Danes imava trajekt ob 9:45, s katerim bova obiskala opevani otok Vaeroy, na jugu Lofotov. Vožnja traja uro in pol, in je, zanimivo, brezplačna za osebe in vozila.
Pred odhodom sem peverila podatke o otoku, da se pripravim na obisk. Po videnemu lahko rečem, da vse kar pišejo, drži, in da je še veliko več, kot lahko poveš z besedami.
Včasih si želim, da bi lahko vtise zagrabila in jih nesla s seboj domov, a se ne da. No, fotografija je nekakšen približek te možnosti, zato fotografiram.
Værøy je dejansko očarljiv otok, ugnezden na repu divje lepote Lofotskega arhipelaga.
Ponudil nama je nepozaben vpogled v eno najbolj oddaljenih otoških skupnosti na Norveškem. Ta edinstveni arktični otok ponuja pustolovcem in nam sodobnim nomadom, ljubiteljem divje narave, duševni mir in užitek.
Kulturna zgodovina Værøya sega v kameno dobo, (6000 pr. n. št.), Ohranjena so tudi naselja iz železne dobe in vikinške dobe. Vse to daje le še bolj patinast pridih okolju.
Prebivalci Værøya se ukvarjajo z lovom in ribolovom. Štokfiž, kot pravimo mi suhi polenovki, je poleg lova na kite osrednja dejavnost, kar začutijo brbončice v nosu, takoj, ko stopiš na otok. Povsod so tudi lesena stojala za sušenje teh rib.
Neverjetna je zgodba, da orle tradicionalno lovijo z golimi rokami za nagrado. Imajo tudi posebno pasmo psov za lovljenje ljubkih puffinov (za meso in perje), ki gnezdijo na pečinah južnega zaliva.
V času gnezdenja teh ptic pazijo nanje tako, da omejujejo dostop do območja.
Izjemnosti vasice in otoka podkrepijo njegove gore stare približno 400 milijonov let. Njijove izjemno neponovljive oblike in velikosti so oblikovale tektonske aktivnosti v preteklosti.
Ta starodavni čas je pustil na njih osupljivo in robustno naravno lepoto, ki začara obiskovalca.
Osupljive oblike pa so gore dokončno dobile, ko jih je gladil in lizal led v ledeni dobi (pred 2–3 milijoni let). Z višine teh gora spominjajo ti ovalni zalivi na kraterje.
Že vožnja mimo otoka je bila prijetno doživetje, ko pa smo pristali, nas je pozdravila slikovita vasica Sørland v vsej svoji pestrosti, zi barvitimi lesenimi hiškami raztresenimi po zalivu in visoko belo cerkvijo v sredini.
Sprva je bilo oblačno, a veterc je do popoldneva pometel nebo in nama ponovno zagotovil izjemno svetlobo in s soncem obsijan otok. Bojan pravi, da moram imeti tam zgoraj nekoga, ki me porajta in nama vsakič priskrbi lepo vreme.
Pripravila in pojedla sva sendviča in se odpravila na raziskovanje otoka po priporočilu lokalne zloženke.
S skuterjem sva se najprej peljala proti vzhodu otoka čez prevalo in se spustila proti lepi ovalni peščeni plaži. Nad njo je viselo zanimivo ovalno sedlo med dvema skalnima vrhovoma.
Sledile so še manjše plaže in nad njimi strma skalna stena. Pripeljala sva se do opuščenega letališča, kjer dandanes namesto letal "pristajajo" avtodomi.
Sprehodila sva se po travnati dolini nad morjem. Na obalnih travnikih pogosto stojijo manjši šotori, saj nekateri želijo to divjo naravo doživeti prav na prvinski način. Brrr, zame je tu premrzlo za kaj takega.
Vrnila sva se v vas in se nato odpravila proti zahodu. Parkirala sva v dolini in se podala po uhojeni strmi stezi proti bližnjem sedlu.
Najin cilj je bilo pobočje gore Høen (460mnm) ki se razteza na zahodnem delu zaliva. Višina ni nič posebnega, je pa zato teren bolj zahteven.
Že vzpon na sedlo je bil konkreten, saj tja vodi le uhojena steza, ki teče po mehkem podrastju, večinoma mahu in nizkih grmičkih borovnic, ki ravno cvetijo.
Pogosto po stezi teče tudi voda, saj je teren zelo močvirnat.
A vse te težave so bile nepomembne, ko sem se ozrla v dolino in je pogled zajel slikovit zaliv s pisanimi hiškami ribiške vasi okinčane z neverjetnimi oblikami gora v ozadju..
Najbližja primerjava je lahko le Disnejeva risanka.
Na sedlu se je odprl prekrasen pogled proti otoku Moskines in ostalim otokom Lofotov .
Ko hodis po grebenu gore šele spoznaš,da se strma pobočja na tej strani nenadoma prevesijo v odrezano steno, ki visi naravnost navzdol do morja na drugi strani.
Pot sva nadaljevala povprek po sprva zelo strmem pobočju. Hoja ni bila prijetna, saj si moral paziti, da se ne spotakneš v kaksmo korenino in zgrmiš v dolino. Kasneje se je zadeva malo zboljšala in sva vrh dosegla po lazji potki..
Med potjo sva imela izjemne razglede in naredila enkratne posnetke. Prava svetloba in lepa scena sta dosegla svoje.
Na vrhu gore je vojaški objekt in izza njega je strm previsni skalni greben, ki gleda na zadnji del otoka.
S strahom sem šla do točke, kjer sem uspela poslikati zanimiv zaliv in gorski greben, pod katerim so še vedno ostanki zapusčene vasi Moåstad.
Panoramski razgledi s te razgledne točke so očarljivi, še posebej, ko sonce obliva gorski svet in ustvarja odsev v morju. S te točke sva videla še najjužejši otok Lofotov, Røst, ki je tudi poseljen in na severu ležeči. Mosken. Opazila sva celo gorovje oddaljene celine.
Pot v dolino je potekala nekaj časa po cesti, nato pa po krajši strmi poti med serpentinami ceste in se le s težavo prebijala skozi močvirnato podrast.
Zaključila sva hojo skozi, za promet zaprt, predor brez razsvetljave. Še dobro, da telefon tudi tu lahko pomaga, z lučko.
Ko sva bila pri skuterju, se je počasi oblačilo, zapihal je svež veter in posledično se je ohladilo. V vasi sva pomalicala in ponovno srečala prijaznega nemškega kolesarja Dietra, ki je od doma do sem s klasičnim kolesom prevozil 3000 kilometrov. Pot pa nadaljuje proti Kirkinesu, kjer ga čaka prijateljica.
Občudujem ljubke pisane lesene hiške, ki zgledajo kot maketa, igracke v oeskovniku. Vse okrog njih pa so zeleni, zgledno pokokošeni travniki.
Premražena sva šla v bližnjo restavracijo na topel čaj in pocakala na odhod trajekta ob 22:45. Uffff, kako dolg a prekrasen dan je za nama. Lofoti so resnicno sanjska destinacija, če le ljubiš naravo, dober zrak in mir. Celo turisti se zlijemo z naravo in ne motimo te spokojnosti. Skušamo spšstovati njene zakonitosti. Kljub turizmu jim uspeva vzdrževati svojevrstno in njim lastno življenje.
Tole objavo sem pisala med čakanjem na trajekt in vožnjo z njim, dokončala pa danes zjutraj. Domov sva prispela šele okrog ene ponoči.
Moram dodati se to sliko s spleta in misel, ki zaokroži vse moje občutke.
Pa se putpuri z otoka
