četrtek, 26. september 2019

Korzika - prihod domov

25. september

Takoj po zajtrku sva se odpravila na pot domov. Peljeva se mimo Pise, Firenze, Bologna do Nove Gporice, kar znese 490 km. Cestnino plačaš na srečp le enkrat in znaša 38,00 evrov.

Korzika naju je navdušila s svojimi lepotami, posebnostmi. Ljudje so prijazni, sporazumevajo se v večini v korziskem jeziku, ki je podoben italijanščini, tako da sva se lahko sporazumela ali v francoščini ali italijanščini. Cene so občutno višje kot na celini.

Meniva, da je čas za razsikovanje otoka bolj primeren v pred ali po sezoni (v septembru je še vedno dovolj toplo za kopanje, vreme je stabilno), saj je najbrž poleti natrpan s turisti in težko najdeš prostor v kampih.

Midva sva se odločila potovati v nasprotni smeri urinega kazalca, saj je tako bilo veliko lažje premagovati ozke poti po zahodni obali.


Livorno - šestnajsti dan

Torek, september 24

Dan odhoda nazaj proti domu. Karte za trajekt sva kupila preko appa Corsica Ferries že par dni prej. V septembru je le enkrat na dan trajekt proti Livornu. Po zajtrku sva se odpravila proti trajektu, ki je imel odhod ob 13:30.







Zopet naju je pričakalo lepo snčno vreme, zelo toplo. Vožnja s trajektom je trajala 25 minut več kot po urniku. V Livorno prispemo ob 18:00 in se izkrcamo ob 18:20. Nato se peljeva do postajališča Area sosta camper parco na južni strani Livorna, 18 min po avticesti. Cena 15 €, elektrika in voda in WiFi.
Kamp urejajo ljudje s posebnimi potrebami.

Bastija drugič - petnajsti dan

Ponedeljek, 23 september

Pot do Bastije po vzhodni strani je široka in cesta skoraj povsod ravna. Peljeva se mimo Porto Vechia, a se ne ustaviva, ker je pršilo in je pihal veter. Ustaviva se v Solenzaru, kjer si pripraviva kosilo in kmalu nadaljujeva pot. Odločila sva se, da bova toa mesta raziskovala, ko se ponovno vrneva na Korziko ;).







Pozno popoldne prispeva v Bastijo. Parkirava v bližini kampa Les Sables Ruges ob obali, kjer so nama družbo delali tudi številni drugi kamperisti. Prespala sva. Dopoldne sva šla v mesto po nakupih. Prvič in edinkrat sva odprla dežnik za 5 min in bila edina, ker tu prši in ne dežuje po naše. Oblak sede na zemljo in droben dež prši na vse strani.
Ko se vrneva, naju opozorijo policaji, da tu ni dovoljeno parkirati, zato se odpraviva iskat drugo možnost v mestu. Zaman. Morala sva se vrniti in se ustaviti v kampu.