena nad njimi in ima lepo, mogočno kupolo in posebni oltar.

Pod cerkvijo smo videli druge katakombe, ki so za razliko od prejšnjih še vedno okrašene s freskami. V katakombah ni dovoljeno slikati ali snemati.

Tokratna vodička nam je pojasnila, kako so potekali pokopi in shranjevanje mrtvih. Trupla so posedli pokončno v posebne vklesane luknje in poskrbeli, da so iz teles odtekli vsi sokovi. Sušila so se od 6 do 12 mesecev.

Kosti so shranili v pripravljene grobove. Najbogatejši meščani so si zagotovili še posebnost. Njihove lobanje so vgradili v stene in jim narisali okostja. 

Na koncu smo si igledali še vetrino z množico neapeljskih likov, ki vsak posebej pripoveduje svojo zgodbo. V centru Neaplja obstaja ulica s trgovinicami in delavnicami, kjer izdelujejo in prodajajo te majhne kipce različnih osebnosti. 

To vetrino je izdelal eden izmed njih. V njej je najpomembnejša figura majhen deček, ki leži v naročju očeta in spi. V sanjah vidi vse te osebe in pravijo, da če se zbudil, se bodo osebe razblinile, kar pa si nihče ne želi.

Po ogledu katakomb sva se sprehodila po bližnji ulici in si v majhni pridajalnici privoščila lokalno specialiteto., ki ji pravijo O'panutillio. 

Na zunaj zgleda kot navadna okrogla žemlja, zato se Bojan ni odločil zanjo, ker je samo suh kruh, a lastnik je to priporočil. Ni nama bilo žal, saj se je v njej skrivalo kuhano jajce, panceta, sir,m pekorino, začimbe in še kaj. Okusen topel sendvič. Gospodinja je še pripomnila, da pizzo lahko ješ vsepovsod, tega pa ne. Res je. 

Čez par minut te specialitete ni bilo več v vetrini. Izginila je v trenutku, saj so čakali v vrsti nanjo.

Ko sva se vračala, sem opzovala natlačenost mesta s stolpnicami, visokimi bloki, ki so stisnjeni na majhnem orostoru in predstavljajo pravo neskončno mestno džunglo. 

V pritličju teh stavb pa so drobne trgovinice, dekavnice ali servisi. Ulice so polne avtomobilov in skuterjev, ki ustvarjajo posebno zvočno kuliso človeškega čebelnjaka.  

Veliko je smeti, nekateri predeli mesta so siromašni in zatrpani z vsem mogočim, drugi so sodobnejßi in bolj prostorni.. V center nisva šla, ker sva ga obiskala že pred leti.

Ko sva zapustila to bučno mesto, sem si malo oddahnila, saj se je promet umiril. Ustavila xva se še pri Solfatari, 

Solfatara je plitek vulkanski krater v kraju Pozzuoli, ki je del vulkanskega območja Flegrejskih polj.

Je speči vulkan, ki še vedno piha vroče curke pare z žveplovimi hlapi. Ime izvira iz latinščine, Sulpha terra, "dežela žvepla" ali "žveplena zemlja".

Trenutno je področje zaradi nedavnih potresiv za javnost zaprto. Ogledala sva si jo od daleč. Pred leti pa sva se celo sprehajala po tem čudesu. 

Pravijo, da je tu cez 40 vulkanskih kraterjev, ki so nevarnejši od Vezuva. Brrr, strašljivo, kje živi tolikšno število prebivalcev.