Skuhala sem kavo in jo užila na klopci nad obalo. Dihala sem svež zrak in uživala v miru in lepotah Lofotov.
Tako neverjetno lepi, bolje rečeno pravljićni so, da sem pomislila. Stvarnik si je dal tu duška in uporabil vso svojo fantazijo in ustvarjalnost.
Prav gotovo je bila nedelja, bil je dobre volje in tudi mi smo, ker nam je dano doživeti in si vtisniti v spomin vse to stvarjenje.
Po zajtrku sva se odpravila peš do manjše vasice po stari cesti, ki teče okrog gore. Nova cesta je sedaj speljana v predoru skozi goro.
Uživala sva ob pogledu na modrino danes čisto mirnega morja in poslušala predirne krike galebov, ki gnezdijo na grebenih ob morju. Videla sva rudi nekajvelikih ujed krožiti visoko na nebu.
Že ob prihodu izza ovinka sva zagledala prekrasno sceno, zaliv obkrožen s stmimi vršaci, vseh mogočih mističnih oblik, ni dveh enakih, ki štrlijo iz morja. Te mistične gore so nudile sceno Diznejevim filmom (Ledeno kraljestvo) in celo Holiwoodu.
Po zalivu se raztezajo otočki povezani z mostovi, ki se v loku penjejo nad morjem in povezujejo njihove obale. Vsi so enosmerni in oprememljeni s semaforji.
Na obalah otokov so posejane lesene hišice, ki stojijo na koliščih nad morjem. Kontrasti modrine morja, neba in zelenih strmin gora so neverjetni.
V daljavi sva videla goro, na katero sva splezala pred dvema letoma, od koder je izjemen pogled ba vasico Reine. Tu je povezava od zapisa.
Sprehodiva se med hišicami, za katere se je izkazalo, da so turistično naselje. Zanimiva sta objekta za savne, ki se po svoji obliki zlijeta z okoliškimi gorami.
Slikovite so tudi lesene konstrukcije, ki služijo sušenju rib trsk v času ribolovne sezone. Sedaj samevajo in čakajo na ulov.
Naredila sva nešteto posnetkov, saj si teh lepot ne moreš nagledati. Vprašaš se, je to sploh mogoče in srce ti poje in uživa. Našla sem svoj svet in srečna sem v njem.
Podala sva se tudi na most, od koder je bil se kepši razgled na naselje, zaliv in celoten obroč gora.
Ko sva se vrnila v avtodom, sva si pripravila okusno kosilo in se odpravila proti mestu Leknes.
Voziva po vijugasti cesti, med divjimi fjordi s pisanimi kočami na obali, ob intenzivno modrem morju, iz katerega štrlijo temni gorski vrhovi. Ne morem si kaj, da ne fotografiram.
Ta arktični arhipelag je dih jemajoč svet, nikjer drugje ni česa podobnega.
Prebrala sem, da so otoki dobili ime po risu. Natančneje, po risovi nogi. Eden izmed otokov namreč po obliki spominha na risovo nogo. (»ló« se prevaja kot »ris«, »fót« pa izhaja iz besede za »noga«).
Lofotski otoki ležijo v arktičnem krogu, pa vendar je tu podnebje veliko milejše, kot bi pričakovali. Zaradi zalivskega toka, ki prinaša toplejše vode prihaja tu do temperaturne anomalije. Tu morje nikoli popolnoma ne zamrzne. Tokat uživava v tej klimi, res.
Otoki imajo tradicijo ribolova trske, ki sega tisoč let nazaj. Posušena trska se iz Lofotskih otokov izvaža po vsej Evropi in oredstavlja velik del dohodka tem prebivalcem. Trska se pozimi seli na to območje zaradi toplejših voda.
Trsko sušijo s pomočjo vetra v trikotnih lesenih stojalih ob obali, ki sem jih že omenila.
Ta metoda sušenja rib je starodavna, zato pogosto stojijo na robu vasi pisebna tradicionalna stojala, ki so dovolj visoka, da lahko stojimo pod njimi.
Ko so polna rib, ali ribjih glav se vonj po ribah širi daleč naokoli.
Na zahodni obali je veliko lepih plaž, ki posebej privabljajo srfarje. Peljeva se mimo dveh lepih in opaziva tudi kopalce.
Ko sva zavila v velik fjord, sva obnemela ob pogledu na fjord, zaliv in gore. Peljala sva se skozi 1,8 km dolg predor pod morjem med otokoma, ki se spušca precej strmo in se nato dviga.
Za predorom sva se ustavila na parkirišču, kjer sva našla dobro mesto s pogledom na fjord.
Popoldne sva se odpravila navkreber na vzpetino ki se dviga nad parkiriščem in nudi neverjeten pogled na široko področje fjorda, naselij in gora.
Zlezla sva do vrha skalnatega grebena in uživala prekrasno naravo. Duša se tu res umiri in uživa.
