Neapeljske katakombe

V tem okolju je na vrsti le še ogled znamenitih katakomb v Neaplju. Odpraviva se s skuterjem dovolj zgodaj (25 km), saj sva po internetu rezervirala ogled za 12.uro.

Vožnja je bila vse prej kot prijetna, čeprav je sobota in posledično naj bi bilo nekaj manj prometa.

 V množici avtomobilov se kot kamikaze nenadoma pojavijo skuterji ali motorji, ki prehitevajo nekaj časa po levi, nekaj časa pa po desni. Midva sva vozila kolikor se je dalo v vrsti z avtomobili. 

Na cesti so luknje, pa razni betonski pokrovi, ki te pri večji hitrosti kar privzdignejo. Bojan je dober voznik, zato sem bila mirna A ves čas napeta. 

Do katakomb sva prišla skoraj uro pred rokom. Prijavila sva se za angleško vodičko. O teh katakombah nisva vedela kaj dosti, zato sva pridno poslušala razlago. 

Bila sva že v rimskih katakombah, ki pa se močno razlikujejo od neapeljskih.

Vodička nam je razložila bogato zgodovino podkrepljeno z raznimi verovanji in običaji. 

Imenujejo se Catacombs of San Gennaro. V svojem nedrju skrivajo v plasteh tisočletno zgodovino mesta. So tudi prikaz trdne povezave med vero in mestom. Ime nosijo po zaščitniku svetem Gennarom.

Nastanki katakomb sežejo v drugo stoletje našega štetja. V takratnem času so bila pokopališča vedno postavljena na obrobja mest.

Katakombe San Gennaro so razporejene na dveh ravneh. So veliko prostornejše od rimskih, kar je omogočala vulkanska kamenina tuf, ki jo je lahko oblikovati. 

Širitev katakomb se je začela v 4. stoletju našega štetja. Iz tega obdobja je ohranjen v skalo vklesan škofovski stol in oltar z odprtino, v kateri so verniki lahko videli in se dotaknili svetnikovega groba.

Sveti Gennaro je bil imenovan za pokrovitelja in zaščitnika mesta. Po legendi naj bi trikrat uspel pobegniti smrtni obsodbi, ki ga je čakala, ker je bil kristjan.

Neapeljčani ga molijo za zaščito pred požari, potresi, kugo, sušo in izbruhom Vezuva. 

Pravijo, da se njegova kri, ki je običajno strnjena, dvakrat letno utekočini na prvo nedeljo v maju, na praznik prenosa njegovih relikvij, in 19. septembra, na obletnico njegove mučeničke smrti.

V katakombah so shranjevali mrtve v grobe odvisno od stanu. Najrevnejši so bili pokopani na tleh, bogatejši višje v steni. 

V katakombah san Gennaro naj bi bilo več kot 100.000 grobov. Katakombe so javnosti dostopne od leta 2010 zahvaljujoč skupini mladih, ki so se organizirali pod okriljem cerkve. Danes se lahko pohvalijo z več lot 200.000 obiskovalcev, ki z vstopninami omogočijo zaposlitev mladih v mestu, kjer zaposlitev primanjkuje.  

Popoldne sva si ogledala še katakombe San Gaudioso, ki ležijo malo nižje v mestu. Te so bile v celoti potopljene v blato, ki se je stekalo s pobočij, oćustili so jih in restavrirali.

Najprej smo si ogledali cerkev, ki je bila zgrajena nad njimi in ima lepo, mogočno kupolo in posebni oltar.

Pod cerkvijo smo videli druge katakombe, ki so za razliko od prejšnjih še vedno okrašene s freskami. V katakombah ni dovoljeno slikati ali snemati.

Tokratna vodička nam je pojasnila, kako so potekali pokopi in shranjevanje mrtvih. Trupla so posedli pokončno v posebne vklesane luknje in poskrbeli, da so iz teles odtekli vsi sokovi. Sušila so se od 6 do 12 mesecev.

Kosti so shranili v pripravljene grobove. Najbogatejši meščani so si zagotovili še posebnost. Njihove lobanje so vgradili v stene in jim narisali okostja. 

Na koncu smo si igledali še vetrino z množico neapeljskih likov, ki vsak posebej pripoveduje svojo zgodbo. V centru Neaplja obstaja ulica s trgovinicami in delavnicami, kjer izdelujejo in prodajajo te majhne kipce različnih osebnosti. 

To vetrino je izdelal eden izmed njih. V njej je najpomembnejša figura majhen deček, ki leži v naročju očeta in spi. V sanjah vidi vse te osebe in pravijo, da če se zbudil, se bodo osebe razblinile, kar pa si nihče ne želi.

Po ogledu katakomb sva se sprehodila po bližnji ulici in si v majhni pridajalnici privoščila lokalno specialiteto., ki ji pravijo O'panutillio. 

Na zunaj zgleda kot navadna okrogla žemlja, zato se Bojan ni odločil zanjo, ker je samo suh kruh, a lastnik je to priporočil. Ni nama bilo žal, saj se je v njej skrivalo kuhano jajce, panceta, sir,m pekorino, začimbe in še kaj. Okusen topel sendvič. Gospodinja je še pripomnila, da pizzo lahko ješ vsepovsod, tega pa ne. Res je. 

Čez par minut te specialitete ni bilo več v vetrini. Izginila je v trenutku, saj so čakali v vrsti nanjo.

Ko sva se vračala, sem opzovala natlačenost mesta s stolpnicami, visokimi bloki, ki so stisnjeni na majhnem orostoru in predstavljajo pravo neskončno mestno džunglo. 

V pritličju teh stavb pa so drobne trgovinice, dekavnice ali servisi. Ulice so polne avtomobilov in skuterjev, ki ustvarjajo posebno zvočno kuliso človeškega čebelnjaka.  

Veliko je smeti, nekateri predeli mesta so siromašni in zatrpani z vsem mogočim, drugi so sodobnejßi in bolj prostorni.. V center nisva šla, ker sva ga obiskala že pred leti.

Ko sva zapustila to bučno mesto, sem si malo oddahnila, saj se je promet umiril. Ustavila xva se še pri Solfatari, 

Solfatara je plitek vulkanski krater v kraju Pozzuoli, ki je del vulkanskega območja Flegrejskih polj.

Je speči vulkan, ki še vedno piha vroče curke pare z žveplovimi hlapi. Ime izvira iz latinščine, Sulpha terra, "dežela žvepla" ali "žveplena zemlja".

Trenutno je področje zaradi nedavnih potresiv za javnost zaprto. Ogledala sva si jo od daleč. Pred leti pa sva se celo sprehajala po tem čudesu. 

Pravijo, da je tu cez 40 vulkanskih kraterjev, ki so nevarnejši od Vezuva. Brrr, strašljivo, kje živi tolikšno število prebivalcev.

Otok Ischia

Za nama je še en celodnevni skuter izlet, tokrat po otoku Ischia. Zjuteaj sva se zgodaj odpravila do pristanišča in se s prvim trajektom odpeljala do otoka Ischia.

Ischia je vulkanski otok, tako kot ostali v Neapeljskem zalivu. Je pa največji izmed Flegrejskih otokov. Naseljen je bil že od bronaste dobe. 

Pišejo, da je njegova posebnost z minerali bogata termalna voda, ki v več kot 130 vročih vrelcih brbota na mnogih plažah. Ischia je prav zato znana kot italijanski zdraviliški otok. Zaradi bujne poraščenosti ga bojda imenujejo tudi Zeleni otok.

 Ko sva se izkrcala, sva najprej poiskala turistično pisarno in dobila zemljevud otoka in prijazno razlago, kaj je zanimivo na otoku.

Nato sva se ga odpravila raziskovat. Peljala sva se najprej do srednjeveškega aragonskega gradu, ki sameva na skalnatem otočku povezanim z mestom s kamnitim mostom. Ker imava omejen čas le na 7 ur, si gradu nisva ogledala. Naj ostane kaj še za drugič.

Zatem sva začela krog okrog otoka. Peljala sva se mimo obale, kjer v morju med valobrani stoji slikovita skala v obliki gobe.

Malo naprej sva imela sadno malico in kupila sva nekaj lokalnih sladic, saj za kakšen daljši postanek za kosilo ni bilo časa.

Ischia je razmeroma velik otok z šestimi različnimi mesti in njihovo okolico in je gosto poseljena z dobrimi 65.000 prebivalci.

V pričakovanju posebnega doživetja sva se odpeljala do plaže Sorgeto. Pot je iz naselja vodila strmo navzdol. Zagledala sva globoko zarezo do morja in visoka grebena nad plažo. 

Zgoraj parkirava skuter in se podava do zaliva po 234 stopnicah, ki vodijo do plaže. Splača se potruditi, še posebej izven sezone, saj so izviri vroče vode med skalami na plaži enkratni. 

Vroča voda se meša z morjem in ustvarja naravne bazene in kopalne kadi različnih temperatur in velikosti.

Kako vroča je voda, sem občutila kaj kmalu, stopila vanjo in odskočila ter tako spravila v smeh tiste, ki so se že namakali. Kasneje sem tudi sama pospremila z nasmehom podobne poskuse obiskovalcev. 

Uživala sva v družbi Francozov in Italijanov in izmenhala nekaj misli. Ker je bila plima, sva občutila hladne valove z ene strani, na drugi strani pa pekoče oblivke termalne vode, ki prihaja iz kadečih se izvirov v kamenju. Res nekaj posebmega 

Zaliv Sorgeto privablja veliko domačinov, še več pa turistov iz Italije in z vsega sveta v vseh letnih časih.

Osvežena in pregreta od vode in sonca sva se odpravila dalje do slikovite vasice Borgo di Sant'Angelo. Že od daleč opaziva kopasti otoček, ki je z nasipom povezan z mestecem.

Sant'Angelo velja za luksuzni del Ischie. 

Kraj ni velik, ima pa krasno lego in lepe in slikovite hiše. Dostopen je po ozki vijugasti cesti z lepimi razgledi. 

Čas se nama je počasi iztekal, zato sva se odpravila nazaj proti mestu Ischa. Cesta je speljana po pobočju najvišjega hriba otoka, (skoraj 800 mnm). Ustaviva se na nekaj najlepših razglednih točkah in uživava pogled na naselja in okolico.

Zanimivo, da so na tem otoku stavbe povečini nizke z ravnimi strehami, v nasprotju z mestom na otoku Procida, ki ima pretežno visoke stavbe. 

Peljala sva mimo velikega akvadukta, ki je napajal mesta z vodo.

Ischio krasijo velika drevesa oranževcev in limonovcev, na katerih visijo polkilogramski limoni.

Čeprav je otok, je na njem promet gost in neprestan. Veliko avtomobilov je parkiranih ob poti, zato je potrebno voziti previdno. Domačini s skuterji švigajo po desni in levi, kjer je le prostor, da pospešijo potovanje. Kako je šele v visoki sezoni. 

Potep sva zaključila v pristanišču Casamiciciola in to prav v trenutko, ko je priplul najin trajekt. Res sva dobro načrtovala pot in čas.

Za konec naj povem, da me je Procida bolj očaral kot Ischia. Oba pa sta pa vredna obiska