Tarifa

Zbudila sva se ob zvokih valov v lep sončen dan. Res sva imela srečo, da sva našla to parkirišče ob obali malo izven Cadiza.

Po zajtrku in še kratkem sprehodu po pesku sva se odpeljala proti Tarifi. Vozni pas na avtocesti je že dobro zdelan, veliko je vboklin in izboklin. Na srečo ni velikih jam, ki pa so bila pogoste na Portugalskem.

Po dolgem času spet vidiva griče in hribe, ki so značilni za Andaluzijo. Veliko krav in ovac se pase na pobočjih.

Po obronkih in travnikih je posejanih cel 'gozd' vetrnih elektrarn. Ob avtocesti pa že na daleč vidiva silhuete bikov.

Opoldne sva prispela do postajališča za avtodome v Tarifi. Bilo je že nabito polno, a sva našla tudi prostor za najin domek na kolesih. 

Pred kosilom se sprehodiva do obale in uživava,po celomesečnem pretežno mokrem in hladnem vremenu, v toplem soncu.

Popoldne sva šla na ogled mesta in okolice. 

Tarifa je mesto v Andaluziji, ki leži na skrajnem jugu države, pravzaprav blizu najjužnejše točke celinke Europe..

Mestece je lepo, čisto in ima prekrasen razgled na afriško celino, na obalo Maroka.

 Maoško hribovje je na dosegu roke, če ne pa vsaj objektiva, ko ga občudujeva z razgledne točke v mestu. 

Tarifa je kraj od koder mnogi z ladjo potujejo za en dan v Maroko. Pred leti sva to storila tudi midva. Zanimiva izkušnja.

V mestu se prepletajo stari zidovi utrdb in cerkva z novimi belimi hišami. Na mnogih oknih se na vrvicah sušijo cunje.

Številni turisti prinašanjo mestu živahen itrip, del tega sva tudi midva. 

Ko sva šla mimo zanimive restavracije Lola, sem se slikala s šarmantnim mladim natakarjem v španski opravi. Prosil me je, naj sliko objavim na Instagramu, reklama seveda :). 

V informacijskem centru kupiva karte za jutrijšnji ogled trdnjave na otoku, kjer je tudi najjužnejša točka. 

Trdnjavo po novem lahko vodeno obiščejo turisti. Tu sva dobila tudi potrdilo, da sva obiskala  nanajjužnejšo točko Evrope.

Spustiva se še do obale, kjer je urejena promenada ob obali okrog mesta. 

Na peščenih plažah so mnogi izkoristili sončen dan za sončenje in kopanje, midva pa za potep.

Na obzidju ob promenadi je par lepih muralov.

Med hojo sem bila pozorna na slišane slovenske besede. Kakšno naključje! Na obzidju sva srečala bivšega moževega direktorja s prijatelji. V mesecu dni, kar sva na poti, nisva srečala slovenskih turistov.

Veseliva se jutrijsnega ogleda trdnjave.

 

Cadiz

Danes sva se odpravila do le nekaj dest kilometrov oddaljenega Cadiza. Voziva po obalni avtocesti, ki jo obdajajo nasadi oljk in pomaranč. Veliko je zelenih travnatih gričev in obsežnih polj s posebnimi namakalnimi nizkimi koriti napeljanimi vzdolž njih.

Na poti sva se ustavila pri dirkališki kompleksu Herez de la Frontera,kjer so trenirali motorji za državno prvenstvo. Slišal se je značilni hrup hitrih motorjev.

Žal niso nama dovolili vstopiti, da bi si s tribun ogledala pisto in dirkače. 

Do Cadiza se s te strani prispe po več kot 3 km dolgem mostu, ki se dejansko pne nad zalivom.

Sicer je Cádiz starodavno pristaniško mesto v Andaluziji. Zgradili so ga na mestu, kjer je bila v preteklosti skupina otokov.

Danes pa je tu nastal dolg rt s slikovitim mestom, ki ga obdaja sinje morje. 

Zaradi svoje lege in z njo povezane gispodarske dejavnosti je v mestu zraslo več kot 100 stražnih stolpov,, ki so služili obrambi jesta in pomorščakom. 

Najbolj znan in obiskan je stolp Torre Tavira, ki se še vedno uporablja za opazovanje ladij, je pa tudi priljubljena točka turistov.

Posebej impozantna je velika in razgibana katedralo Cádiz iz 18. stoletja, lepo vidna z obale. 

Stari del mesta so visoke stavbe v zelo dolgih in ozkih prečnih ulicah, ki so namenjene le pešcem. V poletni vročini te ulice nudijo senco in hlad. 

Zanimivo je pročelje mestne tržnice, ki pa je bila trenutno zaprta. 

Cadiz je tudi mesto trgov in zelenih površin, kjer sva občudovala ogromna drevesa iz družine fikusov. 

Odločila sva se, da se sprehodiva po obali okoli mesta. Že prvi del poti naju je presenetil s čudovitim pogledom na novi del mesta in na katedralo.

Okrog in okrog mesta je ob morju urejena promenada, ki sva jo prehodila z užitkom ob lepem sončnem vremenu.

V mestu je veliko zelenja, še posebej opazna pa so stara ogromna drevesa fikusa. Podobna sva videla na Siciliji, kjer so drevesa imeha debla še bolj široka in zračne korenine so visele do zemlje, kjer so se celo ukireninile.

Če dobro pogledate, sem tam spodaj nekje in podpiram mogočno vejo ;). 

Prebrala sem, da je Cadiz najstarejše naseljeno mesto v Španiji in da je 

 Krištof Kolumb od tu izplul, ko se je idpravljal na potovanja.

Po oprijetnem mestnem raziskovanju sva se odpeljala do parkirišča na plaži ob mirju. Dobila sva lep prostor. 

Dan se je zaključil z romantičnim zahodom in hoji po pesku in vodi na peščeni obali, ki se razteza na razdalji več kot 15 kilometrov. 

Proti Cadizu

Dopoldne sva se poslovila od Kolumba in se odpravila proti Cadizu. Po dolgem času, že kar 24 ur ni bilo kaplje dežja ;), je precej jasno, a vleče hladen severni veter.

Ob cesti je vsake toliko na vidnem mestu postavljena silhueta bika, ki opozarja, da sva v deželi bikoborb. 

Bikoborbe v španskem slogu se še vedno izvaja v Španiji, Mehiki, Kolumbiji, Ekvadorju, Venezueli, Peruju, pa tudi v delih južne Francije in na Portugalskem. To pomeni, da ljudje poskušajo javno ukrotiti, imobilizirati ali ubiti bika.

Na poti sva se ustavila pri ogromni sončni elektrarni, ki z ogledali zbira sončno energijo in jo usmerja na stolp, kjer pride do visoke temperature, ki upari vodo. 

             Pogled v Google maps

Veliko podroćje poleg le-te pa je pokrito s sončnimi kolektorji. 

Za postanek sva se ustavila v Los Palacios y Villafranca pri večji blagovnici. Tu so nama postregli tudi z informacijo o javni pralniciv mestu.

Tako sva uspela oprati, kar se nama je nabralo v tem mesecu. Pralnica je bila nova in avtomatizirana. Dve žehti s sušenjem sva opravila v 1,15 ure. 

Urejala sva še podaljšanje naročnine za  podatke za internet pri Orange, kjer seveda po defoltu ne govorijo angleško.