Tu so številni očarljivi večji in manjši zalivi s plažami in lepo urejene terase na pobočjih.
Posejane so z stopničastimi nasadi limoni, pomarančami, vinsko trto in oljkami.
Obala je uvršcena v Unescov seznam svetovne dediščine kot pokrajina, ki očara s svojo brezčasno privlačnostjo.
Ko se približava Pozitanu, .že opaziva preštevilna vozila parkirana ob poti, kar nakazuje veliko obiskovalcev tega romantičnega mesta, kot mu domačini pravijo.
Tudi midva si ne moreva kaj, da ne bi naredila še nekaj dodatnih posnetkov mesta, tokrat s pogledom z vzhodne strani. Mesto ima resnično posebno lego in zanimivo strukturo hiš.
Ko nadaljujeva pot, se pogosto ustaviva in odkrivava krasne vedute obale in vrtoglave višine skalnih pečin nad nama.
Ob poti naju preseneti zanimivo izpeljana skulptura ženske in moškega. Všeč mi je ideja, izvedba in izbrani materijal.
Cesta na tem delu obale teče skozi nekaj krajših predorov, ki malo skrajšajo sicer dolgo ovinkasto pot. Nad ovinki so pogosto globoki, z drevjem poraščeni kanjoni.
V stenah so velike jame in razpoke, na srečo so strmine zavarovane z mrežo, saj je teren krušljiv.
Ne moreva se načuditi drznosti gradnje hiš na robu skalnatih previsov in na vrhu pečin. Prav izvirni so z izbiro prostorov za gradnjo.
Cesta je dovolj široka, da se srečata avtobusa, a v ostrih ovinkih nastajajo pogosto težave in posledično zastoji.
Že vse dni se čudiva drznim mototoristom, ki se prebijajo skozi gost promet s prehitevanjem po levi in desni. Danes pa se je celo Bojan opogumil in pospešil najino potovanje s prehitevanjem.
Opoldne sva prispela v Amalfi, ki leži pod strmimi pečinami.
Parkirava na obali med množico drugih hitrih konjičkov. Najprej se sprehodiva po pomolu, da fotografirava mesto z morske strani.
Viri o mestu Amalfi pripovedujejo, da je, po legendi Herkul zgradil čudovito mesto Amalfi ravno na grobu svoje ljubezni in po njej je mesto dobilo ime.
Nato se odpraviva v center. Ulice so natrpane s turisti, ki izbirajo restavracije za kosilo, mnogi pa že sedijo pri jedi.
Na ulicah trgovinice ponujajo tipčne lokalne izdelke, vse pa je precej drago. Očitno domačini v času sezone poskrbijo, da zaslužijo za celo leto. Tudi midva se ustaviva za kosilo. Značilna in posebna jed kraja so ravioli ali rezanci z limonovo omako.
Po kosilu sva šla do znamenite arabsko-normanska katedrale Sant'Andrea v središču mesta.
Ne da se je zgrešiti, saj ima impozantno stopnišče, ki vabi turiste, da na njem posedajo in se fotografirajo in še lepšo črtasto bizantinsko fasado.
Po ogledu mesta sva nadaljevala pot in se peljala mimo še dveh drugih mest, prva je Minore, druga pa Maiore.
Slednje ima dolgo, prostorno promenado z lepo plažo, kar je v teh krajih prava posebnost zaradi pomanjkanja prostora.
Tu se obrneva in se vrneva v kamp.
Vožnja je bila kaotična v bližini mest, sicer je potekala umirjeno. Ne morem si zamišljati, da bi sama vsakodnevno doživljala ta "žumbus", naval turistov. Stresno!
Nekje v zadnji tretjini poti je nad pečine sedel težak oblak in spustil neka kapljic dežja, zato sva naredila postanek v manjši gostilni in se ogrela s toplim čajem. Kako prav so nama prisla nepremočljiva oblačila.
Preživet dan je bil poln vtisov, ki jih lahko zaokrožim še z nekaterimi ugotovitvami
Obala Amalfi je polna dih jemajočih pogledov na strme pečine, ki se zaključujejo z zalivčki s kristalno čisto modrino morja. Vse skupaj daje priložnost za čudovite spominske fotografije.
Obala je zakladnica slikovitih obalnih vasi raztresenih po neverjetnih pečinah in ob obali. Vsaka je svoja zgodba, s svojim značajem in neverjetno zloženimi pastelnimi hišami.
Nenazadnje naj ne pozabim pohvaliti zelo okusne italijanske hrane, če omenim le zanimive raviole z limonovo omako in zloženke z rezinami zrelih paradižnikov, svežo mocarelo, listi bazilike, pokapljano z ekstra deviškim oljčnim oljem in posipom lokalne morske soli.
Še bi lahko naštevala, naj ostane še kaj za baslednjič.
