Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

nedelja, 6. julij 2025

Proti Leknesu

Zjutraj sem se zbudila v lepo sončno a sveže jutro. Pogled iz avtodoma na morje, na silhueto več kot 100 km oddaljene celine je nakazoval čist in svež zrak. 
Skuhala sem kavo in jo užila na klopci nad obalo. Dihala sem svež zrak in uživala v miru in lepotah Lofotov.
Tako neverjetno lepi, bolje rečeno pravljićni so, da sem pomislila. Stvarnik si je dal tu duška in uporabil vso svojo fantazijo in ustvarjalnost. 
Prav gotovo je bila nedelja, bil je dobre volje in tudi mi smo, ker nam je dano doživeti in si vtisniti v spomin vse to stvarjenje.
Po zajtrku sva se odpravila peš do manjše vasice po stari cesti, ki teče okrog gore. Nova cesta je sedaj speljana v predoru skozi goro.
Uživala sva ob pogledu na modrino danes čisto mirnega morja in poslušala predirne krike galebov, ki gnezdijo na grebenih ob morju. Videla sva rudi nekajvelikih ujed krožiti visoko na nebu.
Že ob prihodu izza ovinka sva zagledala prekrasno sceno, zaliv obkrožen s stmimi vršaci, vseh mogočih mističnih oblik, ni dveh enakih, ki štrlijo iz morja. Te mistične gore so nudile sceno Diznejevim filmom (Ledeno kraljestvo) in celo Holiwoodu. 
Po zalivu se raztezajo otočki povezani z mostovi, ki se v loku penjejo nad morjem in povezujejo njihove obale. Vsi so enosmerni in oprememljeni s semaforji. 
Na obalah otokov so posejane lesene hišice, ki stojijo na koliščih nad morjem. Kontrasti modrine morja, neba in zelenih strmin gora so neverjetni. 

V daljavi sva videla goro, na katero sva splezala pred dvema letoma, od koder je izjemen pogled ba vasico Reine. Tu je povezava od zapisa.


Sprehodiva se med hišicami, za katere se je izkazalo, da so turistično naselje. Zanimiva sta objekta za savne, ki se po svoji obliki zlijeta z okoliškimi gorami.
Slikovite so tudi lesene konstrukcije, ki služijo sušenju rib trsk v času ribolovne sezone. Sedaj samevajo in čakajo na ulov. 
Naredila sva nešteto posnetkov, saj si teh lepot ne moreš nagledati. Vprašaš se, je to sploh mogoče in srce ti poje in uživa. Našla sem svoj svet in srečna sem v njem.
Podala sva se tudi na most, od koder je bil se kepši razgled na naselje, zaliv in celoten obroč gora.

Ko sva se vrnila v avtodom, sva si pripravila okusno kosilo in se odpravila proti mestu Leknes. 
Voziva po vijugasti cesti, med divjimi fjordi s pisanimi kočami na obali, ob intenzivno modrem morju, iz katerega štrlijo temni gorski vrhovi. Ne morem si kaj, da ne fotografiram.

Ta arktični arhipelag je dih jemajoč svet, nikjer drugje ni česa podobnega.
Prebrala sem, da so otoki dobili ime po risu. Natančneje, po risovi nogi. Eden izmed otokov namreč po obliki spominha na risovo nogo. (»ló« se prevaja kot »ris«, »fót« pa izhaja iz besede za »noga«). 

Lofotski otoki ležijo v arktičnem krogu, pa vendar je tu podnebje veliko milejše, kot bi pričakovali. Zaradi zalivskega toka, ki prinaša toplejše vode prihaja tu do temperaturne anomalije. Tu morje nikoli popolnoma ne zamrzne. Tokat uživava v tej klimi, res.
Otoki imajo tradicijo ribolova trske, ki sega tisoč let nazaj. Posušena trska se iz Lofotskih otokov izvaža po vsej Evropi in oredstavlja velik del dohodka tem prebivalcem. Trska se pozimi seli na to območje zaradi toplejših voda.

Trsko sušijo s pomočjo vetra v trikotnih lesenih stojalih ob obali, ki sem jih že omenila.

Ta metoda sušenja rib je starodavna, zato pogosto stojijo na robu vasi pisebna tradicionalna stojala, ki so dovolj visoka, da lahko stojimo pod njimi.

Ko so polna rib, ali ribjih glav se vonj po ribah širi daleč naokoli. 
Na zahodni obali je veliko lepih plaž, ki posebej privabljajo srfarje. Peljeva se mimo dveh lepih in opaziva tudi kopalce.
Ko sva zavila v velik fjord, sva obnemela ob pogledu na fjord, zaliv in gore. Peljala sva se skozi 1,8 km dolg predor pod morjem med otokoma, ki se spušca precej strmo in se nato dviga. 

Za predorom sva se ustavila na parkirišču, kjer sva našla dobro mesto s pogledom na fjord. 
Popoldne sva se odpravila navkreber na vzpetino ki se dviga nad parkiriščem in nudi neverjeten pogled na široko področje fjorda, naselij in gora. 
Zlezla sva do vrha skalnatega grebena in uživala prekrasno naravo. Duša se tu res umiri in uživa. 
Za nama je drugi dan prekrasnih Lofotov. Ne mudi se nama, kar je posebna vrednota tega najinega potovanja.

sobota, 5. julij 2025

Saltsraumen

Po zajtrku sva se poslovila od zanimive kupole in se odpravola po vec kot 15 km dolgi planoti proti severu. Vzporedno z lepo in precej ravno cesto teče železnica na eni strani, na drugi pa divja "gorska" reka, ki se napaja z številnimi snežnimi pritoki. 
Zdržema se tok reke veča in ko se začnemo spuščati, se spreneni v tisočero živahnih brzic. Kasneje se v dolini spet umiri in razleze. Po barvi in toku spominja na Gregorčičevo Sočo; "A ko pritečeš na ravnine..."
Voziva po slikoviti okolici. Veliko je zelenja, med kamnitimi balvani stojijo manjša in večja jezera, v dolini naju razveseli slikovit morski zaliv z manjšimi naselji na obali. 
Kot dodatek pa se dvigajo nad vso to scemo visoki kamniti vršaci, kjer se sonce zrcali v snežnih zaplatah. 
Najin naslednji postanek je znameniti Saltstraumen. 
To je majhna morska ožina z enim najmočnejših plimskih tokov na svetu. Je dobrih 10 km jugovzhodno od mesta Bodø. 
Med otokoma Straumøya in Knaplundsøya je ozek kanal, ki povezuje zaliv z velikim fjordom.
Nad ožino se boči eleganten visok most, ki ponuja tudi pešcem lep razgled na fjord in zaliv.
Vsakih šest ur se pretaka voda skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino. Zaradi ogromne kolicine vode in močnega toka se ustvarjajo mogocni vodni vrtinci s premerom tudi do 10 m in globino 5 m.
To so resnično neverjetne sile narave, ki štirikrat na dan ustvarjajo grozeče plesoče vrtince med fjordi.

Ljudje z vsega sveta prihajajo v ta kraj in občudujejo ta naravni pojav. Midva sva tu že tretjič. 
Pišejo, da je Idealen čas za obisk ob mlaju ali polni luni, ko je plimski tok najmočnejši. Razlika med plimo in oseko je takrat lahko kar tri metre – resnično impresiven prizor, vreden ogleda.

Peljeva se ke še do mesta Bodo, kjer se vkrcava na trajekt za Lofote. Voznja traja štiri ure.

Ura je isem in oristali smo v mestu Moskenes. Jar veliko he nas avtodomarjev, ki potrebujemo prostor za prenočitev.
Mene so že po par kilometrih očarale lepe scene neverjetno zanimivih gora, ki strčijo iz morja in mini otočkov, kjer domujejo ljubke rdeče lesene hiške, ki se kppajo v poznem soncu. 
Vreme je pa tudi čisto vzorčno. Veselim se dogodivščin tu na Lofotih.

petek, 4. julij 2025

Polarni krog

Včeraj sva preživela dan v vožnj po gricevnati in bolj ravninski pokrajini. Tu je več polj in travnikov, ki so vsi skrbno pokošeni. 

Na velikem delu ceste je opaziti gradbišča, saj zgleda da širijo cesto v avtocesto. Promet ni prav nič oviran.
Ceste so tu dobto vzdrževane in precej ravne in se po njih lepo potuje. Ko sva se pogovarjala z naključnim norveškim parom in pohvalila njihove ceste, sta se namrdnila, da bi potreboval bolj hitre avtoceste. Seveda, saj je država izredno dolga in razgibana, zato je potovati na sever dežele tudi zanje kar velik izziv.

Spomnim se, da mi je na seminarju eden od norvežanov rekel, da sem obiskala več Norveške kot to doživi morda le dobrih par procentov domačinov. Ponosna!
 Prespala sva na mirnem prostoru ob cesti. 
Danes sva se dopoldne odpravila proti Polarnemu krogu. Pred kosilom sva prečkala točko, kjer je portal nad cesto z napisom "Nord Norge", ki označuje začetek severa na Norvrškem. Oblikovan je v razgibani obliki svetlobe severnega sija. 

Wikipedija mi je pojasnila, kaj predstavlja.
Nord-Norge. To je geografska regija Norveške , ki jo sestavljajo tri najsevernejše grofije Nordland , Troms in Finnmark , kar je skupaj približno 35 % norveške celine. Večja mesta v severni Norveški (od juga proti severu) so Mo i Rana , Bodø , Narvik , Harstad , Tromsø in Alta . 
Severno Norveško pogosto opisujejo kot deželo polnočnega sonca in deželo severnega sija, ki ga lahko opazujemo konec septembra in oktobra, ali pa februarja in marca, ko pa sonce skoraj sploh ne vzide. 
Kmalu zatem sva prispela do Polarnega kroga, ki poteka severno od 66. stopinje severne zemljepisne širine (66° 33' severno), skozi Južni ocean in čez najsevernejše dele antarktične celine.

Znameniti arktični krog označuje mejo, kjer lahko na severu doživite polnočno sonce in arktično zimo. V resnici pa polarni krog ni fizična črta, saj se severni magnetni pol premika približno 14 metrov na leto.
Na tem mestu so postavili zanimivo kupolasto stavbo in verjeli, da gre črta skozi njo, dejansko pa poteka malo bolj severno.
Pred stavbo stoji kamen z oznako zemljepisne širine. Tu sva naredila nekaj posnetkov in si nato ogledala še trgovino s spominki in nekaj nagačenimi živalskimi predstavniki tega okolja.
Tu stojijo trije pomembni živalski predstavniki: mogočen severni medved, severni jelen in veliki los. Med njimi so seveda nepogrešljivi troli. 
Odpraviva se tudi proti vzpetinam nad kupolo, kjer so mesto našle male kamnite piramide. Poleg nešteto že postavljenih, sem zgradila še eno za srečo za vse moje drage.
Na Norveskem so "cairns" ali velike kamnite piramide uradna tradicionalna oznaka za pohodne poti, zato so povsod vidne table, ki prepovedujejo graditi take velike puramide. 
Sprehodila sva se do prve planote mimo potokov in potočkov, ki derejo v dolino. Tu so še vedno večje zaplate snega, ki napajajo potoke in hladijo zrak. 
Krog sva zakljućila po krajši stezi in se vrnila v avtodom. Nad dolino so se v soncu kopale snežene gore in ledenik na njih.