San Leo in Ravena

Po San Marinu sva si ogledala še San Leo. 

V San Leo domuje velike trdnjava na višini 600 metrov nad morsko gladino. 

San Leo je uvrščen med 'najlepše vasi v Italiji' in je bil tudi nagrajen z oranžno zastavo za trajnostni turizem.

 Obhodila sva trdnjavo, ki je res zelo mogočna in zanimivo cerkev.

Ustavila sva se tudi v Raveni, kjer sva si privoščila okusne piadine, ki so tukaj zelo znane in jih lahko izbiraš med več kot 100 okusi. 

Ravena je danes svetovno znana zaradi svojih zgodnje krščanskih in bizantinskih mozaikov v cerkvah in spomenikih, ki so danes del UNESCO dediščine.

Glavni Trg Popolo, ki so ga zgradili v 15. stoletju je kraj, kamor vodijo skoraj vse ulice. Trg je vedno poln turistov in domačinov, saj ponuja številne lokale, kavarnice in trgovinice, kjer se lahko malce ustaviš in si privoščiš kakšen priboljšek. 

Na koncu trga stijita dva stebra s patronoma mesta Sv. Apolinarij in Sv. Vitalij. 

V mestu lahko obiščeš kraj, kjer je pokopan Dante Alighieri.  Ravena je res lepo mesto. 

Cesenatico

Preeselila sva se v kamp pri mestu Cesenatico, majhno mesto na vzhodni obali Italije.

Cesenatico se nahaja približno 23 kilometrov severno od Riminija. Nekoč cvetoče ribiško mesto danes velja za obmorsko in morsko mesto, z obsežno pomorsko zgodovino, ki je na ogled po vsem mestu. 

Posbej slikovit je kanal, ki ga je v 16. stoletju oblikoval Leonardo da Vinci. Glavna značilnost je prikaz življenja v tem ribiškem mestu na prostem. V kanalu stojijo živobarvni čolni, nekateri so odprti za ogled. 

Najlepši del Cesenatica je staro mestno jedro s Piazzo Pisacane. 

S pogledom na kanal je obdan s čudovitimi zgradbami in čolni. To je območje za pešce, zato je sprehod okoli kanalov prijeten. Posebej atraktiven je plavajoči del muzeja s tradicionalnimi ribiškimi čolni, ki so nekoč ribarili na Jadranskem morju. 

Opremljeni so tudi z živobarvnimi jadri al terzo. Primeren kraj za krajši postanek.

San Marino

 Danes sva se z avtodomom odpravila do parkirišča pod vznožjem hriba, kjer leži San Marino. Z vzpenjačo sva se odpravila v mesto. 

San Marino je mini država z 4500 prebivalci na mini hribu Monte Tittan v osrčju severno-osrednje Italije. Je ena izmed najstarejših republik na svetu, ki je ohranila večino svoje zgodovinske arhitekture. 

Na pobočju Monte Titana leži glavno mesto, imenovano San Marino.  Značilna njegova ikona so trije stolpi z gradom iz 11. stoletja, vidni od daleč.  Obiiskovalca navduši srednjeveško stario mestno jedro z  obzidjem in ozkimi tlakovanimi ulicami.

Po legendi naj bi republiko ustanovil kamnosek sveti Marino z Raba, ki je v 4. stoletju, v času  preganjanja kristjanov pobegnil na Apeninski polotok, da bi v hribih ustanovil skupnost kristjanov. 

Tu sva prvič naročila za to področje značilne piadine, ki so res zelo okusne in ponujajo bogat izbor okusov in nadevov. 

Slovenski državljani lahko v San Marino potujejo z veljavno osebno izkaznico. Je ena najvarnejših držav na svetu.

Rimini

 Pot sva nadaljevala proti Riminiju in se ustavila na postajališču Parcheggio Settebello Rimini. V lepem sončnem dnevu sva prekolesarila celotno riviero Riminija in seveda notranjost mesta. 

Rimini je mesto na jadranski obali, v italijanski regiji Emilia-Romagna. Znano je po nočnih klubih ob dolgi plaži in plitvem morju. Naštela sva preko sto plaž, ki so oštevilčene.

Rimini je prestolnica italijanskega obmorskega turizma in nočnega življenja. Je eno najbolj priljubljenih italijanskih letovišč in plaž ter eno največjih in najbolj znanih v Evropi. Ima več kot 15 km dobro opremljene peščene plaže. Ob obmorski promenadi se vrstijo restavracije, bari, hoteli in nočni klubi, zato se je najbrž v vrhuncu sezone kar težko prebiti do plaže. Nastela sva vec kot 100 privatnih plaž, ki se držijo ena druge in je v sezoni mimoidočemu skoraj nemogič dostop do morja brez zapletov.

Rimini pa je zanimiv tudi ponoči, saj ga osvetljuje veliko luči in je pogled na plažo in mesto romantičen. 

Rimini in San Marino z avtodomom

Chioggia, prvi postanek  

Ped zaključkom poletne sezone sva se odpravila proti Riminiju. Najin prvi postanek je kamp v bližini mesta Chioggia. 

Chioggia je obmorsko mesto južno od Benetk v Italiji, ki ji pogosto pravijo 'little Venice / male Benetke'. Leži na polotoku, je prepredena z nekaj kanali in ozkimi uličicami, znanimi kot calli.

Tu je tudi romanski stražni stolp s srednjeveško uro in znan muzej jadranske zoologije in o lokalni ribiški tradiciji. Na vzhodu otoka leži široka plaža Sottomarina, tam je tudi utrdba Forte San Felice iz 14. stoletja.

Do mesta sva se odpravila s kolesi in si ogledala vse zanimive točke in predele. 

Zelenci

Peš do Zelencev 

Tokrat sva se peš odpravila do bližnjih Zelencev. Najprej sva šla po kolesarski poti iz Kranjske gore proti Podkorenu do oznake za peš pot po Zelecih. 

Zelenci so naravni rezervat, ki je 1200 metrov dolgo in povprečno 150 metrov široko močvirje z osrednjim smaragdno zelenim jezerom. Do njega vodijo različne dobro označene poti po gozdu in med močvirnimi travnatimi predeli. 

Ker s ceste ta del ni viden, saj ga skriva gozd, je presenečenje nad videnim še toliko večje. Vzpela sva se na razgledni stolp in uživala ob pogledu na nenavadno a lepo pokrajino in jezero. 

 Ko sva se odpravilla v Podkoren na kavo, se pooblačilo in se je pripravljalo na nevihto, zato sva se vrnila v Kranjso Goro z avtobusom. Tudi osvežitev z dežjem je bila kar dobrodošla.

Bedančeva koča

Zadnje dneve v Kranjski Gori sva izkoristila še za obisk Bedančeve koče nad smučiščem in kolesarjenju do Jesenic in nazaj. 

 Ker se je v bližini nad nama dvigalo pobočje, sva se odločila za malo hoje v hrib. Tu je po strmem pobočju napeljano letno sankališče, ki v poletnem času ljubiteljem adrenalina ponuja spust po 1500 metrov dolgem letnem sankališču, kjer v dobrih petih minutah premagajo 293 metrov višinske razlike. 

To sva pred leti z družino preizkusila ob obisku sorodnice iz ZDA. Zanimiva dopustniška izkušnja. Hoja po strmini naju je kar upehala, saj steza vodi naravnost navkreber, ob njej pa je urenea steza za gorsko kolesarjenje.

 Najin tokratni cilj je bila Bedančev dom, do katerega lahko pridemo peš, s kolesom ali z žičnico. Bedančev dom na Vitrancu je na nadmorski višini 1098 m v pogorju Julijskih Alp.

 Za hojo sva porabila skoraj uro, saj sva medtem tudi uživala v krasnem razgledu in kriikih tistih, ki so drveli navzdol po sankališču. 

Leži na lepem razglednem mestu in tam sva se udobno namestila, popila okusen zvarek iz gorskih zdravilnih zelišč in se navžila lepih razgledov. D4uzbo so nama delali razigrani mladi mucki.

Slap Peričnik in dolina Vrat

 S Hondo do Aljaževega doma

Tokrat sva se v dolino Vrat odpravila s skuterjem, saj sva pred leti že bila tu s kolesi. Obetal se je res lep sončen dan. Mirno sva se pripeljala do koče pri slapu Peričnik, parkirala in si tokrat ogledala le spodnji 52 m visok slap. Zgornji, leži malo višje in je 16 m visok. Pot do njega je strmejša in mestoma spolzka, a se trud poplača ob pogledu na njegovo lepoto. 

Pot sva nadaljevala po strmejši makadamski poti ob in nad strugo reke proti Aljaževmu domu. Mestoma so klanci kar zdelani. Pot se konča v dolini Vrat blizu Aljaževega doma, kjer sva parkirala. Peš sva se odpravila po gozdnati poti in po kratkem sprehodu se pred nama odpre pogled na skalnato steno in ponosnega očaka, Triglav. 

Nadaljijeva po stezici, ki se vije med skalami in prodom do velikanskega klina z vponko, simbol Vrat. 

Vrneva se v kočo na dobro kosilo. in nato se vračava v dolino. Na poti se ustaviva v Mojstrani v muzeju na prostem posvečenem uspešnim mojstranskim smučarjem. 

Lep in z vtisi bogat izlet. 

Do Trbiža, Italija

V Trbiž s kolesi 

Tokratna destinacija je italijanski Trbiž in bližje Višarje. Odpravila sva se po znani prijetni kolesarski poti, ki so jo  uredili s sofinanciranjem iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Od Rateč do Trbiža se po 10 km rahlo spuščamo po nekdanji železniški progi. Voziva večinoma po z gozdom obdani poti, zato je tu precej sence in prijetna vožnja.  

Ko se bližava Trbižu, se spušča pot navzdol, nato pa se dvigne nad mesto in pelje po obronku hriba vzdolž nekaj manjših vasi. 

Ustavila sva se v manjšem mestecu, ki je ravno na ta dan imelo semenj okusov Italije. Dišalo je po sirih, klobasah in pršutu. 

OPo nekaj kilometrih naprej sva se nasproti spodnje žičnice na Višarije ustavila, pomalicala in se vranila k avtodomu. Zanimiv in ravno prav dol kolesarski izlet.