Bacoli

Danes dopoldne sva si nameravala ogledati akvadukt, ki leži v mestu Maddaloni v bližini mesta Caserta. 

Akvadukt Carolino je zasnoval arhitekt Luigi Vanvitelli. Njegova gradnja, ki se je začela leta 1753, je uresničila sanje kralja Karla Bourbonskega, saj je voda iz akvadukta napajala park kraljeve palače Caserta in bližnje mesto.

Na pol poti sva obupala, saj je bila cesta res katastrofalna, jama pri jami, manjše, večje in tudi velike, med katerimi voziš slalom, da ne nasedeš. Po tako razdrapanih cestah še nisva vozila. Poleg tega so ulice ozke, na njih parkirani avtomibili in gost promet. 

Ob cesti videvava ogromno smeti, pretežno plastike razsute po travi. Pri nas ne najdeš toliko smeti in tako slabe ceste niti v najodročnejših krajih. Kako premalo cenimo dejstva, da v Sloveniji živimo v urejenem in dokaj čistem okolju!!!

Odločila sva se nadaljevati pot proti naslednjemu postanku v mestu Bacoli, ki leži na polotoku.

Vožnja po avtocesti je bila veliko prijetnejša, a čim sva iztopila z avtoceste, sva morala biti zelo pozorna, kam zaviti, saj so v mestih kažipoti slabše vidni, gospodu Googlu pa ni vedno za zaupati. Naju je ničkolikokrtat zapeljal na napačno pot. 

Ustavila sva se na postajališču, ki ga upravlja kmečki turizem. Ob prihodu so naju prišli pozdravit štirje ljubki oslički.

Zvedrilo se je, posijalo je sonce in z njim je prišlo tudi boljše počutje. 

Parkirana sva v kraterju podobni kotlini, ki jo obdajajo pobočja posejana z vinogradi. 

Po kosilu sva se peš odpravila do centra mesta, oddaljenega dobra dva kilometra. Cesta teče ob obali, ki nudi res lep razgled na Vezuv, na otok Ischio in na celoten zaliv.

Za ovinkom leži znano potopljeno starorimsko mesto Baia, ki privablja mnoge potapljače. Tudi danes vidiva skupino, ki raziskuje ostanke potopljenega mesta.

Baia je bilo mondeno letovišče stoletja v antiki, zlasti proti koncu rimske republike , ko so ga bogati Rimljani šteli za boljše od Caprija, Pompejev in Herculaneuma.

Podvodni park Baia je zaščiteno morsko območje, ki ga imenujejo tudi "potopljeni Pompeji", saj ima strukturo podobno rimskemu mestu. 

Na poti lahko občudujeva ostanke starorimskega stolpa v Bacoli, ki je le 15 km oddaljeno od Neaplja.

Malo dalje so ostanki Dianinega templja. Na tabli pojasnijo, da je to ogromna termalna kopališka dvorana iz Severijanovega obdobja, ki se najverjetneje nanaša na palačo, ki jo je dal zgraditi rimski cesar Aleksander Sever v čast svoji materi Juliji Mamei.

V mestu sva opravila najnujnejši nakup in se vrnila na postajališče.

Caserta, kraljeva palača

Včeraj je bil precej hladen in deževen dan, zato sva ga več ali manj preživela v avtodomu. Načrtovala sva naslednji dan, brala in se učila jezike. Zvečer je bilo hladno, zato sva morala avtodom ogrevati. Tokrat se nama je že drugič zgodilo, da je na jugu Italije v marcu hladno. Lani naju je v tem času celo presenetil rahel sneg :).

Danes pa sva se zbudila v jasno in sončno jutro. Dopoldne sva si ogledala ostanke Amfiteatra Romana Santa Maria Capua Vetere v bližini parkirišča. 

Amfiteater Capua je amfiteater iz rimskega obdobja. Nahaja se znotraj občinskega območja Santa Maria Capua Vetere. Anfiteater Campanoi je nekoč gostil gladiatorske boje.

Velik del njegovih kamnov so uporabili Kapuanci v normanski dobi za postavitev kamnitega gradu v mestu Capua.

Zatem.sva se odpeljala v mesto Caserta in se ustavila na postajališču za avtidome. Pripravila sva si kosilo in se s kolesi odpravila do kraljeve palače.

Caserta je mesto v južni Italiji, znano po baročni kraljevi palači Caserta z vrtovi in vodnjaki in prav zaradi nje mestu pravijo tudi italijanski Versailles.

Kraljeva palača je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Bila je uporabljena kot lokacija za snemanje filmov iz serije Vojna zvezd.

Pozanimala sem se malo podrobneje o tej atrakcij preden sva jo obiskala. Kraljevo palačo in park Caserta združuje vplive Versaillesa, Rima in Toskane, je zasnoval Luigi Vanvitelli, eden največjih italijanskih arhitektov 18. stoletja, po željah Karla Burbonskega III. 

Caserta slovi po italijanskem baroku. Palača se impozantno širi v polkrogu z širokim vrtom in osrednjo potjo proti mestu.

Celoten kompleks obsega 3200 m in ustvarja globinski pogled proti bližnjemu pobočju.

Kupila sva vstopnici in se odpravila do posebnega vhoda za kolesarje. 

Ob vstopu v park se odpre krasen pogled na kraljevo palačo v dolini in na nasprotni strani na promenado vrtnnih bazenov s fontanami in kaskadami, ki se razprostirajo na 11 hektarjih in segajo daleč do sredine pobočja nasprotnega hriba, kjer je umetno ustvarjen slap.

Podatki pojasnjujejo, da je Kraljeva palača in park Caserta nastal na podlagi vpliva stvaritev v Versaillesu in vil iz 16. stoletja v Rimu in Toskani. 

So pa zadevo nadgradili še z angleškim vrtom, ki leži vzporedno s kaskadami znotraj kompleksa in tako ustvari svojevrtni svet. 

Podala sva se vzdolž kaskad bazenov, kjer plava veliko rib. 

Kaskade so na več mestih obogatene z vodnjaki z bogatimi skulpturami. Prav tako je mnogo kipov postavljenih med drevje ob promenadi. 

Ta ogromen kompleks si lahko ogledamo s kolesi, peš ali pa z mini avtobusi. 

Na vrhu se promenada zaključi z ovalnimi stopnicami in pod slapom z večjim bazenom, ki ga bogatita dve skupini skulptur. 

Kralj Charles Bourbonski je leta 1750 zgradil kraljevo palačo kot središče svojega novega Neapeljskega kraljestva. 

Kraljeva palača v Caserti je bila ena največjih zgradb, zgrajenih v Evropi v 18. stoletju.

Palača ima pet nadstropij in 1.200 sob, vključno s sodno kapelo, Palatinsko knjižnico in gledališčem po vzoru neapeljskega Teatra San Carlo. 

V notranjosti obokana arkada povezuje tri osmerokotne veže, ki vodijo na štiri dvorišča, za katera so značilne niše.

 Park je tipičen primer italijanskega vrta, urejenega s prostranimi polji, cvetličnimi gredami in predvsem zmagoslavjem »vodnih iger« oziroma plesočih fontan. 

Fontana dei Delfini (vodnjak delfinov). 

V Caserto so prinesli na stotine redkih in dragocenih rastlin z vsega sveta, ki tam rastejo še danes.

V avtodom sva se vračala skozi mesto, ki me ni preveč navdušilo po urejenosti ulic in stavb. Že celo pot ugotavljava, da so pločniki in ceste slabo vzdrževani in polni lukenj. 

Ali ne slovijo prav Italijani kot prvi in odlični graditelji cest? Očitno denar ne gre za vzdrževanje pač pa v privatne žepe.