Srečanje letnikov 1949

V soboto 21.11.2009 smo se letniki 1949 iz Tolmina in okolice srečali v gostišču Rutar. Čeprav se nas je zbralo le 22, smo preživeli prijeten in nepozaben večer. Leta tečejo, zato je prav, da se vsaj na deset let za trenutek ustavimo, pozabimo na vskdanje hitenje in težave in ujamemo nekaj prijetnih ur v skupnem druženju. Tokrat smo v igrivem vzdušju obujali spomine na tista lepa otroška leta, ki smo jih brezkrbno preživeli v šoli in izven nje. Povedali smo si, kako smo se do sedaj znašli v življenju, se spomnili tudi tistih, ki jih ni več z nami in si obljubili, da se čez deset let spet dobimo.
S temi mislimi pa nas je letnica pospremila v prijeten večer.

Pozdravljeni!

Čudovito je biti ČLOVEK in preprosto ŽIVETI.
Zazreti se v nebo in videti sonce...
opazovati cvetje...
in zvezde ponoči...
gledati otroke in se igrati z njimi...
delati, kar te veseli...
sanjati...
in biti zadovoljen.
Tako življenje je PRAZNIK.

In za nas, dragi letniki, je danes praznik.
Čas se ne ustavi.
Vztrajno in vsem enako hitro nam šteje leta.
Odkar smo se zadnjič srečali, jih imamo že pet več.
Šestdeset!
Kar hitro prestopamo stopnice navzgor.
Šestdeset!
Ah, bodimo optimisti, saj optimist vidi sonce, četudi so na nebu črni oblaki...

Nocoj smo se zbrali zato, da se poveselimo, da poklepetamo, si morda celo kaj prijateljsko zaupamo.
Saj prijatelji so kot baloni. Ko jim enkrat pustiš oditi, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo...
Na trenutke smo tako zaposleni z delom, da ne opazimo, kako jim pustimo odleteti.
Zato smo prišli, ker ne želimo, da bi se to zgodilo.

Želim, da bi se imeli lepo.
Zaključila bom z besedami, ki si jih je vredno vtisniti globoko v srce:

Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
In sedaj, ko sem tu, sem ugotovil, da sem pozabil živeti...
Zato -
- ustavi se pri delu,
- poglej skozi okno in poduhaj cvetlico,
- privošči si potovanje,
- pokliči prijatelje na klepet,
vse drugo bo počakalo!!!!
NE POZABI ŽIVETI !!!!

V Tolminu, pri Rutarju, 21. 11. 2009
( sestavila in brala Senka )

Obisk Arezza 09

Na poti domov sva v nedeljo obiskala tudi Arezzo, mesto v Toskani, kjer je med drugim R. Benigni, posnel znani film La vita è bella (1997). Nekaj utrinkov z ogleda mesta.

Assisi - romarsko mesto v Umbriji

Ker sva z Bojanom imela cel vikend časa, sva se odločila, da si ogledava Assisi, romarsko mesto v Umbriji. Mesto šteje 25.000 prebivalcev, od katerih jih le 6000 živi znotraj starega mestnega obzidja. Assisi je srednjeveško mesto, ki ga še danes varuje mogočno obzidje. Mesto je izjemno lepo, saj ga krasijo kamnite stavbe, tlakovane slikovite ulice, prekrasni detajli kovanega železa na oknih, ograjah, balkonih, stilno oblikovani mestni razsvetljavi, zanimivi detajli lesa na polknih, vhodnih vratih hiš, vil in palač, strehe narejene iz terakote pa doponjujejo lepo podobo mesta.

Pogled pogosto uokvirijo obokane male uličice, okrašene z zelenjem in cvetočimi rožami. Kamen les in kovano železo so osnovne prvine tega res lepega mesteca, ki je svojo zgodovino začelo že leta 1000 pr. n. št. V mestu je veliko zares mogočnih cerkva in je pravo romarsko središče in UNESCO ga je uvrstilo med svetovno dediščino mest. Bilo je večkrat porušeno, tudi potresi mu niso prizanesli, kar lahko opazimo na posameznih detajlih obokanih vrat in sten v ozkih ulicah.

V mesto vodi 8 znamenitih mestnih vrat.
Ker je bil sončen jesenski dan, se je na ulicah in v cerkvah trlo turistov in romarjev. Močan vtis je name naredila cerkev sv. Frančiška Assiškega (ustanovitelj frančiškanskega reda), ki je zaradi svoje mogočnosti, daleč vidna po celi dolini, stavba v kateri najdemo cerkev v cerkvi in tudi grobnico s posmrtnimi ostanki svetnika.

Na obisku v Citta di Castello, Umbrija

LETHE projekt se je 25.septembra 2009 zaključil s konferenco, ki jo je organiziral italijanksi koordinator v Villi Montesco, Citta di Castello. Na konferenci smo italijanskim učiteljem, ravnateljem in ostalim udeležencem vsi sodelujoči partnerji predstavili aktivnosti in dosežke v projektu in tako zaokrožili naše triletno druženje, ustvarjanje in sodelovanje. Slovenija v tem projektu ni imela partnerja, sem pa zato strokovno sodelovala in koordinirala aktivnosti za finskega partnerja EUNEOS. Uporabo LETHE metode so predstavili tudi dijaki dveh italijanskih srednjih šol in jo pozitivno ocenili. Ob zaključku smo si vsi zaželeli podobnih uspešnih sodelovanj tudi v bodoče. Tu je nekaj slikovnih utrinkov s konference in skupne večerje ter mesteca Citta di Castello.

Zaključek popotovanja po Skandinaviji

V petek sva se že zjutraj odpravila proti Kopenhagnu, kjer sva načrtovala ogled mesta. Parkirala sva blizu centra, plačala parkirnino za 4 ure (80DK) in se odpravila na potep po mestu. Bil je lep sončen dan in najprej sva se odločila, da si mesto ogledva iz čolna, saj ponujajo kar nekaj različnih vodenih ogledov po pristanišču in kanalih. 

Kopenhagen spominja na Amsterdam, ki je navdahnil enega izmed kraljev, da je dal zgraditi kanale po tem vzoru. Videla sva kip morske deklice ob obali, kraljevo palačo in marmornato cerkev v bližini. Šla sva mimo Tivolija, poslušala koncert swing skupine v parku, šla mimo mestne hiše in se vrnila k avtodomu, kjer pa naju je čakalo presenečenje - listek s 510 Dk globe. Obvestilo je bilo napisano v danščini, poklicala sva napisano tel. št., a z avtomatskega odgovora nisva uspela ugotoviti, čemu listek. Še čakava, kaj se bo zgodilo, saj sva morala nadaljevati svojo pot do trajekta v kraju Rodby. Tu sva še zadnjič pomahala Skandinaviji v slovo. Bilo je res enkratno doživetje z lepimi vtisi in spoznanji o tem delu Evrope.

Na poti domov sva se ustavila še pri sorodnikih v Spayerju ob reki Ren na JZ Nemčije. Potovanje sva ključila v nedeljo pozno zvečer in po 30 dneh poti, sva v Avstriji prvič doživela resnejši dež s čudovito dvojno polkrožno mavrico, ki jo je ustvarilo zahajajoče sonce.